VSK sodba Cpg 214/2015

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 119675/2013, z dne 24.7.2013, obdržalo delno v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku osmih dni plačati 1.105,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.12.2012 dalje do plačila ter ji povrniti 12,96 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.8.2013 dalje (I. točka izreka); v preostalem delu je izvršilni sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, v delu zahtevka za 567,21 EUR pa postopek ustavilo (II. točka izreka); razveljavilo je izvršilni sklep tudi v tretjem odstavku izreka za plačilo izvršilnih stroškov v znesku 53,04 EUR s pp (III. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe, torej zoper I. točko izreka sodbe, se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Navedla je, da pravnomočni sklep o izvršbi, vložen zoper najemnika, ne zavezuje tožene stranke kot lastnice stanovanja, niti ne pomeni pretrganja zastaranja za toženo stranko. Učinkuje le zoper najemnika kot glavnega dolžnika. Napačno je sodišče uporabilo tudi določbo drugega odstavka 1034. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Na podlagi 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ zastarajo terjatve upravnikov v večstanovanjskih hišah za storitve upravljanja in druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, v enem letu. V zvezi s tem je tudi enotna sodna praksa (npr. sodba VSM Cpg 393/2012). Z zastaranjem obveznosti glavnega dolžnika zastara tudi obveznost poroka (smiselno prvi odstavek 1034. člena OZ, tako tudi sodba VS RS III Ips 23/2014). Ker je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo zoper toženo stranko dne 24.7.2013, in upoštevajoč enoletni zastaralni rok, so zastarane tudi vse terjatve tožeče stranke na plačilo obratovalnih stroškov, ki se nanašajo na obdobje od 1.2.2010 do 31.12.2011.

Pritožba ni utemeljena.

Iz izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva (na katere je pritožbeno sodišče vezano(1), pa tudi sicer jih pritožba ne izpodbija): tožnica je upravnica, tožena stranka pa etažna lastnica stanovanja, za katerega najemnik v obdobju od 1. februarja 2010(2) do 30. novembra 2012(3) ni plačeval obratovalnih stroškov; za račune za obdobje od 1. 2. 2010 do 31. 5. 2011 in za račune za obdobje od 1. 6. 2011 do 31. 3. 2012 je pred iztekom enoletnega zakonskega zastaralnega roka tožeča stranka zoper najemnika začela izvršbi, v katerih so bile terjatve pravnomočno ugotovljen 24. 8. 2011 (za račune za obdobje do 31. 5. 2011) oz. v drugem primeru 8. 5. 2012; za račune za obdobje od 1. 4. 2012 do 30. 11. 2012 je tožeča stranka najemnika opominjala, nato pa 24. 7. 2013 začela ta sodni postopek; skupen znesek zgoraj navedenih obratovalnih stroškov znaša 1.105,53 EUR.

Zaključek prvostopenjskega sodišča, da na podlagi tako ugotovljenih dejstev terjatev tožnice do tožene stranke (ki v skladu s petim odstavkom 24. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) odgovarja za plačilo obratovalnih stroškov najemnika subsidiarno, zaradi česar imajo njene obveznosti v skladu z ustaljeno sodno prakso(4) naravo zakonite poroštvene obveznosti), ni zastarana, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen. Pritožba ima sicer prav, ko zatrjuje, da zastarajo terjatve upravnikov v večstanovanjskih hišah za storitve upravljanja in za druge njihove terjatve (ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih) v enem letu(5), in da je v zvezi s tem enotna tudi sodna praksa, vendar pri tem spregleda, da je v predmetni zadevi za terjatve iz naslova obratovalnih stroškov za čas od 1. 2. 2011 do 31. 3. 2012 pravna situacija drugačna. Terjatve, ki jih je imela tožnica do najemnika v navedem obdobju, so bile ugotovljene v sodnem postopku, zato so pridobile naravo judikatnih terjatev. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, te terjatve do najemnika zato zastarajo v skladu s 356. členom OZ v desetih letih (od pravnomočnosti sodne odločbe, s katero so bile ugotovljene).

Ker pa je tudi pri zastaranju uveljavljena akcesornost poroštva glede na obveznost glavnega dolžnika, se zastaranje obveznosti poroka veže na zastaranje obveznosti glavnega dolžnika (prvi odstavek 1034. člena OZ). Zmotno je torej stališče pritožbe, da pravnomočna izvršilna sklepa zoper glavnega dolžnika ne vplivata na zastaranje obveznosti tožene stranke.

Za subsidiarno poroštvo, kar je primer iz predmetne pravde, je OZ v drugem odstavku 1034. člena določil izjemo od gornjega pravila, in sicer, da zastara terjatev poroka prej, to je v dveh letih od zapadlosti obveznosti glavnega dolžnika, kadar je zastaralni rok za obveznost glavnega dolžnika daljši od dveh let. Ker je torej bil zastaralni rok za glavnega dolžnika za zgoraj navedene terjatve daljši od dveh let, bi obveznosti tožene stranke za obratovalne stroške za obdobje od 1. 2. 2010 do 31. 5. 2011 zastarale 25. 8. 2013, za obratovalne stroške za obdobje od 1. 6. 2011 do 31. 3. 2012 pa 9. 5. 2014. Tožeča stranka, ki je dne 24. 7. 2013 začela sodni postopek zoper toženo stranko za plačilo teh terjatev, torej ni zahtevala plačila že zastaranih terjatev.

Prvostopenjsko sodišče je tudi za obratovalne stroške za obdobje od 1. 4. 2012 do 30. 11. 2012(6), pravilno ugotovilo, da enoletni zastaralni rok iz iz 355. člena OZ še ni potekel, pri čemer je pravilno upoštevalo, da je zastaralni rok v skladu z drugim odstavkom navedene določbe začel teči s 1. 1. 2013, to je s prvim dnem po poteku leta, v katerem so terjatve zapadle v plačilo (drugi odstavek 355. člena OZ). Ker terjatev glavnega dolžnika na dan vložitve tožbe še ni bila zastarana, ni bila v skladu s prvim odstavkom 1034. člena OZ zastarana niti obveznost tožene stranke kot subsidiarnega zavezanca (poroka).

Na podlagi navedenih ugotovitev je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

----

op. št. 1: prvi odstavek 458. člena ZPP

op. št. 2: stroški za obdobje pred tem datumom niso predmet pritožbe

op. št. 3: Ni jasno, zakaj pritožba navaja obveznosti do 31. 12. 2011

op. št. 4: glej npr. sodbe VSK Cpg 145/2014, VSM Cpg 542/2012, VSL I Cpg 295/2012

op. št. 5: v skladu s 6. točko prvega odstavka 355. člena OZ

op. št. 6: za katere tožeča stranka ni pridobila pravnomočne sodne odločbe