VSL sodba in sklep I Cp 3108/2015

I. Pritožba tožeče stranke zoper sklep se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožba tožene stranke zoper sodbo se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da je toženka na osnovi mandatne pogodbe dolžna tožniku za opravljeno delo in stroške plačati 10.000,00 EUR (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (52.324,44 EUR) je zavrnjen (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 5.366,15 EUR (III. točka izreka).

2Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče prve stopnje je tožnikovo pritožbo zaradi nepravočasne vložitve zavrglo. Tožeča stranka se je zoper sklep o zavrženju pritožbe pritožila.

O pritožbi tožeče stranke zoper sklep

3Tožeča stranka uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa. Navaja, da je bila sodba tožniku vročena dne 27. 6. 2015 in ne 24. 6. 2015, kot je nepravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Vročitev je bila poizkušana dne 23. 6. 2015. Ker tožnika ni bilo doma, je moral pošiljko dvigniti na pošti. Tožnik je domov prišel šele po prazniku (po 25.6.) in je pošiljko na pošti dvignil v soboto 27. 6. 2015. Datum prejema je takoj napisal na prvo stran sodbe, ki jo prilaga kot dokaz. Kot dokaz prilaga tudi fotokopijo pisemske ovojnice, iz katere je razvidno, da je poštar obvestilo na vratih tožnikovega stanovanja pustil dne 23. 6. 2015.

4Pritožba zoper sklep ni utemeljena.

5Prvostopenjska ugotovitev, da je bila poštna pošiljka s sodbo tožniku vročena dne 24. 6. 2015, je pravilna. To dejstvo je razvidno iz povratnice (pripeta na listovni številki 167). Povratnica je javna listina, zato dokazuje resničnost tistega, kar je na njen navedeno (prvi odstavek 224. čl. ZPP). Tožnikov zapis datuma na povratnici je nečitljiv. Je pa ob prejemu vročevalec na povratnico odtisnil žig z datumom 24. 6. 2015 in datum vročitve (24. 6. 2014) zabeležil tudi s svinčnikom ter se pri tem podpisal. Iz zapisa vročevalca in odtisnjenega žiga nedvoumno izhaja, da je bila vročitev opravljena 24. 6. 2015.

6Tožnikova trditev, da je vročevalec obvestilo o došli pošiljki na tožnikovem naslovu pustil dne 23. 6. 2015, je točna. To dejstvo je razvidno tako iz povratnice kot tudi iz fotokopije poštne ovojnice, ki jo pritožbi prilaga tožnik. Sporno pa je, kdaj je tožnik pošto od vročevalca prevzel. Verjeti je tožniku, da se je to zgodilo na pošti. Podpis vročevalca na povratnici je namreč drugačen od podpisa poštarja na povratnici (s podpisom je poštar potrdil, da je bil naslovnik o došlem pismu obveščen 23. 6. 2015) in ovojnici, katere kopijo je predložil tožnik. Ni pa pritožnik uspel dokazati, da se je na pošti zglasil in pošiljko prevzel šele v soboto 27. 6. 2015. Iz povratnice je razvidno, da je bilo to dne 24. 6. 2015. Dokaza, s katerim bi ovrgel to, iz povratnice razvidno dejstvo, tožnik ni predložil oz. ni predlagal. Tudi to dejstvo bi bilo preverljivo, saj se na pošti naslovnik (prejemnik) – ob podpisu povratnice – podpiše tudi v knjigo vročenih poštnih pošiljk.

7Pritožnik torej ni uspel dokazati, da je bila vročitev sodbe opravljena drugače, kot to izkazuje javna listina. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila sodba tožniku vročena 24. 6. 2015 in da se je petnajstdnevni rok za vložitev pritožbe za tožnika iztekel dne 9. 7. 2015. Dne 10. 7. 2015 vložena pritožba je zato vložena po izteku pritožbenega roka in je utemeljeno zavržena (prvi in drugi odstavek 343. čl. ZPP). Ker je tožnikova pritožba zoper sklep pravilno zavržena, je odločitev prvostopenjskega sodišča potrjena (2. točka 365. čl. ZPP).

