VSC sklep III Kp 45435/2013

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z uvodoma navedenim sklepom je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju zavrnil predlog in dopolnitev predloga za izločitev dokazov, ki so ju zagovorniki obdolženega vložili dne 18. 12. 2014.

2Zoper sklep se pritožujejo obdolženčevi zagovorniki, kot navajajo iz razlogov po 1. in 3. točki 370. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 399. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlagajo naj sodišče druge stopnje njihovi pritožbi ugodi tako, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo preiskovalnemu sodniku v ponovno odločanje z izrecnim navodilom, da pregleda celoten preiskovalni spis in po uradni dolžnosti izloči vse dokaze, ki se nahajajo v predmetnem spisu, pa so bili pridobljeni nezakonito.

3Pritožba ni utemeljena.

4Ob preizkusu izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da zagovorniki glede na utemeljitev predloga za izločitev dokazov, vključno z dopolnitvijo predloga, neutemeljeno zatrjujejo, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, ker da so bile kršene določbe kazenskega postopka in je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

5Po stališču pritožbe je izpodbijani sklep nepravilen zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ker preiskovalni sodnik ni ugotovil nezakonitih ravnanj organov pregona pri preiskavi elektronskih podatkov, ki so bili zaseženi na elektronskih napravah in ker je zmotno ugotovil, da naj ne bi bil SDT v dopisu št. SDT-Kt/41/2013/SP z dne 27. 10. 2014 navedel, da so dokazi, ki so priloga Poročila NPU pridobljeni nezakonito. Nezakonitost izpodbijanega sklepa pa je po stališču pritožbe podana zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je preiskovalni sodnik napačno oziroma sploh ni uporabil določbe drugega odstavka 83. člena ZKP; zaradi bistvene kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju - neobrazloženosti izpodbijanega sklepa in zaradi neupoštevanja aktualnih odločb Ustavnega sodišča RS in sicer sklepa št. Up-218/14-25/U-I-115/14-12 in sklepa Up-218/14-33, oba z dne 11. 12. 2014. Temu pa ni moč pritrditi.

6V predlogu za izločitev dokazov so zagovorniki sicer navedli, iz katerih razlogov predlagajo preiskovalnemu sodniku, da pregleda celoten preiskovalni spis in po uradni dolžnosti izloči vse dokaze, ki se nahajajo v predmetnem spisu, pa so bili pridobljeni nezakonito. V dopolnitvi predloga pa so navedli, da se sklicujejo na vse policijske zapisnike o zavarovanju in pregledu elektronskih naprav, ki jih v izogib ponavljanju posebej ne naštevajo, zlasti pa na policijske zapisnike, ki so bili priloženi Poročilu v dopolnitev kazenske ovadbe z dne 22. 10. 2014. V posledici izostanka predloga, konkretno kateri dokazi in zakaj naj se kot nedovoljeni oziroma nezakoniti izločijo iz spisa, so tako odločitev o predlogu za izločitev, ki je ostal le na načelni ravni, prepustili preiskovalnemu sodniku.

7Nobenih pomislekov ni, da se je preiskovalni sodnik pravilno opredelil do v predlogu navedenih razlogov za pregled celotnega spisa in po uradni dolžnosti predlagani izločitvi vseh dokazov, ki se nahajajo v predmetnem spisu, pa so bili pridobljeni nezakonito.

8Neutemeljena je trditev pritožbe, da je opredelitev preiskovalnega sodnika do v predlogu navedenega razloga za izločitev, to je, da je SDT v dopisu št. SDT- Kt/41/2013/SP z dne 27. 10. 2014 pri utemeljitvi dokaznih predlogov jasno in nedvomno zapisal, da so dokazi, ki so bili pridobljeni v okviru preiskave elektronskih naprav pridobljeni nezakonito, zmotna, poleg tega pa obremenjena še s kršitvijo 25. člena Ustave Republike Slovenije in z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Drži sicer, da se je v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa preiskovalni sodnik pri zavrnitvi tega razloga kot neutemeljenega, oprl na odgovor državnega tožilca z dne 6. 1. 2015. Vendar pa o tem, da bi s tem v celoti sledil spremenjeni interpretaciji izjave SDT z dne 27. 10. 2014, ne more biti govora. V pritožbo sicer korektno povzet zadnji stavek iz tožilčeve vloge z dne 27. 10. 2014 (hrbtna stran list. št. 1060 spisa), dejansko napačno interpretirajo zagovorniki. Trditve o nezakonitosti pridobitve dokazov v okviru preiskave elektronskih naprav, pritožbeno problematiziran zapis državnega tožilca namreč sploh ne vsebuje in gre tako za protispisno zatrjevanje.

9Tudi pritožbenemu problematiziranju opredelitve preiskovalnega sodnika do aktualnih odločb Ustavnega sodišča RS, naštetih v 5. točki obrazložitvi tega sklepa, ni moč priznati uspeha. Pritožbeno trditev, da je preiskovalni sodnik v celoti neobrazloženo sledil napačnim navedbam SDT, in sicer, da predmetne sodne prakse ustavnega sodišča ni mogoče uporabiti v konkretnem primeru, ker je bila v predmetnem primeru hišna preiskava opravljena pri odvetniku, ki je bil tudi osumljenec, zagovorniki tako že sami negirajo s tem, ko navajajo, da je deloma potrebno takšnemu stališču preiskovalnega sodnika pritrditi. Takšne pritrditve ni mogoče razumeti drugače, kot da je tudi za zagovornike sprejemljiva utemeljitev preiskovalnega sodnika, da iz odredbe za hišno preiskavo Okrožnega sodišča v Celju I Kpd 15825/2013 z dne 2. 4. 2015 jasno izhaja, da sta imela tako odvetnik, kot tudi O. Z. zaposlena v odvetniški pisarni v času, ko so se opravljale hišne preiskave status osumljencev in da zato ne drži trditev iz predloga za izločitev dokazov, da so nedovoljeni vsi dokazi pridobljeni pri preiskavi odvetniške družbe odvetniške pisarne X. in odvetniki d.o.o., njenih odvetnikov in njenih zaposlenih, v poslovnih prostorih na naslovu B., kljub temu, da niti odvetniška pisarna X. in odvetniki d.o.o., niti tam zaposlene osebe niso bili osumljenci in niso obdolženci v predmetni kazenski zadevi.

