UPRS sodba I U 1092/2015

Tožbi se ugodi in se izpodbijani akt tožene stranke odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

1Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi 49. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in 3. točke 1. odstavka Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odločila, da je tožnica dolžna povrniti stroške, izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči v znesku 644,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi akta je navedeno, da je bila tožnici z odločbo Bpp 830/2010 z dne 27. 1. 2011 odobrena izredna brezplačna pravna pomoč v zadevi Okrajnega sodišča v Krškem opr. št. P 162/2010. Iz naslova brezplačne pravne pomoči je bilo za upravičenko izplačanih skupaj 644,40 EUR. Organ se sklicuje na določilo 49. člena ZBPP. Osnovni znesek minimalnega dohodka trenutno znaša 269,20 EUR, dvakratnik minimalnega dohodka pa znaša 538,40 EUR. Služba za BPP je po uradni dolžnosti po preteku štirih let od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila upravičenki dodeljena brezplačna pravna pomoč, preverila premoženjsko stanje upravičenke. Iz izpisa „erisk“ izhaja, da živi prosilka v skupnem gospodinjstvu z mladoletnima sinovoma A.A. in B.B. iz obvestila prosilke službi za BPP pa izhaja, da dejansko živi skupaj z njimi v gospodinjstvu tudi C.C., ki je njen zunajzakonski partner. Tako gre ugotoviti, da šteje družina upravičenke štiri družinske člane. Upravičenka ni zaposlena. Po podatkih zavoda RS za zaposlovanje (obvestilo ZRSZ z dne 15. 6. 2015) tudi ni prijavljena v evidenci brezposelnih oseb in ni prejemnica nadomestila za primer brezposelnosti. Je pa upravičenka prejemnica otroškega dodatka v višini 240,04 EUR, kar izhaja iz odločbe CSD Krško št. 1231-6913/2013/1 z dne 8. 10. 2014. Partner upravičenke C.C. je samostojni podjetnik, ki je glede na obračun akontacije dohodnine od dohodka in dohodnine od dohodka iz dejavnosti v obdobju od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014 prejel 35.905,20 EUR. Letni dohodek partnerja upravičenke je tako v letu 2014 znašal 33.750,89 EUR, tj. v povprečju 2.812,57 EUR na mesec. Drugih mesečnih prejemkov družina upravičenke nima. Glede na navedeno ima družina prosilke mesečne prejemke v skupni višini 3.052,61 EUR, kar znaša 763,15 EUR na posameznega družinskega člana. Služba za BPP ugotavlja, da upravičenka po preteku štirih let od pravnomočnosti odločbe, s katero ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, ne izpolnjuje več pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj mesečni prihodek na posameznega družinskega člana presega znesek 538,40 EUR. Tožena stranka je v odločbi tožnico poučila, da Zakon o javnih financah v 77. členu dovoli obročno plačilo dolga, v kolikor zavezanec za plačilo poda predlog za obročno odplačevanje dolgovanega zneska. Ob upoštevanju navedenega določila in v povezavi s členom 43 ZBPP, se sklene pisni dogovor o načinu vračila dolga.

2V tožbi tožnica pravi, da se ne more strinjati s stališčem tožene stranke, da v postopku Okrajnega sodišča v Krškem opr. št. P 162/2010 ni uspela, saj je uspela delno, in sicer na prvi stopnji za znesek 2.929,47 EUR, za kolikor je bil zavrnjen zahtevek tožeče stranke, na drugi stopnji pa v zvezi s pravdnimi stroški, ko je pritožbeno sodišče znižalo pravdne stroške iz 2.164,59 EUR na 1.513,30 EUR. Res je sicer, da ni v celoti uspela, je pa delno, kar izhaja torej iz priloženih sodb Okrajnega sodišča v Krškem opr. št. P 162/2010 z dne 1. 3. 2012 in sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1239/2012 z dne 21. 11. 2012. Tega tožena stranka očitno ni upoštevala, saj je bil uspeh tožnice 21,34 % in torej ne glede na to, da je sicer prepričana, da ji same pomoči ni potrebno vračati (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, saj še vedno izpolnjuje pogoje), pa v vsakem primeru ni dolžna vrniti celotne pomoči.

3Sklep z dne 3. 7. 2015 je izdan izven 4 letnega roka in je torej 4 letni rok že zdavnaj potekel glede na to, da je bila odločba o dodelitvi brezplačne pravne pomoči izdana januarja in pravnomočna februarja 2011. Poleg tega tožnica še vedno izpolnjuje pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnica je še vedno nezaposlena in ne prejema nadomestila za brezposelnost, saj prejema le otroški dodatek za svoja otroka, njeno stanje se ni v ničemer spremenilo. Sama torej nima nobenega dohodka, ima pa dohodek njen partner, za katerega je sama navedla, da živi skupaj z njo in njenima otrokoma, čeprav tam ni prijavljen in katerega dohodke je sodišče napačno povzemalo.

