VSK sodba in sklep Cpg 235/2015

Pritožbi se zavrneta in se potrdita v izpodbijanem delu odločba sodišča prve stopnje ter izpodbijani sklep.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 1.755,67 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razsodilo po tožbi tako, da je toženi stranki K. d.d. (v nadaljevanju in zaradi jasnosti bo sodišče tožečo stranko po tožbi in toženo stranko po nasprotni tožbi imenovalo s „tožeča stranka“, toženo stranko po tožbi in tožečo stranko po nasprotni tožbi pa s „tožena stranka“) naložilo, da plača toženi stranki znesek 175.986,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.4.2007 dalje, znesek 122.386,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.2007 dalje in znesek 175.640,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.6.2007 dalj do plačila (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek na plačilo 528.735,81 EUR s pp pa je zavrnilo (II. točka izreka). Zahtevek tožene stranke iz nasprotne tožbe na plačilo 1.379.497,53 EUR s pripadki je zavrnilo (IV. točka), zaradi delnega umika nasprotne tožbe pa je s sklepom ustavilo postopek v zvezi s plačilom 100.000,00 EUR s pp in 50.000,00 EUR s pp (III. točka izreka). S sklepom, z dne 11.5.2015 pa je sodišče odmerilo pravdne stroške in jih je glede na uspeh pravdnih strank v postopku v znesku 18.634,20 EUR naložilo v plačilo toženi stranki.

Zoper odločbo, z dne 25.3.2015, se je pritožila tožena stranka in v uvodu navedla, da jo izpodbija v I., III. in IV. točki izreka in sicer iz vseh treh pritožbenih razlogov. Sodišču je očitala, da je poenostavljeno in formalistično zaključilo, da tožeča stranka ni bila uvedena v delo, ker ni prejela PZI dokumentacije. Upoštevalo ni dopolnilnega izvedeniškega mnenja, iz katerega izhaja, da je vzrok za zamudo tudi „zamik terminskega plana za 22 dni, zamuda pri izvedbi gradbenih del (premajhno število delavcev)“. PZI dokumentacija, ki se je sukcesivno izročala izvajalcu, ni bila bistven razlog za zamudo. Sodišče je prezrlo odgovor izvedenca, da je krivda za zamudo tako na strani izvajalca, kot tudi na strani naročnika. Šlo je za razmeroma enostavno gradnjo, PZI elektro in strojnih inštalacij je pomenil le načrt nadomestnih inštalacij in bi jih izvajalec lahko opravil tudi brez PZI, samo na podlagi PGD načrtov. Naročnik se je zavezal, da bo „izročil PGD - PZI dokumentacijo“ in ne samo PZI, kot navaja sodišče. Ker je PGD izročil, je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Sodišče bi moralo pri ugotavljanju vzrokov zamude pri gradnji upoštevati dejanske razloge in ugotoviti, iz katere sfere izhajajo, in „kvečjemu vrednostno oceniti posamezne vzroke za zamudo“, če izmed teh vzrokov, ki jih je ponudil izvedenec, ni našlo vzroka sine qua non, ki je bistven za nastalo zamudo. Tožeča stranka je bila uvedena v delo, prejela je PGD dokumentacijo, vendar je kasnila z deli zaradi premajhnega števila delavcev. Sodišče ne more toženi stranki očitati krivde za neizročitev PZI dokumentacije, ker bi morala tožeča stranka o tem obvestiti naročnika (pojasnilna obveznost iz tretjega odstavka 625. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Zaključek, da je bistven dogovor pravdnih strank, da bo tožeča stranka uvedena v delo šele, ko ji bodo izročeni vsi PZI projekti, je v nasprotju z določbo 3. člena Pogodbe. Dejansko je bistveni vzrok za zamudo nastal v sferi izvajalca, ker je predhodna faza gradbenih del zamujala zaradi premajhnega števila delavcev. Vse instalacije so bile tako ali tako vrisane v PGD projektni dokumentaciji, kar je izrecno potrdil tudi izvedenec na zaslišanju, da „izvajalec ni mogel izvesti del do konca samo na podlagi PGD dokumentacije do potankosti, vsekakor pa bi z deli na tej podlagi nadaljeval in torej to ni bil pravi razlog za njegovo zamudo.“ Izvedenec je tudi sam izrecno potrdil, da je PZI dokumentacija povsem identična s PGD dokumentacijo, katera pa je bila tožeči stranki vročena pravočasno. Čeprav ni sodni izvedenec jasno odgovoril na vsa vprašanja, sodišče ni upoštevalo dokaznega predloga tožene stranke za izvedbo dokaza z drugim izvedencem, tega tudi ni zavrnilo in ni obrazložilo. Tožena stranka je opozorila, da si izvedenec objekta ni ogledal, kljub navodilu sodišča, zato ni mogel kvalificirano odgovoriti na vprašanje, kakšna dela bi izvajalec lahko opravil ne glede na kasneje dostavljeno PZI dokumentacijo.

