UPRS sodba in sklep I U 969/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom je v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča št. I U 919/2015 z dne 1. 7. 2015 Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju Ministrstvo, sedaj tožena stranka) podlagi 2. in 3. odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 v povezavi s 4. odstavkom 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ) z izrekom pod točko 1 odločila, da se tožnika pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, Veliki otok 44/z, Postojna, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013. Hkrati je z izrekom pod točko 2 še odločila, da se tožnik pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 16. 6. 2015 do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožena stranka dne 28. 5. 2015 prejela pozitiven odgovor s strani Republike Hrvaške, ki je sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje na podlagi Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju: Dublinska uredba III). Tožena stranka še navaja, da je izpodbijani sklep izdala v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča št. I U 919/2015 z dne 1. 7. 2015, s katero je to sodišče odpravilo predhodno izdani sklep o pridržanju tožnika za namen predaje št. 2142-94/2015/3 (1313-09) z dne 18. 6. 2015 iz razloga, ker v tedaj izpodbijanem sklepu tožena stranka ni ugotovila in navedla okoliščin, ki bi utemeljevale izbiro najstrožjega ukrepa pridržanja tožnika za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni.

3V nadaljevanju obrazložitve ugotavlja, kateri izmed dveh možnih ukrepov pridržanja bi bil v konkretnem primeru ustrezen glede na razpoložljive možnosti pridržanja, in sicer bodisi v objektu ali na območju Azilnega doma ali v drugem ustreznem objektu Ministrstva – Centru za tujce. Tako je tožena stranka najprej preverjala, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območje Azilnega doma primeren, glede na ugotovitve na podlagi dokumentacije policije ter izjav tožnika in sprejete prošnje za mednarodno zaščito, kot tudi izjav tožnika, podanih na glavni obravnavi v zadevi št. I U 919/2015 dne 1. 7. 2015, iz katerih po oceni tožene stranke brez dvoma izhaja, da želi tožnik odpotovati v Nemčijo, kjer naj bi imel svoje družinske člane. Glede na navedeno tožena stranka ne dvomi, da bi tožnik ob prvi priložnosti zapustil Republiko Slovenijo in bi tako onemogočil izvedbo postopkov v skladu z Uredbo (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju: Dublinska uredba III), s čimer se je strinjalo tudi sodišče v citirani sodbi št. I U 919/2015. Glede na navedeno v nadaljevanju ugotavlja, da je potrebno presoditi, ali bi ukrep pridržanja na območju Azilnega doma onemogočil pobeg tožnika iz Republike Slovenije in omogočil izvedbo postopkov po Dublinski uredbi III. Pri tem nadalje ugotavlja, da v Azilnem domu naloge varovanja opravlja le en varnostnik in en receptor, slednji pa je ves čas prisoten samo v recepciji Azilnega doma, medtem ko varnostnik opravlja naloge na podlagi Zakona o zasebnem varovanju (v nadaljevanju: ZZV) na celotnem območju Azilnega doma v izmeri 5472 m2, na katerem so poleg upravne stavbe in kuhinje še štirje nastanitveni objekti, kar je vse obdano z varovalno ograjo.

4V nadaljevanju povzema določila 45. člena ZZV o ukrepih oziroma pooblastilih varnostnika, ki v skladu z 51. členom ZZV sme zadržati osebo do prihoda policije, vendar največ 2 uri, če je bila zalotena v okoliščinah, ki kažejo na storitev kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ali če je bila zalotena pri kršitvi reda ali javnega reda na varovanem območju in ne ravna v skladu z ukrepi varnostnika, ali s silo ali grožnjo, da bo neposredno uporabila silo, ovira ali preprečuje izvedbo ukrepa varnostnika, ali če oseba na varovanem območju ali pri izstopu iz varovanega območja odkloni preverjanje istovetnosti ali te ni mogoče ugotoviti ali ne soglaša s površinskim pregledom vrhnjih oblačil, notranjosti vozila, tovora in prtljage, iz česar izhaja, da varnostnik na območju Azilnega doma ne more zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območju Azilnega doma, saj le-ta s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja niti kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi se sploh klicalo na pomoč policijo, iz česar jasno izhaja, da tožnik lahko zapusti območje Azilnega doma v primeru izvrševanja ukrepa pridržanja na območje Azilnega doma, tudi pri glavnem vhodu, če se tako odloči, varnostnik pa mu tega ne more preprečiti.

