VSK sodba Cpg 311/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka mora v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 716,38 EUR.

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 13.018,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.10.2012 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 2.014,15 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku paricijskega roka dalje.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi. V pritožbi opozarja, da je sodna izvedenka v svojem mnenju podala zgolj pavšalno oceno brez kakršnekoli strokovne utemeljitve posameznih postavk, na podlagi katerih je prišla do zaključkov, na katerih temelji izvedensko mnenje. Izvedenka ni postopala strokovno in objektivno, saj ni upoštevala postavk in komponent, ki so nujno potrebne za pravilno oceno oziroma ugotovitev, do katerih naj bi prišla izvedenka z izdelavo izvedenskega mnenja. Izvedensko mnenje ni v skladu s temeljnimi elektrotehničnimi, matematičnimi in računskimi zakonitostmi, kakor tudi ne v skladu z osnovami logičnega sklepanja. Na vse te pomanjkljivosti je tožena stranka sodišče prve stopnje v postopku na prvi stopnji pravočasno opozorila. Sodišče prve stopnje tudi ni odločalo v skladu z načelom enakopravnega obravnavanja pravdnih strank, ampak je pri odločitvi prednostno upoštevalo le navedbe in dokaze tožeče stranke. Navedbam in dokazom tožene stranke ni dalo nobenega pomena. Tožeča stranka pa svojih navedb in dokazov ni z ničemer utemeljila, oziroma ni predložila nobenega trdnega dokaza za dokazovanje svojih navedb. S takšnim postopanjem je sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je prišlo do zmotne uporabe materialnega prava, upoštevaje pri tem, da je nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Šele na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja bi sodišče lahko pravilno uporabilo določbe materialnega prava.

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka uveljavljala do tožene stranke povračilo preveč plačane omrežnine (električna energija za priključno moč) za obdobje od 1.11.2009 do 28.10.2012, in sicer iz razloga, ker je bila tožena stranka brez pravnega temelja obogatena na škodo tožeče stranke (glede na to, da je bila tožeča stranka v spornem obdobju ves čas lastnica in uporabnica nizko napetostnega kabelskega priključka, bi morala omrežnino plačevati po nižji ceni). Teh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje obravnavana pritožba konkretno sploh ne izpodbija, pri čemer pa pritožbeno sodišče v zvezi s to dejansko podlago ugotavlja, da temelji tožbeni zahtevek tožeče stranke na uporabi določbe prvega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ (za čas od 1.11.2009 do 7.3.2011) in določbe 191. člena OZ (za čas od 7.3.2011 naprej, ko je tožeča stranka vedela, da plačuje nekaj, kar ni dolžna, pa si je s sprožitvijo upravnega postopka pridržala pravico do vračila preveč plačane omrežnine).

Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje postavilo sodno izvedenko finančne stroke, ki je preverila zgolj izračun višine iztoževane terjatve, to je, ali je izračun te omrežnine napravljen v skladu z veljavno metodologijo. Sodna izvedenka torej ni preverjala pravnega temelja, temveč zgolj pravilnost matematičnega izračuna (skladno z veljavno metodologijo) iztoževane denarne terjatve. V tej zvezi je zato sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bili vsi ugovori tožene stranke povsem pavšalne narave. Takšne ugovore ponavlja tožena stranka tudi v obravnavani pritožbi, spričo česar jih tudi pritožbeno sodišče šteje za posplošene in zato pravno neupoštevne pritožbene navedbe.

Prav tako ne drži pritožbena kritika (ki je tudi povsem posplošene narave), da sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru pravdnih strank ni obravnavalo enako, ker je dalo navedbam in dokazom tožene stranke manjši pomen. Pritožba tudi nima prav, ko (zopet na povsem posplošenem nivoju) zatrjuje, da tožeča stranka ni podala pravno pomembnih dejstev, oziroma ni ponudila nobenih dokazov, potrebnih za potrditev teh dejstev. Pritožbeni razlogi glede nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma storjenih procesnih kršitev so prav tako povsem nekonkretizirani, zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v znesku 716,38 EUR (za sestavo odgovora na pritožbo 587,20 EUR po tarifni št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi, v nadaljevanju: ZOdvT, in 22 % DDV).