4Tožena stranka je torej pri izdaji sklepa upoštevala dohodek iz samostojne dejavnosti tožničinega partnerja, glede katerega pa je napačno povzela podatke glede prihodkov in odhodkov za leto 2014 oz. obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014, sploh kar se tiče tudi upoštevajočih dohodkov.

5Tožnica prilaga obračun akontacije dohodnine in dohodka od dohodka od dejavnosti za 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014, saj se tudi sklicuje nanj v tej tožbi, se pa sicer nahaja tudi v spisu tožene stranke, pri čemer je predvsem bistveno v samem obrazcu, kar je navedeno pod točko VI – izračun dohodnine od dohodka iz dejavnosti. V tožbi navaja, kaj je navedeno v točki VI – izračun dohodnine od dohodka iz dejavnosti samega obračuna akontacije dohodnine in dohodka od dohodka od dejavnosti za 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014. Iz samega napadenega sklepa pa izhaja, da je tožena stranka upoštevala davčno priznane prihodke 35.905,30 EUR, od katerih je odštela višino davčne obveznosti 2.154,32 EUR, pri čemer pa ni z ničemer upoštevala davčno priznanih odhodkov oziroma davčne osnove, od katere je nato izračunala davčno obveznost in je torej samo način določanja mesečnega dohodka družine tožnice s strani tožene stranke popolnoma nepravilen, saj je potrebno upoštevati neto zaslužek, kar je razlika med prihodki in odhodki in ne le prihodke, od katerih je odštela le, kolikor dohodnine je moral plačati. Davčna osnova od dohodka iz dejavnosti samostojnega podjetnika je torej dobiček, ki se ugotovi kot razlika med prihodki in odhodki, doseženimi v zvezi z opravljanjem dejavnosti. Samo z dobičkom je lahko družina razpolagala in se s tem dobičkom dejansko preživljala, ter z otroškim dodatkom, saj je imel tožničin partner poleg prihodkov tudi odhodke, pri čemer je znašal dobiček partnerja tožnice 10.771,56 EUR, kar pomeni, če se razdeli na 4 člane in na 12 mesecev, da je dohodek družine 224,40 EUR in ne 763,15 EUR, kot je to popolnoma nesprejemljivo izračunalo sodišče. Tožnica torej glede na navedeno nedvomno izpolnjuje pogoje za brezplačno pravno pomoč in ni pogojev za vračanje, zato je potrebno tožbi ugoditi. Predlaga, da naslovno sodišče, po izvedbi ponujenih dokazov sklep tožene stranke odpravi in tožnici prizna in odmeri vse nastale stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

6Tožba je utemeljena.

7Sodišče je tožbi ugodilo, ker tožena stranka tožnici ni dala možnosti, da izve za potek postopka po uradni dolžnosti, preden je prejela izpodbijano odločbo, tako da tožnica ne bi bila zgolj objekt upravnega postopka in da bi se lahko pred izdajo izpodbijane odločbe tudi izrekla o pomembnih dejstvih za odločitev (1. odstavek 9. člena in 1. odstavek 138. člena ZUP v povezavi z 22. členom Ustave), ki jih je tožena stranka ugotovila po uradni dolžnosti. Dejstvo, da določbe, ki jih je tožena stranka uporabila, ne vsebujejo izrecne zahteve o tem, da mora imeti stranka tudi pri odločanju po X. in VII. poglavju ZBPP pravico do izjave v postopku, ne pomeni, da je navedena pravica do izjave iz ZUP v ZBPP izključena. Med strankama je tako ostalo sporno vprašanje oziroma je tožeča stranka šele v upravnem sporu dobila priložnost, da se brani, in sicer glede neuspeha v postopku pod opr. št. P 162/2010, glede preteka 4 let od pravnomočnosti odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči (1. odstavek 49. člena ZBPP) ter glede pravilnosti izračuna oziroma pravilnosti povzema dohodkov tožničinega partnerja. V zvezi z omenjenimi tremi okoliščinami je tožnica v tožbi podala konkretne ugovore, ki niso pavšalni ali očitno neutemeljeni, zato je v predmetni zadevi nespoštovanje določbe 1. odstavka 9. člena oziroma 1. odstavka 138. člena ZUP lahko vplivalo na zakonitost odločitve. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

8Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi s 5. odstavkom 34. člena ZBPP, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 1. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007, 107/2013), če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Tožnica je v upravnem sporu imela pooblaščenko. Zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da je Republika Slovenija dolžna tožeči stranki plačati znesek 285,00 EUR, povečan za 22% DDV. Znesek 347,70 EUR mora tožena stranka plačati tožnici v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.