5Pri tem še dodaja, da tožena stranka ob upoštevanju svojih dolgoletnih izkušenj in statistike ugotavlja, da se je ukrep pridržanja na območje Azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za neučinkovitega, ker je večina oseb, pridržanih na območje Azilnega doma le-tega samovoljno zapustila, celo preko glavnega vhoda. Tako ugotavlja, da v primeru begosumnosti prosilca ukrep pridržanja na območju Azilnega doma ni učinkovit, četudi je lahko učinkovit v primerih omejitve gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti ali v določenih primerih suma zlorabe postopka mednarodne zaščite, in sicer, ko prosilec ne kaže znakov begosumnosti in nevarnosti za pobeg, kar pa v tožnikovem primeru ne drži. Zato meni, da zaradi izrazite begosumnosti tožnika ni mogoče uporabiti milejšega ukrepa, to je pridržanja na območje Azilnega doma, zaradi česar se je tožena stranka odločila za uporabo strožjega ukrepa, ki ga je izrekla z izpodbijanim sklepom, ob sklicevanju na stališča sodne prakse, na katero se je tudi oprla pri sprejeti odločitvi, kot med drugim izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014; tudi iz slednje izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje Azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena pridržanja, saj bi tožnik, ker v Azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz Azilnega doma, lahko odšel v drugo državo, kot se je namenil (13. točka obrazložitve). V tožnikovem primeru je to nedvomno Nemčija, ki mu je bila cilj in kjer naj bi imel družinske člane, visoko nosečo ženo in dva otroka, zaradi česar tožena stranka ne dvomi, da bo ob prvi priložnosti tožnik zapustil Republiko Slovenijo in tako onemogočil izvedbo postopka v skladu Dublinsko uredbo III.

6Glede na navedeno tožena stranka meni, da zaradi izrazite begosumnosti tožnika, s čimer se je nenazadnje strinjalo tudi sodišče v sodbi št. I U 919/2015 z dne 1. 7. 2015, ni mogoče uporabiti milejšega ukrepa pridržanja na območje Azilnega doma, zato se je odločila za izrečeni ukrep pridržanja na Center za tujce, ker s pridržanjema tožnika na območje Azilnega doma ne bi bilo mogoče doseči namena pridržanja, ki ga v nadaljevanju podrobneje opisuje s povzemanjem odgovora Centra za tujce z dne 18. 6. 2015 in določil Pravilnika o bivanju v Centru za tujce.

7Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženi stranki očita nepravilno uporabo materialnega prava v zvezi z uporabo Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev), češ da naj bi nanjo neposredno oprla svojo odločitev, ker naj bi bili po njeni oceni izpolnjeni pogoji za pridržanje v Centru za tujce, zatorej naj bi navedena pravna podlaga imela neposredno zvezo z odločitvijo v izpodbijanem sklepu, čemur naj bi pritrdilo Upravno sodišče v 23. točki sodbe št. I U 919/2015 z dne 1. 7. 2015, pri kateri naj bi tožena stranka vztrajala tudi v ponovljenem postopku, kar naj bi bilo poleg tega šteti tudi kot kršitev postopka, saj naj tožena stranka ne bi upoštevala stališč sodišča v citirani sodbi.