Tožena stranka je s pritožbo izpodbijala tudi odločitev podpredsednika prvostopenjskega sodišča, s katerim je bil predlog tožene stranke za izločitev razpravljajoče sodnice (ki je nato izdala tudi izpodbijano sodbo) zavrnjen, ker je ugotovilo, da ni podan niti izločitveni razlog iz 5. točke 70. člena ZPP, pa tudi ne odklonilni razlog iz 6. točke navedene določbe. V tem delu pritožbe je dobesedno ponovila svoj predlog za izločitev, in sicer, da je pravdo vodila sodnica, ki je bila istočasno tudi predsednica stečajnega senata v stečajnem postopku nad tožečo stranko. To po mnenju pritožnika zbuja dvom v sodnikovo pristranskost, ker daje ZFPPIPP možnost stečajnemu sodniku sodelovati pri odločanju, „ali se neko tožbo vloži, umakne, ali se poravnati“. Stečajnemu upravitelju daje sodnik tudi obvezna navodila. Upoštevajoč visok tožbeni zahtevek v konkretnem primeru, je bilo utemeljeno pričakovati, da bo stečajni upravitelj v toku spora zaprosila za navodilo stečajnega sodnika. To načelo nepristranskosti je kot dobra praksa spoštovano v letnem razporedu Okrožnega sodišča v Ljubljani. Poleg tega pa je sodnica že pred sklicem zadnjega naroka posredovala pravdnima strankama predlog poravnave, na sami obravnavi pa je apelirala na sklenitev takšne poravnave, na podlagi katere bi tožena stranka morala poravnati tožeči stranki vtoževani znesek, čeprav z izvedencem takrat dejansko stanje še ni bilo razčiščeno. Pritožba je nato opozorila na ustavnosodno prakso (U I 92/96-27) in sodno prakso (I R 151/2007, I Up 214/2010.

Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila, označila jo je za neutemeljeno in predlagala njeno zavrnitev. Uveljavljala je tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Zoper sklep, z dne 11.5.2015, se je tožena stranka pritožila in navedla, da ga izpodbija iz vseh treh pritožbenih razlogov, vendar iz vsebine pritožbe izhaja, da izpodbija odločitev o stroških, ker so stroški vezani na uspešnost strank v pravdi, tožena stranka pa se je zoper sodbo pritožila.

Pritožba, ki vsebinsko izpodbija samo odločitev o zavrnitvi zahtevka po nasprotni tožbi (IV. točka izreka), in odločitev o neizločitvi sodnice,

ni utemeljena. V zvezi s preostalim delom sodbe in sklepom o delni ustavitvi postopka, v zvezi s čemer pritožba ni podala nobenih navedb, pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu, opravljenem v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, kršitev določb pravdnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava ni zasledilo.

Za odločitev o zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi, ki temelji na pogodbeni kazni in odškodninskih zahtevkih zaradi zamude z dokončanjem del tožeče stranke (izgubljeni dobiček, škoda zaradi nezmožnosti uporabe nekaterih prostorov, skladišč, zaradi dodatnih stroškov varovanja gradbišča, zaradi dodatnega čiščenja in zaradi dodatnih stroškov za vodenje investicije), je ključno vprašanje, ali je bila tožena stranka odgovorna za zamudo, kot je to presodilo prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi, ali pa je odgovornost za zamudo pripisati tožeči stranki, za kar se zavzema pritožba.

