VSRS sodba II Ips 318/2015

Revizija se zavrne.

Toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku 4.082,12 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta sporazum o delitvi skupnega premoženja, sklenjen med tožnico in A. A. dne 3. 5. 2010, ter vknjižba lastninske pravice toženke pri 134/500 nepremičnine ID ..., ½ nepremičnine ID ... in ½ nepremičnine ID ..., brez pravnega učinka do tožnika do višine njegove terjatve 369.486,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2012 dalje. Toženka je dolžna dopustiti, da tožnik poplača svojo terjatev do dolžnika A. H. v višini 369.486,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 12. 7. 2012 dalje s prodajo prej navedenih nepremičnin. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo je toženka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Izpostavlja razloge sedme točke razveljavitvenega sklepa višjega sodišča v prejšnjem sojenju in poudarja, da je višje sodišče v novem sojenju prišlo do povsem nasprotujočega zaključka glede na razveljavitveni sklep. Pravilno je stališče v sklepu z 20. 5. 2014, da gre za sporazum iz 60. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). To pomeni, da je bil konkretni sporazum rezultat upravljanja ter razpolaganja s skupnim premoženjem le s strani moža toženke v celotnem obdobju pridobivanja skupnega premoženja do delitve. A. A. je toženki priznal, da je preostalo premoženje njen delež skupnega premoženja, pridobljen na originaren način v času skupnega pridobivanja. Toženka je ponudila zadostne dokaze, da je kupnina od prejšnje prodaje nepremičnin šla možu, zato je le ona lastnica preostalega premoženja. Višje sodišče ne odgovori na pritožbene navedbe glede vprašanja pravnega interesa za paulijansko tožbo, saj so sporne nepremičnine močno obremenjene. Ni jasno, zakaj višje sodišče meni, da toženka ni uspela dokazati preobremenjenosti teh nepremičnin, če je nesporno ugotovljeno, da so vknjižene hipoteke v korist tožnika do 248.000 EUR in B. B. do 86.000 EUR, kar vsaj za dvakrat presega njihovo vrednost. Taka ugotovitev nižjih sodišč je protispisna, zato uveljavlja kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Protispisna je tudi ugotovitev, da pritožba v ničemer ni omajala zaključka sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da bi A. A. delež na skupnem premoženju že dobil. A. A. je toženki priznal izključno lastninsko pravico na spornih nepremičninah. Toženka je glede tega ponudila vrsto dokazov. Kaj več bi morala ponuditi, da bi dokazala, da je od njunega skupnega premoženja, vrednega preko 1.000.000 EUR, A. A. zase porabil več kot 85-odstotkov, sodišči ne pojasnita. Pridobitev izključne lastninske pravice na spornem stanovanju, ki je močno obremenjeno, ne pomeni niti približno realne vrednosti deleža, ki ga je toženka pridobila na skupnem premoženju. Meni, da je sodišče dokazni standard za toženko postavilo višje kot za tožnika. Tožnik je namreč brez konkretnih dokazov uspel dokazati utemeljenost in pravni interes za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, toženka pa je bila na drugi strani obremenjena z zahtevnejšim dokaznim standardom, kar pomeni neenako obravnavo pravdnih strank.

4Tožnik je na revizijo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, ki mu pritrjuje tudi teorija,(1) da je sporazum, s katerim zakonca ne razdelita skupnega premoženja v skladu z njunima prispevkoma, navidezen in da prikriva neodplačen prenos pravic na predmetih skupnega premoženja na drugega zakonca. Presoja, ali gre za navidezen pravni posel primarno terja primerjavo vrednosti premoženja, ki ga po sporazumu o delitvi skupnega premoženja dobi posamezni zakonec. Če ekvivalenca ni podana, je sporazum o delitvi skupnega premoženja navidezen in lahko prekriva drug pravni posel. Predmet izpodbijanja s paulijansko tožbo je lahko le prikriti pravni posel.

7V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da je sporni sporazum o razdružitvi skupnega premoženja, v obsegu, razvidnem iz obsodilnega dela izreka sodbe sodišča prve stopnje, prikrita darilna pogodba. S sklenitvijo zadevnega sporazuma je namreč tožnikov dolžnik A. A. neodplačno razpolagal s svojim deležem na skupnem premoženju v toženkino korist. Z revizijskimi zatrjevanji, da so nepremičnine, ki jih je na podlagi spornega sporazuma kot izključna lastnica pridobila toženka, odraz njenega prispevka k skupnemu premoženju, da ni šlo za neodplačen prehod deleža njenega moža na navedenem premoženju nanjo in da je A. A. z deležem na aktivnem skupnem premoženju že razpolagal pred njegovo razdelitvijo, toženka posega v dejansko podstat izpodbijane sodbe, kar na revizijski stopnji sojenja zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dovoljeno.

8Revizijski očitki procesnih kršitev niso utemeljeni. Navedb, ki bi se nanašale na vprašanja tožnikovega pravnega interesa za paulijansko tožbo v pritožbi ni zaslediti, zato revizijskim zatrjevanjem o izostalem odgovoru višjega sodišča nanje ni mogoče pritrditi. O pomenu obremenjenosti zadevnih nepremičnin pa se je višje sodišče že izreklo v sklepu I Cp 2618/2013 z 20. 5. 2014. Očitani kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (glede zatrjevanj glede preobremenjenosti nepremičnin in dejstva, da ne gre za prikrito darilno pogodbo) sta le navidezni. Tako imenovana protispisnost obstaja le, če sodišče napačno povzame listine ali zapisnike o zaslišanju strank, prič in izvedencev, ne pa, kadar te listine napačno dokazno tolmači, kar dejansko zatrjuje revidentka. V tem primeru gre (lahko) le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Dokazni neuspeh toženke sam po sebi še ne izkazuje, da bi sodišče izhajalo iz različnih dokaznih standardov pri presoji dokazov pravdnih strank in ju tako neenako obravnavalo. Drugih razlogov pa revidentka ne ponudi. Med materialnopravnimi izhodišči sodišča druge stopnje, zavzetimi v razveljavitvenem sklepu in v izpodbijani sodbi, ni mogoče ugotoviti bistvenih odstopanj, pa tudi sicer to ne more biti upoštevni revizijski razlog. Če pritožbeno sodišče v ponovljenem postopku spremeni svoje pravno stališče, to samo po sebi namreč še ne pomeni kršitve 22. člena Ustave. Morebitne prizadetosti pravice do izjave pa revidentka ne uveljavlja.

9Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

10Toženka, ki z revizijo ni uspela, mora tožniku, ki je na revizijo odgovoril, povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo in pavšalni znesek za plačilo materialnih stroškov, povečano za davek na dodano vrednost ter skupno znašajo 4.082,12 EUR. Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (tar. št. 3300 in 6002). O zamudnih obrestih na prisojene stroške postopka je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006).

---.---

Op. št. (1): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 420/2005, II Ips 506/2005, II Ips 369/2008 idr., ter G. Dugar, Podjetniško premoženje zakoncev, GV Založba, Ljubljana 2014, str. 154.