8Tožnik ponovno opozarja, da gre pri poročilih Varuha človekovih pravic, na katera se tožena stranka sklicuje v izpodbijanem sklepu, za poročila, ki so opravljena v okviru presoje skladnosti s Konvencijo proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, zato se „ustreznost“ nanaša na neprisotnost mučenja ali drugih prepovedanih ravnanj, ne pa na upravičenost posega v osebno svobodo v primeru prosilcev za mednarodno zaščito. Tožnik nadalje nasprotuje navedbi, da bi imel od nastanitve v Center za tujce dne 12. 6. 2015 s strani policije pa do podane popolne prošnje za mednarodno zaščito dne 16. 6. 2015 še vedno status tujca, prosilec za mednarodno zaščito pa je postal šele s podajo prošnje za mednarodno zaščito. Nasprotno meni, da je od trenutka, ko je 12. 6. 2015 policistom podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, tožnik imel status vlagatelja namere za podajo prošnje za mednarodno zaščito, kot izhaja iz 8. točke 1. odstavka 3. člena ZMZ in ni imel več statusa tujca. Drugačno stališče šteje za nezakonito in protiustavno, kar očita toženi stranki, češ da naj bi očitno tožnika v vmesnem času obravnavala kot tujca.

9V zvezi z obrazložitvijo tožene stranke, zakaj naj milejši ukrep pridržanja ne bi bil mogoč, tožnik opozarja na navedbo, da trenutno v Centru za tujce potekajo večja obnovitvena dela, zaradi katerih je moteno izvajanje nastanitve in vseh aktivnosti. Glede na izpostavljeni del besedila, ki ga citira v tožbi pod točko IV tožnik meni, da tožena stranka očitno tudi sama meni, da obstojijo milejši ukrepi od tega, ki se trenutno izvaja, kljub temu pa je tožnika podvrgla strožjim ukrepom, čeprav bi morala že od začetka izvajati milejše ukrepe, kolikor je mnenja, da bi bili tudi milejši ukrepi za tožnika primerni.

10Tožnik ob izpostavljeni odločbi Ustavnega sodišča RS št. Up-21/11-12 opozarja, da mora biti režim za prosilce za mednarodno zaščito drugačen kot za tujce, ki so v postopku odstranitve iz države in navaja, da „v pričujočem primere pa temu ni tako“.

11V nadaljevanju tožnik izpodbija trditev o tožnikovi begosumnosti ter v tem delu nasprotuje tudi zaključkom sodišča v sodbi št. I U 919/2015 z dne 1. 7. 2015. Pri tem izpostavlja, da morebitna prošnja za mednarodno zaščito v kakšni drugi državi sploh ni bila predmet razgovora s policisti, kot izhaja iz policijskega zapisnika Policijske postaje Brežice z dne 12. 6. 2015, iz katerega izhaja zgolj to, da je bil povprašan po svojih osebnih podatkih, razlogih za zapustitev matične države in opisu poti. Toženi stranki pa še očita, da na podaji prošnji tožnika ni niti vprašala, zakaj v postopku s policist ni samoiniciativno omenil, da je za mednarodno zaščito zaprosil že na Hrvaškem, niti ga ni soočila z okoliščino iz policijskega postopka, na podlagi katere sklepa o tožnikovi begosumnosti, in sicer, da tožnik očitno ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito, ker naj zanjo ne bi zaprosil takoj ob prijetju, temveč šele skoraj čez štiri ure, kar pa ni tako dolga doba, da bi toženi stranki omogočila sklepanje, da je tožnik s prošnjo za mednarodno zaščito kakorkoli odlašal. Ni pa razčistila tudi vprašanja, ali je tožnik vedel, da lahko oziroma kdaj sploh lahko zanjo zaprosi, prav tako pa tudi ni mogel vedeti, da bo predan Hrvaški, četudi je tam prošnjo za mednarodno zaščito umaknil, ker o tem ni bil soočen vse do podaje prošnje za mednarodno zaščito, na kar vse je nato tožena stranka oprla izpodbijani sklep, kar je po mnenju tožnika bistvena kršitev določb postopka. Kar zadeva ugotovitev, da je tožnik zamolčal predhodno podajo prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem pa poudarja, da gre tudi za napačno ugotovitev dejanskega stanja, čemur naj bi pritrdilo sodišče v citirani sodbi I U 919/2015 z dne 1. 7. 2015 v 14. točki obrazložitve, ki jo v nadaljevanju citira. Po mnenju tožnika na njegovo begosumnost tudi ni mogoče sklepati iz dejstva, da ima v Nemčiji družino, ki je tam v postopku pridobitve mednarodne zaščite, saj tožnik že vseskozi od začetka postopka v Republiki Sloveniji navedeno potrjuje in kot povsem razumljivo oziroma normalno šteje, da se želi pridružiti svojima dvema otrokoma in visok noseči ženi, ki so Albanijo zapustili dva meseca pred njim, vendar meni, da iz teh dejstev ni mogoče avtomatično zaključiti, da je tožnik begosumen. Poudarja, da gre pri tem za zmotno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava, kar očita tako toženi stranki kot tudi sodišču, češ da je v tem delu ostal neobrazložen tako tedaj izpodbijani sklep, kot tudi sodba št. I U 919/2015 z dne 1. 7. 2015. Poudarja, da tožena stranka ne sme avtomatično pridržati vsakogar, kateremu ciljna država ni Republika Slovenija pač pa morajo obstajati še dodatni pogoji, izhajajoči iz Dublinske uredbe III, ki pa jih po njegovem mnenju tožena stranka ni obrazložila, češ da navedba, ki jo v tej zvezi citira iz izpodbijane odločbe, nima vsebinskih razlogov o vzročno posledični povezavi med ciljno državo in begosumnostjo, zaradi česar tožnik meni, da ne presega golega avtomatizma.