O pritožbi tožene stranke zoper sodbo

8Tožena stranka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. ZPP predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja na ničnost v pogodbi z dne 20. 1. 1993 vsebovanega določila o dogovorjenem plačilu; zato je šteti, da plačilo ni bilo dogovorjeno. Pritrjuje sklepanju, da je v primeru, ko plačilo ni dogovorjeno, prevzemnik upravičen do običajnega, če tega ni, pa pravičnega plačila. Vendar pa se niti običajno niti pravično plačilo prevzemniku ne dosodi po uradni dolžnosti. Postavljen mora biti sklepčen zahtevek. Brez takega zahtevka sodišče ne more odločati oz. ugotavljati plačila. Sklepčen je samo tisti zahtevek, ki ga vlagatelj utemelji z dejstvi in navede dokaze, s katerimi dejstva dokazuje. Opozarja, da tožnik pravičnega plačila ni zahteval, zato ne soglaša z ugotavljanjem pravičnega plačila za opravljeno delo. Ves čas postopka je zahteval plačilo, dogovorjeno v pogodbi. Šele na zadnjem naroku, kar je prepozno, je dodal, da je v pogodbi dogovorjeno plačilo pravično plačilo. V enem zahtevku ne more biti vsebovana zahteva po pravičnem plačilu in plačilu dogovorjenem v odstotkih. Morala bi biti postavljena dva zahtevka – primarni in podredni. Sklicuje se na sodno prakso in zatrjuje, da tožnik niti trditvenega niti dokaznega bremena ni zmogel. Pri navajanju na naroku 23. 3. 2015 se je skliceval na argumentacijo v sodbi z dne 17. 6. 2010 (P 2902/2008) in s tem priznal, da je trditveno podlago zanj gradilo sodišče. Sklicuje se na spis sodišča v N. V tej zadevi je tožnik specificiral opravila in stroške. Če je tožnik obračun (specifikacijo) v navedeni zadevi podal v dopolnitvi pritožbe, bi to lahko storil tudi na prvem naroku za glavno obravnavo v tej zadevi. Glede na podatke v spisih to ne bi bilo težko storiti. Z vpogledom v kazenski in nepravdni spis se lahko ugotovi, katera opravila je tožnik opravil sam ali s pomočjo zastopnikov in koliko je to stalo. Enako velja za stroške. Podlage za uporabo 216. čl. ZPP zato ni. Ta določba ne sme predstavljati rezervnega izhoda iz položaja, v katerega se je tožnik spravil z vložitvijo nesklepčne tožbe. Zahtevek bi moral biti zavrnjen. Vpogled v spise je tožnik predlagal le zaradi dokazovanja, da je izvršil obveznost iz pogodbe, ne pa zaradi dokazovanja obsega dela. Tožnik pomanjkljivih trditev ni opravičeval z ničnostjo dogovora o plačilu. Sodbo ocenjuje za pristransko, saj toženkini trditvi, da je tožniku sproti plačevala tretjino stroškov, sodišče ne sledi in za toženko ne najde enakega opravičila. Opozarja na ugotovitev, da je tožnik zamenjal veliko pooblaščencev, kar dokazuje, da ni ravnal kot dober gospodar. Stroški, ki so zaradi tega nastali, toženke ne morejo bremeniti. Sodišče bi moralo navesti, katere navedbe tožnika je upoštevalo in kdaj so bile podane; le na tak način bi bilo sodbo mogoče preizkusiti.

9Pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

10Med strankama je sporno, ali je tožnik upravičen do plačila oziroma do kakšnega plačila je upravičen za posle, ki jih je opravil na podlagi pogodbe z dne 20. 1. 1993(1). Zaradi ničnosti pogodbenega določila, da je upravičen do 25 % toženki pripadlega premoženja, je nastopila situacija, da plačilo ni dogovorjeno. Materialna podlaga za odločitev o višini zahtevka sta zato 759. čl. in 761. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki določata, da je v primeru, ko plačilo pri mandatni pogodbi ni dogovorjeno, prevzemnik naročila upravičen do povrnitve potrebnih stroškov in običajnega plačila, če takega običaja ni, pa do pravičnega plačila.

11Pritožnica meni, da tožnik svojega zahtevka po višini ni utemeljil, da torej ni postavil trditev, ki bi utemeljevale zahtevek po višini in ga posledično tudi dokazati ni mogel. Odločitev graja z argumentom, da tožnik v zvezi z višino zahtevka ni postavil trditev, na podlagi katerih bi bilo o zahtevku po višini mogoče odločiti (nesklepčnost zahtevka).

12Ni mogoče soglašati s pritožbo, da pravičnega plačila, ki ga je določilo sodišče, tožnik ni zahteval. Res je tožnik v trajanju postopka vztrajal pri v pogodbi dogovorjenem plačilu (25 % od vrednosti toženki pripadlega premoženja), vendar je obenem navedel tudi dejstva, na osnovi katerih je mogoče odločiti o plačilu, predpisanem za primere, ko plačilo ni dogovorjeno. Gre za v vlogi z dne 4. 12. 2008 podane trditve o tožnikovi dejavnosti in stroških, ki jih je imel z izvedbo naročila. Pritožbi je mogoče pritrditi le to, da so trditve skope, ni pa jih mogoče spregledati oz. zanikati, da bi tožnik trditve o opravljenem poslu in stroških podal. Dejstvo, da se je tožnik na naroku 23. 3. 2015 skliceval na sodbo sodišča, v kateri so navedbe povzete oziroma opravljen posel argumentiran, in ne na svojo vlogo oz. trditve v svoji vlogi, ne dokazuje, da bi trditveno podlago za tožnika gradilo sodišče, kar zaključuje pritožba.