Očitek pritožbe, da je zaključek preiskovalnega sodnika nepopoln in pavšalen, ni utemeljen. Zagovorniki so očitno spregledali, da so v zvezi z opozarjanjem na že citirani odločbi Ustavnega sodišča RS, le na načelni ravni, to je s posplošenimi navedbami v predlogu za izločitev prikazovali, da gre v predmetni zadevi za enak primer. Zagovorniki tako prvič šele v pritožbi konkretizirano naštevajo do česar vse, da bi se moral preiskovalni sodnik v luči aktualnih odločb ustavnega sodišča opredeliti. Do utemeljenosti tega očitka bi se sodišče druge stopnje lahko opredelilo le, če bi takšno konkretizacijo, kot jo vsebuje pritožba, vseboval predlog za izločitev dokazov in bi se preiskovalni sodnik do tega bodisi opredelil, ali pa ne opredelil, kar pa kot je bilo že rečeno, ni primer. Temu posledično pa preiskovalnemu sodniku ni moč očitati, da je storil bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP kot posledico kršitve drugega odstavka 83. člena ZKP.

10O zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ne more biti govora tudi glede opredelitve preiskovalnega sodnika do navedb v predlogu in dopolnitvi predloga za izločitev dokazov o uveljavljanem nezakonitem ravnanju organov pregona pri preiskavi elektronskih podatkov, ki so bili zaseženi na elektronskih napravah. Nobenih pomislekov ni, da se je preiskovalni sodnik do posplošenih navedb (torej navedb, ki sploh niso bile konkretizirane), pravilno opredelil. Pritožbeno problematizirano zavzeto stališče preiskovalnega sodnika, se v ničemer ne razlikujejo od v 8. točki sklepa Ustavnega sodišča RS, št. Up-218/14/25 z dne 9. 10. 2014, dane razlaga Odvetniške zbornice Slovenije (OZS) - pobudnice za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o kazenskem postopku in Zakona o odvetništvu, zaradi zatrjevanega obstoja protiustavne pravne praznine. O tej sprejeti pobudi, ki se sicer nanaša na odrejene preiskave odvetniških pisarn, stanovanj in osebnih vozil, čeprav odvetniki niso bili opredeljeni kot osumljenci v kazenskem postopku, Ustavno sodišče RS še ni odločilo. O protiustavnem in nezakonitem stališču preiskovalnega sodnika, da je navzočnost predstavnika OZS zahtevana zgolj pri preiskavi odvetniške pisarne, zato ne more biti govora.

Zagovorniki prvič šele v pritožbi konkretizirano naštevajo in utemeljujejo, iz katerih listin sodnega spisa, da je razvidna nezakonitost ravnanj organov pregona pri preiskavi elektronskih podatkov, ki so bili zaseženi na elektronskih napravah. Do utemeljenosti s tem povezanega očitka preiskovalnemu sodniku, da je zmotno ugotovil dejansko stanje, ko je sprejel odločitev, da se v spisu ne nahajajo nedovoljeni dokazi, s čimer je kršil drugi odstavek 83. člena ZKP, kar pa da predstavlja bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, bi se lahko sodišče druge stopnje opredelilo le, če bi takšno konkretizacijo, kot jo vsebuje pritožba, vseboval predlog za izločitev listin, pa bi se preiskovalni sodnik do tega bodisi opredelil ali pa ne opredelil, kar pa kot že rečeno, ni primer.

11Enaka ugotovitev velja tudi za očitek preiskovalnemu sodniku za neizločitev podatkov, ki niso bili zaobseženi z odredbo. V predlogu za izločitev dokazov je bilo namreč navedeno le, da iz Poročila Nacionalnega preiskovalnega urada z dne 22. 10. 2014 izhaja, da je bilo v postopku zavarovanja in pregledovanja zaseženih elektronskih podatkov ugotovljeno, da se določeni zaseženi podatki ne nanašajo na predmetni postopek, pa so bili kljub temu zaseženi in pregledani ter vloženi v predmetni preiskovalni spis. Glede na takšne pavšalne navedbe, ugotovitev preiskovalnega sodnika, da je bila zasežena in pregledana le tista dokumentacija oziroma tisti elektronski podatki, ki so bili izrecno in podrobno navedeni v odredbi za hišno preiskavo odvetniške pisarne in za katere so bili podani pogoji po ZKP, torej, da je podana verjetnost, da elektronska naprave vsebuje elektronske podatke, ki jih je mogoče uporabiti kot dokaz v kazenskem postopku, ne more biti presenečenje in to tudi v povezavi z načinom zaslišanja priče S. Š.

12Ker pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljajo zagovorniki niso podani in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP sodišče druge stopnje ni ugotovilo, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

13Če bo za obdolženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.