12Posebej poudarja, da je v postopku tožnik vseskozi izpovedoval, da je na Hrvaškem že zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav sicer sodišče v citirani sodbi št. I U 919/2015 izpostavlja neskladnost pri tožnikovi izpovedbi v zvezi s tem, kdaj se je to zgodilo. Vendar po mnenju tožnika navedene neskladnosti v tem postopku ni mogoče upoštevati, češ da teh razlogov naj ne bi bilo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in tudi zato, ker naj tožnik z njimi ne bi bil soočen, pa tudi, ker naj ne bi šlo za materialno oziroma bistveno nekonsistentnost, ki bi imela vpliv na oceno o tožnikovi verodostojnosti. Kot bistveno izpostavlja dejstvo, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški umaknil, čemur naj tožena stranka ne bi oporekala, zato je to dejstvo med strankama nesporno in zato navedena okoliščina ne ponuja razloga za sklepanje, da bo pobegnil tudi iz Republike Slovenije.

13Tožnik posebej poudarja, da mu na Hrvaškem ni nihče povedal, da bo vrnjen nazaj, če bo za mednarodno zaščito prosil kje drugje znotraj meja Evropske unije, kar je prvič izvedel šele v Sloveniji in je zato razumljiva njegova poprejšnja domneva, da lahko za mednarodno zaščito zaprosi v Nemčiji, kjer je njegova družina, sedaj pa se tožnik zaveda, da mora na konec postopka počakati v državi, ki je pristojna za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito, pa tudi sicer je v Republiki Sloveniji postopek združitve družine že v teku, zato tožnik nima razloga, da bi Republiko Slovenijo zapustil v skrbi za svojo družino, ki jo želi doseči po pravni poti in zato tudi na tej podlagi ni mogoče sklepati o tožnikovi begosumnosti.

14Toženi stranki nadalje tožnik v tožbi očita izostanek obrazložitve, zakaj bi okoliščina, da je Grčija zoper tožnika razpisala ukrep prepovedi vstopa v Schengensko območje utemeljevala sklep, da je tožnik begosumen, toliko bolj, ker je sam tožnik pojasnil, da je prej zmotno mislil, da je navedeni ukrep razpisan le za območje Grčije, zato zgolj zaradi zavedenega obstoja izrečenega ukrepa prepovedi vstopa v Schengensko območje, ni mogoče sklepati o upravičenosti, niti o sorazmernosti odvzema prostosti na podlagi takšne prepovedi.