13Tožnik je postavil denarni zahtevek, na osnovi katerega je mogoče prisoditi pravično plačilo za opravljeni posel. Ni mogoče slediti pritožbi, da bi moral tožnik pravično plačilo, na katerega se je skliceval na zadnjem naroku, uveljavljati v podrednem zahtevku. Ker tožnik vseskozi utemeljuje denarni zahtevek, ni razloga za postavljanje podrednega zahtevka. Ta bi bil potreben, če bi zatrjeval (tudi) upravičenost do drugačne vrste plačila npr. plačilo v naravi.

14Pritožbena trditev, da je sodišče vse navedbe strank, vse dokaze in vse odločbe iz zadeve Okrožnega sodišča v Novem Mestu opr. št. P 615/2009 obravnavalo kot sestavni del te pravde, je nepravilna oz. vsaj neekzaktna. Te listine je sodišče vpogledalo kot dokaz, ni pa navedb in dokaznih predlogov iz pravdne zadeve P 615/2009 štelo za podane v tem postopku. Pritožnica niti stranka postopka P 615/2009 ni bila. Ker sodišče v vsaki zadevi odloči na podlagi trditev in s predlaganimi dokazi ugotovljenih dejstev, je pritožničino sklicevanje na obravnavanje druge pravdne zadeve brezpredmetno. Ker pritožba ne navaja, katera dejstva je tožnik v pravdni zadevi P 615/2009 navedel, v obravnavni zadevi pa ne, očitka, da bi tožnik lahko navedel več dejstev, kot jih je, ni mogoče preizkusiti.

15Pritožbeno sodišče soglaša, da je odločitev o višini uveljavljanega zahtevka mogoče sprejeti na podlagi prostega preudarka, torej z uporabo določila 216. čl. ZPP. Predloženi dokazi namreč ne omogočajo natančne in zanesljive ugotovitve višine zahtevka. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na tožnikovo 15-letno delo in porabljen denar, angažiranje odvetnikov in izvedenca, kar poleg tožnikove izpovedi potrjujejo podatki spisov, zlasti spisa N 91/93. Ugotovilo je, da je tožnik dosegel odpravo kazenske obsodilne sodbe. V 14. in 16. točki obrazložitve je višino prisojene terjatve logično in prepričljivo utemeljilo. Ker gre za spor v zvezi s stroški sodnih postopkov, s čemer se sodišče dnevno srečuje, je lahko sklepalo, kakšen angažma in koliko stroškov mora stranka vložiti v postopkih, kakršne je sprožil in vodil tožnik. Prosta presoja dokazov je argumentirana, življenjsko sprejemljiva in zato prepričljiva. Trditve, da tožnik zaradi stalnega menjavanja pooblaščencev ni ravnal kot dober gospodar in da je s takim ravnanjem povečal stroške postopkov, pritožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni postavila. Tudi v pritožbenem postopku je ta trditev zgolj navržena. Z navajanjem velikega števila pooblaščencev v 16. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe je argumentirana zapletenost zadeve in dolgotrajnost postopkov in ne tožnikovo neustrezno ali potratno nastopanje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da v izpodbijani sodbi navedeni razlogi zadoščajo za preizkus odločitve o višini prisojene terjatve.

16Ni mogoče slediti tožeči stranki, da pravično plačilo znaša 25 % vrednosti podedovanega premoženja. Sodišče je tožnikov velik angažma upoštevalo. Med drugim tudi težavnost postopka razveljavljanja kazenske obsodilne sodbe in stroške, ki so vodenje postopka in iskanje dokumentov spremljali. Nobenega dvoma ni, da je bil tožnik pri vodenju postopkov uspešen, da je opravil vsa potrebna dejanja za dosego rezultata, da je ravnal v korist tožene stranke. Sodišče prve stopnje je opozorilo tudi na dejstvo, da je toženka nastanek velikih stroškov pričakovala, saj je ob sklenitvi pogodbe priznala sorazmerno velik delež takrat še negotovega dednega deleža (13. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Na navedenih ugotovitvah in ob upoštevanju vseh ostalih okoliščin (tožnik posla ni opravljal smo v toženkino korist, ampak tudi v svojo korist) temelji prvostopenjska odločitev, da pravično plačilo za po tožniku opravljene posle znaša 10.000,00 EUR.

17Neutemeljen je očitek o pristranskosti sodišča, ki naj bi našlo opravičilo za tožnikovo skopo trditveno podlago, ne pa tudi za toženkino dokazno stisko v zvezi s trditvijo, da je tožniku sproti plačevala tretjino stroškov. Trditve, da je sproti plačevala tretjino vseh stroškov, tožena stranka ni postavila. Toženkino trditev, da je k stroškom nekaj participirala, pa je sodišče sprejelo, vendar višine zneska ni moglo natančno ugotoviti (obrazložitev iz 15. točke sodbe). Tudi toženkina dokazna stiska je torej pri odločitvi upoštevana.

18Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

-------------

Op. št. (1): Z njo se je zavezal urediti vse zadeve v zvezi z vračanjem pok. A. Z. zaplenjenega premoženja.