VSRS Sklep X Ips 334/2015

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Glede dovoljenosti navaja vrednost spora 28.279,10 EUR in se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper sklep Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Postojna, št. DT 41914-8224/2013-1 13-3001-03 z dne 21. 10. 2013. Z navedenim sklepom o davčni izvršbi na premičnine je bilo odločeno, da se nad revidentom opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki znaša na dan 21. 10. 2013, 27.138,53 EUR glavnice, 1. 014,20 EUR obresti in 75,00 EUR stroškov davčne izvršbe ter 40,00 EUR potnih stroškov izterjevalca (1. točka izreka); v 2. točki izreka je med drugim vsebovan seznam izvršilnih naslovov, iz katerega so razvidne obveznosti; v 3. točki izreka pa je odločeno, da se davčna izvršba opravi z rubežem, cenitvijo in s prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma posesti dolžnika; vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik (4. točka izreka), vložena pritožba pa ne zadrži začete davčne izvršbe (5. točka izreka). Tožena stranka je z odločbo št. DT 499-29-1220/2013 z dne 24. 9. 2014 delno ugodila revidentovi pritožbi zoper prvostopenjski upravni akt, tako da je odpravila sklep v delu, ki se nanaša na obveznost iz naslova davka na dodano vrednost, navedeno v tabeli, v 4. točki sklepa (pravilno v četrtem odstavku 2. točke izreka) pod zaporedno številko 3 in se v tem delu zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek in odločanje (1. točka izreka), v preostalem se pritožba zavrne (2. točka izreka).

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. To stališče je skladno z Ustavo RS (glej npr. odločbe Ustavnega sodišča RS Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009).

5Kot že navedeno je revident v reviziji navajal vrednost spornega predmeta (28.279,10 EUR), zato Vrhovno sodišče šteje, da glede dovoljenosti revizije uveljavlja vrednostni pogoj iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ta določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6Po presoji Vrhovnega sodišča pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 v tem primeru ni izpolnjen. Po vpogledu v sodni spis je Vrhovno sodišče ugotovilo, da vrednost dela (oziroma glavnice) izpodbijanega sklepa, glede katerega je tožena stranka ugodila tožnikovi pritožbi in izpodbijani sklep v tem delu odpravila, znaša 15.620,10 EUR. Ker je revident tožbo lahko vložil „le“ zoper tisti del izpodbijanega sklepa, zoper katerega je bila pritožba zavrnjena, vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta očitno ne presega mejni znesek 20.000,00 EUR.

7Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

9Po presoji Vrhovnega sodišča revident ni zadostil standardu natančnosti in konkretnosti opredelitve pravnega vprašanja, pojasnjenega v prejšnji točki te obrazložitve, ki bi bilo pomembno za odločitev v obravnavani zadevi. Pomembnega pravnega vprašanja revident namreč ne (iz)postavlja, temveč se zgolj sklicuje na 2. točko drugega odstotka 83. člena ZUS-1, in navaja, da gre za pomembno pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, da gre zaradi kršitev ustavnih pravic po vsebini zadeve za pomembno pravno vprašanje in da izpodbijana sodba odstopa od prakse Vrhovnega sodišča, ki je bistveno za odločitev.

10Revident vprašanja, ki naj bi bilo bistveno za odločitev v tej zadevi, sploh ne konkretizira. Brez natančno in konkretno izpostavljenega pomembnega pravnega vprašanja in njegove obrazložitve pa ni mogoča presoja dovoljenosti revizije po tej določbi (enako Vrhovno sodišče v svojih odločbah npr. X Ips 429/2011, X Ips 99/2013, X Ips 152/2013, X Ips 197/2013).

11Tega tudi ni storil s sklicevanjem na kršitev pravic iz 22. in 25. člena Ustave RS, ne da bi hkrati opredelil s temi kršitvami povezano pravno vprašanje, njegov pomen za odločitev v obravnavani zadevi, in v čem ga je sodišče prve stopnje rešilo nezakonito.

12Revident tudi ni izkazal zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, kot razloga za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Skladno s pojasnjenim trditvenim in dokaznim bremenom bi moral opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe in iz odločbe Vrhovnega sodišča, s katero utemeljuje odstop od sodne prakse, in zatrjevano odstopanje utemeljiti(1). Tega pa revident v obravnavani zadevi ni storil, saj ni navedel niti pravnega vprašanja niti odločb Vrhovnega sodišča, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala.

13Glede na navedeno revident ni izkazal izpolnjenosti pogoja za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

14Ker revident ni izkazal uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

15Revident z revizijo ni uspel zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) Npr. X Ips 87/2014, X Ips 405/2014, X Ips 123/2012.