15Tožnik ob izpostavljenih določilih 2. in 3. odstavka 28. člena Dublinske uredbe III ocenjuje, da je izrečeni ukrep pridržanja nedopusten, ker da ne obstaja nevarnost, da bi pobegnil, niti da bi bila ta nevarnost znatna. Toženi stranki očita, da četudi je sicer obrazložila, zakaj naj milejši ukrep, to je omejitev gibanja na prostore Azilnega doma, ne bi bil učinkovit, tožnik očita, da je to storila zgolj navidezno, češ da svojih posplošenih ugotovitev ni vezala na konkreten tožnikov primer, kar ni skladno z načelom sorazmernosti, češ da v izpodbijanem sklepu ni v obrazložitvi sploh nobenih razlogov, ki bi sorazmernost ukrepa presojali na podlagi ravnanj konkretnega tožnika, niti ni podan tretji element ocene sorazmernosti, o čemer naj v izpodbijanem sklepu ne bi bilo nobenih razlogov, zaradi česar očita toženi stranki napačno uporabljeno materialno pravo in s tem tudi bistveno kršitev določb postopka.

16Nadalje kot poseben razlog za odpravo izpodbijanega sklepa izpostavlja določilo 4. odstavka 51. člena ZMZ, na katerega se opira tožena stranka v uvodu izpodbijanega sklepa, češ da to izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 39/2015 z dne 1. 4. 2015, medtem ko sodna praksa, na katero se v izpodbijanem sklepu sklicuje tožena stranka, po mnenju tožnika zastarela in ne velja več. Meni, da gre v navedeni sodbi Vrhovnega sodišča za tožnikovemu primeru identična dejstva ter zaključuje, da naj bi bilo bistvo navedene sodbe v tem, da gre v Centru za tujce glede na to, kako se tam ukrep izvaja, vedno je nujno za odvzem prostosti oziroma poseg v osebno svobodo, ne pa za omejitev gibanja ter da se slednja lahko izvaja zgolj v prostorih Azilnega doma v Ljubljani.

17Hkrati s tožbo tožnik vlaga zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 ter navaja, da je v tožbi izkazal, zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za odvzem prostosti in da bo po drugi strani izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo ter da se tožnik v Centru za tujce počuti tesnobno in psihično nestabilno, poleg tega pa so dnevi brez osebne svobode nenadomestljivi. Dodaja, da so se tudi sicer okoliščine na strani tožnika od glavne obravnave 1. 7. 2015 še poslabšale, kar terja izdajo začasne odredbe, še zlasti, ker je le dva tedna pred rokom poroda svojega tretjega otroka tožnik zaprt v Centru za tujce, kjer prejema različne informacije glede teka postopka napovedane združitve z družino. Dodaja še, da je pričel gladovno stavkati z dnem 4. in 5. 7. 2015. Navaja še, da je nujna takojšnja premestitev v Azilni dom, kjer ne bo stalno pod nadzorstvom policije in se bo lahko družil s preostalimi prosilci za azil, ter da se mu s tem, da je še naprej pridržan v Centru za tujce prizadeja nenadomestljiva škoda. Glede na vse navedeno sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadrži izvrševanje izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve o tem sklepu, tožena stranka pa je dolžna tožnika nemudoma izpustiti iz prostorov Centra za tujce v Postojni.

18Tožena stranka v odgovoru na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, ponovno pa nasprotuje tudi izdaji začasne odredbe, v kateri tožnik sploh ni zatrjeval nastanka kakšne težko popravljive škode, niti niso za to izpolnjeni zakonski pogoji.

K točki 1:

19Tožba ni utemeljena.