Pritožbeno sklicevanje, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo vseh ugotovitev sodnega izvedenca, in da bi se gradnja lahko opravila tudi brez projektov za izvedbo del (v nadaljevanju: PZI projekti), je neutemeljeno. Prvostopenjsko sodišče se je pri svoji odločitvi, da je do časovnega podaljšanja gradnje prišlo, ker tožena stranka tožeči stranki ni omogočala izvedbe del na delih objekta, ki ga je uporabljala, in ker ji ni pravočasno izročila vseh PZI projektov, oprlo prav na mnenje izvedenca gradbene stroke M.N.. Vseskozi, v obeh pisnih dopolnitvah svojega mnenja, pa tudi na zaslišanju, je izvedenec zagovarjal svoje stališče, da je bilo prepozno izročanje PZI projektov(1) razlog za spremembo dogovorjenega terminskega plana plan izvedbe del, torej za zamudo. Večkrat je poudaril, kakšen pomen imajo PZI projekti za nemoteno in pravilno gradnjo objekta. Tako je v mnenju z dne 13.3.2012 (priloga C2) jasno navedel, da je še posebej pri tako velikih kompleksnih projektih običajno, da je PZI dokumentacija v popolnosti pripravljena že na začetku gradbenih del, tako kot sta bili pravdni stranki dogovorjeni tudi v tem primeru. Nadalje je navedel, da ko se dela izvajajo brez teh PZI projektov, pri izvajanju gradnje konstrukcije objekta niso izvedeni vsi potrebni preboji, vdori in odprtine, potrebne za strojno in elektro inštalacijo, zato je v nadaljevanju potrebno izsekavanje konstrukcije, torej dodatni stroški in podaljševanje rokov izvedbe del. Jasno se je tudi opredelil (na pripombe tožene stranke), da projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju: PGD projekt) ne bi mogli služiti tudi kot PZI projekt, s pristavkom, da če bi temu bilo tako (kot to meni tožena stranka), da so PGD projekti inštalacij takšne kvalitete, da so praktično že bili PZI projekti, potem bi lahko projektant predal te PZI projekte takoj, že ob uvedbi tožeče stranke v delo 18.4.2006 (stran 5 izvedeniškega mnenja z dne 20.12.2014). Iz zgoraj povzetih strokovnih ugotovitev izvedenca gradbene stroke torej ne izhaja, da bi tožeča stranka lahko gradnjo izvedla brez PZI projektov. V tem kontekstu ne more biti utemeljena pritožba niti v delu, ko očita sodišču zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z določbo 3. člena Gradbene pogodbe, z dne 10.4.2006, priloga A“, v nadaljevanju: Gradbena pogodba). Sodišče ni prezrlo (kar očita pritožba), da se je tožena stranka zavezala, da bo ob uvedbi v delo tožeči stranki izročila tudi PGD projekt (kar je izpolnila in za stranki to ni sporno), vendar, ker ta dva projekta (PGD in PZI) nista vsebinsko identična, ni izpolnila svoje zaveze iz navedenega pogodbenega določila v celoti(2) , kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče.

