VSRS Sodba XI Ips 42462/2015-62

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 6. 11. 2015 zoper obdolženega odredila pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izvenobravnavni senat je pritožbo zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga obdolženčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi bistvenih kršitev postopka in predlaga Vrhovnemu sodišču, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa spremeni tako, da predlog Okrožnega državnega tožilstva za odreditev pripora kot neutemeljenega zavrne in zoper osumljenega odredi hišni pripor, podredno pa da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v vnovično odločanje sodišču prve stopnje. Zagovornik navaja, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče napačno uporabilo drugi odstavek 192. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), saj poleg okoliščin, ki naj bi kazale na realno in konkretno nevarnost storitve kaznivega dejanja, ni nobene okoliščine, ki bi pokazala, da je zasledovani cilj – integriteto točno določene oškodovanke mogoče doseči samo z najstrožjim ukrepom. Prav tako je podana 11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP, saj izpodbijana sklepa nimata jasnih razlogov glede vprašanja, čemu bo izključno z najstrožjim omejevalnim ukrepom zasledovani cilj dosežen.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po oceni vrhovnega državnega tožilca iz sklepa preiskovalne sodnice o odreditvi pripora in tudi zunajobravnavnega senata izhaja, da je bila v konkretnem primeru odreditev pripora zoper osumljenca neogibno potrebna za varnost mladoletne oškodovanke, česar z milejšim ukrepom ni bilo mogoče preprečiti. Preiskovalna sodnica je v izpodbijanem sklepu argumentirano obrazložila razloge za odločitev o odreditvi pripora ter v nadaljevanju tudi celovito obrazložila, zakaj za dosego tega namena ni primernejša odreditev enega izmed milejših ukrepov. Tudi iz izpodbijanega sklepa izvenobravnavnega senata izhaja, da se je le-ta opredelil do utemeljenosti odreditve najstrožjega omejevalnega ukrepa za odpravo ponovitvene nevarnosti. Ne glede na navedeno vrhovni državni tožilec ocenjuje, da zagovornik z zatrjevanjem bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (ki niso podane), v zahtevi izraža le vsebinsko nestrinjanje z dokazno oceno okoliščin, ki je sodišče vodila pri odločitvi, da milejšega ukrepa zoper osumljenca ni mogoče odrediti.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

5Iz izpodbijanih sklepov izhaja, da je podan utemeljen sum, da je osumljeni storil kaznivo dejanje spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, česar zagovornik v zahtevi ne izpodbija.

6Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sodišči prve in druge stopnje nista pravilno uporabili določbe drugega odstavka 192. člena ZKP, saj glede na dejansko stanje kot ga ugotavljata izpodbijana sklepa, poleg okoliščin, ki naj bi kazale na realno in konkretno nevarnost storitve/ponovitve kaznivega dejanja, ni nobene okoliščine, ki bi kazale, da je zasledovani cilj – integriteto določene oškodovanke, moč doseči samo z najstrožjim ukrepom. Vse ugotovljene okoliščine in sicer: nekaznovanost, neobravnavanost in starost osumljenca ter ločenost bivališča od oškodovanke, povedo, da ni niti ene informacije, ki bi dopuščala sklep, da bo zasledovani cilj dosežen samo z intenzivnim, stalnim nadzorom države.

7Vrhovno sodišče ugotavlja, da je preiskovalna sodnica v točki 7 in 8 sklepa obširno obrazložila okoliščine in dejstva, zaradi katerih ni mogoče odrediti hišnega pripora (zagrožena zaporna kazen od tri do deset let, kaznivo dejanje naj bi osumljenec storil v daljšem časovnem obdobju in hudo posegel v spolno nedotakljivost svoje vnukinje, prebivanje v isti stanovanjski hiši, kjer imata osumljenec in njegova partnerka dominantno vlogo). Temu je pritrdil tudi izvenobravnavni senat v točki 12 sklepa. Zagovornik pa z drugačno oceno teh dejanskih okoliščin uveljavlja zgolj nedovoljen razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

8Zagovornik v zahtevi navaja, da je podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP,ker izpodbijana sklepa nimata jasnih razlogov glede vprašanja, zakaj bo izključno z najstrožjim omejevalnim ukrepom dosežen zasledovani cilj.

9Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če sodba sploh nima razlogov, ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (protispisnost). Sodišči prve in druge stopnje sta obrazložili razloge za odreditev pripora ter, da ni mogoče odrediti milejšega ukrepa (točka 7 in 8 obrazložitve sklepa sodišča in točka 12 obrazložitve sklepa izvenobravnavnega senata). Zagovornik pa z nestrinjanjem z razlogi uveljavlja zgolj razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

C.

10Ker zatrjevane kršitve zakona niso podane, zahteva pa je pretežno vložena zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.