20Sodišče je v obravnavanem primeru odločilo po dne 9. 7. 2015 opravljeni ustni javni glavni obravnavi, na kateri je v skladu z določilom 5. odstavka 51. člena ZMZ v dokaznem postopku ustno zaslišalo tožnika in vpogledalo listine sodnega spisa I U 919/2015 in tam nahajajočega se upravnega spisa, kot tudi listine upravnega spisa, ki jih je po pozivu sodišča tožena stranka predložila v sedaj obravnavani sporni zadevi. Ni pa sodišče ugodilo dokaznemu predlogu tožnika za zaslišanje dveh predlaganih prič, ki naj bi izpovedali o psihičnem stanju tožnika, ker je ob dejstvu, da je bil ustno zaslišan sam tožnik osebno, navedeni dokazni predlog po zaslišanju imenovanih dveh prič sodišče ocenilo kot nepotreben, tudi ob upoštevanju načela ekonomičnosti postopka.

21V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločitev tožene stranke, ki je z uvodoma navedenim izpodbijanim sklepom odločila o ponovno izrečenem ukrepu pridržanja tožnika za namen predaje v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča št. I U 919/2015 z dne 1. 7. 2015.

22Upravno sodišče je namreč na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu s sodbo v zadevi I U 919/2015 dne 1. 7. 2015 ugodilo tožbi tožnika zoper predhodno izdan sklep tožene stranke št. 2142-94/2015/3 z dne 18. 6. 2015, s katerim je bilo – enako kot v sedaj izpodbijanem sklepu, z izrekom pod točko 1 tožniku odrejeno pridržanje za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Dublinski uredbi III, z izrekom tedaj izpodbijanega sklepa pod točko 2 pa je bilo odločeno o časovnem trajanju izrečenega ukrepa pod točko 1.

23Po ustnem zaslišanju tožnika in preučitvi podatkov in listin v predloženem upravnem spisu ter izpodbijanega sklepa sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke v konkretnem primeru pravilna in da je v celoti v skladu z napotki sodišča v citirani sodbi št. I U 919/2015 z dne 1. 7. 2015. V citirani sodbi, ki temelji na (v bistvenem delu) enakem dejanskem stanju in isti materialno-pravni podlagi (Dublinska uredba III), je sodišče toženi stranki dalo jasen napotek, kot izhaja iz obrazložitve citirane sodbe št. I U 919/2015 z dne 1. 7. 2015 (v točkah 19 do 22 obrazložitve), ki mu je tožena stranka v ponovljenem postopku v skladu s 4. odstavkom 64. člena ZUS-1 v celoti zadostila z obrazložitvijo sedaj izpodbijanega sklepa na strani 3 (3. in 4. odstavek) ter na strani 4 (1. do 5. odstavek) in na strani 5 (1. odstavek).

24Iz relevantnega dejanskega stanja obravnavane zadeve namreč izhaja in med strankama tudi ni sporno, da je tožnik predhodno že tudi na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito dne 28. 5. 2015 in da je dne 29. 6. 2015 tožena stranka prejela tudi pozitiven odgovor s strani Republike Hrvaške, ki je sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje.

25Prav tako ni sporno, da tožnik, ko je prvič poskušal vstopiti v Republiko Slovenijo iz ozemlja Republike Hrvaške, tedaj ni zaprosil za mednarodno zaščito. Tedaj mu je bil vstop v Republiko Slovenijo zavrnjen zaradi razpisanega ukrepa prepovedi vstopa na tako imenovano Schengensko območje. Nato je ponovno Republiko Slovenijo vstopil nezakonito več dni pozneje, kot se je sam izrazil „preko hribov in dolin“ in tedaj ni sam poizkušal zaprositi za mednarodno zaščito na slovenski strani mejnega prehoda Obrežje, ki ga je že poznal, pač pa šele naknadno čez več ur, in sicer šele po tem, ko so ga prijeli policisti Policijske postaje Brežice, pri katerih je namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito izrazil več ur oziroma štiri ure pozneje.

26Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo tožnik, če ne bo pridržan, samovoljno zapustil Republiko Slovenijo. To nevarnost tudi po presoji sodišča izkazujejo okoliščine, ki jih je ugotovila že tožena stranka in navedla v obrazložitvi izpodbijanega sklepa skupaj s svojimi preudarki in razlogi, s katerimi se sodišče strinja in jih zato v skladu s pooblastilom zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 v svoji obrazložitvi ne navaja ponovno. Razlogi, zakaj je tožena stranka odredila ukrep pridržanja v Centru za tujce, ne pa katerega izmed milejših ukrepov, izhajajo iz njene obrazložitve, v kateri so navedene okoliščine, ki tudi po mnenju sodišča izkazujejo tožnikovo begosumnost ter okoliščine, ki so kriteriji za odreditev izbrane oblike pridržanja tožnika ter oceno sorazmernosti (potrebnosti) odreditve izrečenega ukrepa. Obstoj znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil in s tem onemogočil predajo odgovorni državi članici na podlagi določil Dublinske uredbe III ter sorazmernost odrejenega ukrepa v primerjavi z milejšim ukrepom pridržanja na območje Azilnega doma je v izpodbijanem sklepu v zadostni meri utemeljila tožena stranka v ponovljenem postopku v skladu z napotki sodišča v citirani sodbi št. I U 919/2015 z dne 1. 7. 2015, isti razlogi pa veljajo in prevladajo tudi v razmerju do (milejšega) ukrepa pridržanja v Azilnem domu in s temi razlogi se sodišče v celoti strinja. Po presoji sodišča pri tem ni nepomembno, da je tožena stranka v svoji obrazložitvi kot razlagalni pripomoček uporabila določila Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev), saj rok za njeno implementacijo v nacionalni pravni red še ni potekel oziroma v skladu z določilom člena 31 (1. odstavek) poteče najkasneje 20. julija 2015.

27Prav tako na pravilnost oziroma zakonitost izpodbijanega sklepa po mnenju sodišča ne more vplivati pomoten oziroma nepravilen zapis v obrazložitvi izpodbijanega sklepa na strani 6, 1. odstavek, in sicer da „bo X. pozval Center za tujce, da se prosilcu za mednarodno zaščito omogočijo tudi milejši ukrepi, kolikor bo to želel, in sicer po zmožnostih Centra za tujce“, kar je prepričljivo obrazložila tožena stranka v odgovoru na tožbo in tožnik na glavni obravnavi dne 9. 7. 2015 temu ni izrecno oziroma konkretno nasprotoval.

28Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

K točki 2:

29Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

30Tožba v upravnem sporu je praviloma nesuspenzivno pravno sredstvo, saj po določilu 1. odstavka 32. člena ZUS tožba (praviloma) ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, razen kolikor zakon ne določa drugače. Med trajanjem upravnega spora tožnik sicer lahko kadarkoli vse do pravnomočne odločitve zahteva od sodišča izdajo začasne odredbe na podlagi 2. ali 3. odstavka 32. člena ZUS-1. Vendar je ob upoštevanju ustaljene upravno sodne prakse, kot izhaja med drugim iz sklepa Vrhovnega sodišča št. I Up 82/2015 z dne 13. 5. 2015, lahko pri tem uspešen le, če so kumulativno podane vse procesne predpostavke za tožbo, saj je mogoče o zahtevi oziroma o izdaji začasne odredbe odločati le ob pogoju, da tožba uspešno prestane predhodni preizkus tako glede njene popolnosti in razumljivosti v smislu 30. člena ZUS-1, kot tudi glede obstoja procesnih predpostavk po 36. členu ZUS-1, pri katerem gre za preizkus procesnih predpostavk, ki jih mora izpolnjevati tožba za meritorno obravnavo v upravnem sporu, kar vse smiselno pogojuje obstoj tožbe, ki mora tudi sama po sebi imeti določene izglede za uspeh tožnika v upravnem sporu, predvsem pa mora tožnik izkazati verjetnost, da bi mu nastala težko popravljiva škoda, ki bi jo sodišče preprečilo z izdajo predlagane začasne odredbe.