Pritrditi ni mogoče niti posplošenim zatrjevanjem pritožbe, da je šlo za razmeroma enostavno gradnjo, in da bi PZI projekti elektro in strojnih instalacij praktično pomenili le „načrt nadomestnih inštalacij“ ter bi zato šlo pri nepravočasni izročitvi le za formalno pomanjkljivost. V zvezi s tem je povsem materialno pravno pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka glede na pogodbeni dogovor in (pritožbeno sodišče dodaja še) glede na veljavne predpise, sploh ne bi bila dolžna pričeti z izvajanjem del, dokler ji niso bili izročeni vsaj tisti PZI projekti, ki so se nanašali na dela, ki so se trenutno izvajala na gradbišču. Tožeča stranka kot izvajalec je bila namreč celo v prekršku, ker v času gradnje ni imela pri sebi na gradbišču PZI projektov za tista dela, ki jih je takrat izvajala (16. točka 171. člena Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju: ZGO-1). Ne gre torej za formalizem ali formalistično tolmačenje dogovorov iz Gradbene pogodbe, ampak za jasno določena pravila, kako se gradbeni objekti gradijo in nenazadnje tudi za izpolnjevanje pogodbeno sprejetih zavez. Vendar tožeča stranka ni postopala tako, da z deli ne bi nadaljevala samo na podlagi PGD projekta, kot bi lahko izhajalao iz enega izmed pritožbenih očitkov, ampak je zaradi prepozno izročenih PZI projektov z deli zamujala.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta se pravdni stranki v gradbeni pogodbi dogovorili, da bo tožeča stranka dela opravila najkasneje do 2.12.2006 pod pogojem, da bo uvedena v delo najkasneje do 10.4.2006(3), nadalje, da se šteje, da je uvedena v delo (med drugim), ko prejme PGD in PZI dokumentacijo(4), in posebej še, da prav neizpolnitev pogojev iz 3. člena Gradbene pogodbe opravičuje tožečo stranko pri prekoračitvi dogovorjenega roka(5). Glede na takšne dogovore in upoštevajoč zgoraj podane ugotovitve, da so bili PZI projekti za gradnjo potrebna projektna dokumentacija, in da so bili tožeči stranki izročeni z zamudo(6), je mogoče samo pritrditi zaključku prvostopenjskega sodišča, da je bila odgovornost za zamudo pri izvedbi del na toženi stranki. Teh ugotovitev ne more omajati tožena stranka z izpostavljanjem izvedenčeve ugotovitve, da je vzrok za zamudo tudi v zamiku terminskega plana za 22 dni, zaradi zamude z začetki del. V zvezi s to zamudo je opozoriti, da je izvedenec poudaril, da gre pri njegovi ugotovitvi, da bi bilo potrebno večje število delovne sile v prvem obdobju gradnje, zgolj za oceno, česar z gotovostjo ni mogel zatrditi, ker terminski plan ni bil izdelan v takšni obliki, da bi izkazoval tudi potrebe po delovni sili v določenem trenutku gradnje(7). Zato se je v mnenju opredelil, da sta obe strani odgovorni za zamudo, pri čemer je zaradi zamika s pričetkom del bremenil tožečo stranko le za zamudo 22-ih dni. Ta zamuda pa ni bila v vzročni zvezi z nadaljnjo zamudo, katera je bila posledica neizročene PZI dokumentacije ter zamudo zaradi onemogočanja izvedbe povezav med novim in obstoječim objektom, zaradi česar so bila dela zaključena 7.4.2007(8). Tožena stranka namreč ni zatrjevala, da bi zaradi začetne zamude ne mogla pravočasno izdelati in izročiti PZI projektov tožeči stranki. Zato pri tolikšni končni zamudi, kot je bila ugotovljena, ni mogoče tožene stranke razbremeniti njene odgovornosti za zamudo zaradi začetne 22 dnevne zamude, četudi bi bilo zanjo z gotovostjo ugotovljeno, da je nastala zaradi okoliščin na strani tožeče stranke.

Napačno je tudi materialnopravno stališče tožene stranke, da bi morala tožeča stranka o neizročitvi PZI dokumentacije in zaradi tega o neuvedbi v delo obvestiti toženo stranko v skladu s 625. členom OZ. Tako imenovana „pojasnilna obveznost“, ki jo zakon v navedeni določbi nalaga podjemniku, je v zvezi z napakami materiala, zato se v konkretnem primeru, ko je šlo za kršitev pogodbeno dogovorjenih obveznosti pogodbenic, ne more uporabiti.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu tožene stranke in izvedlo dokaza z drugim izvedencem, ker si izvedenec M.N. ni ogledal objekta in zato ni mogel odgovoriti na vprašanje, kakšna dela bi izvajalec lahko opravil brez PZI projektov elektroinštalacij in strojnih inštalacij. Kot je bilo zgoraj že navedeno, so PZI projekti obvezni sestavni del projektne dokumentacije, ki mora biti vedno na gradbišču v času gradnje. Zato bi bila izvedba dodatnega dokaznega predloga tožene stranke s takšno nalogo izvedencu neprimerna, prvostopenjsko sodišče, ki se do tega dokaza ni opredelilo, pa s to kršitvijo ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve v zadevi.