31Na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na pritožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta pritožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

32Odločanje o začasni odredbi zahteva zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v 5. in 6. odstavku 32. člena ZUS-1 restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva. Če predlaga ureditveno začasno odredbo, pa mora poleg navedenega še konkretno predlagati, na kakšen način in kako naj se začasno uredi stanje. V postopku odločanja o začasni odredbi sodišče ne izvaja dokazov, temveč svojo odločitev opre na predložene dokaze in ne opravi glavne obravnave.

33Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, zato nosi v celoti trditveno in dokazno breme, da tako s svojimi navedbami kot s predloženimi dokazi v primeru t. i. odložitvene začasne odredbe prepriča sodišče o nujnosti zadržanja sicer izvršljive odločbe državnega organa (oziroma druge institucije). Pri te mora izkazati verjetni nastanek za njo težko popravljive škode, ki bi ji z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala. Šele ko sta ti dve predpostavki podani, pa je dolžnost sodišča, da pri odločanju upošteva tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Glede na navedeno pravila o dokazovanju pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe dokaznega bremena ni mogoče prenesti na sodišče, (niti ni v pritožbi dopustno naknadno dopolnjevati navedb o težko popravljivi škodi in z njimi utemeljevati obstoj zahtevanega zakonskega pogoja).

34Omejitev gibanja, za kar gre v obravnavanem primeru, je že zaradi narave in posega v človekovo pravico časovno omejen ukrep, ki ga toženka izreka, kadar meni, da je nujno potreben zaradi varstva javnega interesa ali zaradi drugih z ZMZ oziroma v Ustavi RS določenih dopustnih razlogov. ZMZ zato določa tudi izredno kratke roke, določene v petem odstavku 51. člena ZMZ, in sicer za odpravek pisnega sklepa, za vložitev tožbe, in za odločanje sodišča prve stopnje (tri delovne dni). Rok za odločitev sodišče prve stopnje o zakonitosti izrečenega ukrepa je torej bistveno krajši, kot ga za odločanje o začasni odredbi sicer določa 32. člen ZUS-1 (7 dni), rok za odločanje Vrhovnega sodišča o vloženi pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje pa je v obeh zakonih enak, in sicer 15 dni.

35Iz navedenega izhaja, da je odločanje sodišč o zakonitosti izrečenega ukrepa hitro, zato načeloma ni nobene dejanske potrebe, da se, tako, kot je v obravnavani zadevi, odloča še o začasni odredbi, katere zahtevek je enak tožbenemu.

36To pa pomeni, da izdaja začasne odredbe v zadevah, kot je obravnavana, pomeni nepotrebno (skoraj istočasno) podvajanje odločanja o isti stvari oziroma bi morali biti razlogi za njeno izdajo v primerih, ko je tožbeni zahtevek v bistvu enak zahtevi za izdajo začasne odredbe, še posebej in nedvoumno izkazani (npr. zdravstveni).

37Teh razlogov pa tožnik po stališču sodišča, ki ga je izrazila že v sodbi in sklepu št. I U 919/2015, ko je prvič odločalo o tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe, zgolj s splošnim nestrinjanjem z režimom v Centru za tujce in z navedbami, da se v Centru za tujce počuti tesnobno in psihično nestabilno, njegovo stanje pa še slabša dejstvo, da je njegova žena tik pred porodom tretjega otroka in da mu nihče ne bo mogel nadomestiti dni brez osebne svobode, ni izkazal. Sodišče pa še pripominja, da na tožnikovo skrb glede ženinega zdravja okoliščina, ali tožnik čaka na odločitev pristojnih organov glede njegove izročitve pridržan, ali na prostosti, ne vpliva, poleg tega je na zaslišanju sam izpovedal, da ima tudi v Centru za tujce neomejeno možnost uporabe interneta in telefona in ni navedel, da bi bil v komunikaciji z ženo kakorkoli omejen.

38Sodišče je zato zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.