Glede dela pritožbe, s katero je tožena stranka izpodbijala odločitev o zavrnitvi njene zahteve za izločitev sodnice, pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tožena stranka navedene zahteve ni postavila v skladu z drugim odstavkom 72. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki zahteva izločitev, podati predlog takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, sicer je njegova zahteva prepozna.

Sodnici, za katero je bila zahtevana izločitev, je bila ta gospodarsko pravdna zadeva dodeljena v reševanje v avgustu leta 2012, kar je tožena stranka izvedela najkasneje 4.2.2013, ko je prejela sklep, z dne 29.1.2013, katerega je v tem postopku izdala ta sodnica. Takrat je bil izločitveni razlog, na katerem je tožena stranka temeljila svojo zahtevo, tudi že znan(9), to je, da je ista sodnica tudi stečajna sodnica v stečajnem postopku nad tožečo stranko. Tožena stranka, ki je svojo zahtevo za izločitev sodnice iz odklonilnih razlogov iz 6. točke 70. člena ZPP podala šele 25.9.2014, po tem, ko je od iste sodnice prejela še 2 procesna sklepa, in ko sta bila z njo izvedena 2 naroka glavne obravnave (26.3.2014 in 11.6.2014), je torej zahtevo za izločitev vložila prepozno, zato bi jo moralo že prvostopenjsko sodišče zavreči. Zaradi tega razloga pritožbeno sodišče ni obravnavalo pritoženih razlogov zoper sklep, s katerim je bila sicer iz vsebinskih razlogov zavrnjena zahteva za izločitev za izločitev, saj do drugačne rešitve ob takšni procesni situaciji ne bi moglo priti. K temu je dodati, da bi bila zahteva tožene stranke za izločitev sodnice prepozna v smislu prvega odstavka 72. člena ZPP tudi, če bi predstavljal osnutek sodne poravnave, ki ga je sodnica pravdnima strankama poslala 19. 5. 2014 (pooblaščenec tožene stranke jo je prejel naslednjega dne), samostojen odklonilni razlog. Tožena stranka, ki se je do predlagane poravnave opredeljevala na naroku dne 11.6.2014, vse do meseca septembra izločitve ni zahtevala.

Na podlagi gornjih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Posledično je potrdilo tudi odločitev o pravdnih stroških in zavrnilo pritožbo zoper sklep o njihovi odmeri, saj ga je tožena stranka izpodbijala zgolj zaradi vložene pritožbe zoper odločitev o glavni stvari.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo po višini izpodbijanega dela sodbe (1.379.497,53 EUR). Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeči stranki povrniti 1.755,67 EUR stroškov pritožbenega postopka, ki predstavljajo njene izdatke za odgovor na pritožbo in za materialne stroške, katere je sodišče tožeči stranki priznalo v okviru tistega, kot jih je uveljavljala, četudi bi ji na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), ki se za odmero stroškov uporablja tudi v tej pritožbeni zadevi (v skladu z drugim odstavkom 20 člena Odvetniške tarife, Ur. l. RS, št. 2/2015) lahko bili odmerjeni stroški v višjem znesku.

----

op. št. 1: ugotovil je, da je tožeča stranka prve izvode prejela 21.8.2006, PZI projekt strojnih instalacij 29. 8. 220, ostala dva izvoda pa 16.10.2006, ko je prejela tudi PZI projekt elektro instalacij

op. št. 2: ker PZI projektov ni izročila že ob začetku gradnje

op. št. 3: 2. člen Gradbene pogodbe

op. št. 4: 3. člen Gradbene pogodbe

op. št. 5: 5. člen Gradbene pogodbe

op. št. 6: prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je zamuda z izročitvijo PZI projektov znašala 189 dni, česar pritožba ne izpodbija.

op. št. 7: str. 15 izved. mnenja, z dne 20.12.2014 (C3)

op. št. 8: po navedbah tožene stranke

op. št. 9: s sklepom, z dne 29.1.2013, je bilo odločeno prav o posledicah začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko (prekinitev postopka)