VSL sodba I Cpg 839/2015

I. Pritožbi se ugodi in se spremeni sodba sodišča prve stopnje tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku in je

tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 23.812,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.925,98 EUR od vložitve tožbe dalje do plačila, od 8886,69 EUR pa od 23. 6. 2014 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške, vključno s pritožbenimi, v znesku 2030,84 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe dalje, če zamudi, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne do plačila.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za povračilo zneskov plačanih nadomestil za čas poklicne rehabilitacije za A. A., ki se je 20. 3. 2007 poškodoval pri delu. Ta sodba je posledica ocene, da toženka ni bila delodajalka tega delavca, zato zlasti po določbi 272. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), pa tudi ne po kakšni drugi pravni podlagi, ni pasivno stvarno legitimirana za povračilo izplačanih zneskov.

2Proti sodbi se tožnik pritožuje s predlogom za njeno spremembo v smer ugoditve njegovemu zahtevku. Navaja, da je bil delavec P. s strani svojega delodajalca S., d. o. o., napoten na delo k toženki in da je treba pojem delodajalca interpretirati širše, in sicer v smislu, kot sedaj določa novi ZPIZ-2 v 191. čl., ko se za delodajalca šteje vsaka oseba, za katero delavec oz. zavarovanec dela na kakršnikoli pravni podlagi. Za tako razlago opozarja tudi na 3. čl. Zakona o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD). Med toženko in družbo S., d.o.o. je bila sklenjena pogodba o delu, iz katere izhaja, da bodo napoteni oz. prevzeti delavci razporejeni na dela znotraj delovnega procesa toženke, naročnice, torej je bila ona zadolžena in odgovorna za njihovo usposabljanje in varnost pri delu. Pritožba opozarja na ugotovitev, da se usposabljanje sploh ni izvedlo in je delavec opravljal delo z viličarjem brez potrebnega znanja, kar je povzročilo nesrečo in poškodbo.

3Toženka je na pritožbo odgovorila in se zavzela za njeno zavrnitev, opredelila pa je še svoje nadaljnje pravdne (pritožbene) stroške. Nasprotuje drugačni, širši interpretaciji pojma delodajalec od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, sklicujoč se na jasno in nedvoumno zakonsko dikcijo 272. čl. ZPIZ-1. Meni, da je le delodajalec in nihče drug tisti, ki mora delavcu zagotavljati varne pogoje dela, pri čemer se sklicuje še na odločbo tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cpg 544/2013.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v zadostni meri ugotovilo relevantno dejansko stanje, ki v pritožbenem postopku ni več sporno, postopkovnih napak ni zagrešilo, je pa po presoji pritožbenega sodišča napačno uporabilo materialno pravo.

6Pritožnik ima prav, ko se zavzema za drugačno oz. širšo interpretacijo pojma delodajalec, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ki je za delodajalca v smislu določbe 272. čl. ZPIZ-1 štelo (izključno) družbo S., pri kateri je bil poškodovani delavec v delovnem razmerju.

7Vrhovno sodišče RS je že večkrat, nazadnje in eksplicitno v zadevi II Ips 210/2010 (sklep z dne 25. 7. 2013) izreklo, da „[...] delavec NI (poudarek VS RS) le oseba, ki pri delodajalcu opravlja delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, pač pa se kot delavec v smislu tega zakona (mišljen je ZVZD, op. VSL) šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi opravlja delo za delodajalca.“(1) To argumentacijo je treba sprejeti tudi v tem primeru, saj je tudi tu v jedru spora opustitev ukrepov varstva pri delu. Za to odgovarja torej tisti, ki bi jih de facto moral zagotoviti, to pa je tisti, ki organizira delovni proces, ki znotraj tega odreja, torej „daje“ delo („delodajalec“), v našem primeru toženka. S tem se ne pregrešimo zoper načelo, da se jasnih določb ne razlaga (in claris non fit interpretatio), za kar se, kot se zdi, zavzema toženka. Gre za vprašanje razumevanja pravnega pojma, ki je pomensko odprt. Da je širša razlaga pojma delodajalec, ki ne zajema le kroga oseb, s katerimi so delavci v delovnem razmerju, pravilna, potrjuje tudi sprememba ZPIZ v določbi, ki ureja odgovornost delodajalca za škodo zavodu, in sicer se 4. odst. 191. ZPIZ-2 sedaj glasi: „Kot delodajalec se v smislu tega člena šteje oseba, za katero delavec na podlagi pogodbe o zaposlitvi ali na kakršnikoli drugi pravni podlagi opravlja delo.“ Ta uzakonjena presumpcija je po prepričanju pritožbenega sodišča le formalna uveljavitev oz. potrditev že dosedanje prakse.

8Ker je ugotovljeno, da se je delavec P., napoten na delo k toženki po pogodbi med slednjo in njegovim delodajalcem, poškodoval zato, ker od toženke ni bil poučen (pa bi moral biti), kako se vozi oz. natovori viličarja in je to vseeno počel, a na neustrezen način, in se zato poškodoval, in ker višina izplačanih nadomestil ni bila sporna (prerekana), je treba ugotoviti, da je tožnikov tožbeni zahtevek po določbi 1. odst. 272. čl. ZPIZ-1 v celoti utemeljen. Po tem določilu je imel namreč zavod (tožnik) pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od delodajalca, če je zavarovančeva invalidnost, telesna okvara, potreba po tuji pomoči in postrežbi ali smrt posledica tega, ker niso bili izvedeni ukrepi za varnost in zdravje pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi.

9Argument sodišča prve stopnje, da bi tožnik moral tožiti kvečjemu delodajalca (v delovnopravnem pomenu besede), ta pa bi imel kvečjemu regresni zahtevek do tistega, ki mu je povzročil škodo, ni prepričljiv, kar se vidi ravno na primeru, kot je ta, kjer (delovnopravni) delodajalec napoti delavca na delo k nekomu drugemu. V tem primeru (delovnopravni) delodajalec nikoli ne bo tisti, ki ne bi zagotovil ustreznih varstvenih ukrepov (po ZVZD), tisti, ki jih mora zagotoviti, pa ni delodajalec. S tem bi se oba rešila bremena povrnitve škode, če bi za stvarno pasivno legitimiranega lahko veljal le „delovnopravni“ delodajalec. Takšno razumevanje pritožbeno sodišče zavrača kot paradoksalno.

10S sklicevanjem na odločitev v zadevi tukajšnjega sodišča I Cpg 544/2013 si toženka ne pomaga, saj se v tisti zadevi pritožbeno sodišče sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, kdo je delodajalec v pomenu določbe 272 ZPIZ-1, pač pa se je ukvarjalo s presojo dokazanosti opustitev varstvenih ukrepov in z vzročno zvezo v tistem konkretnem primeru.

11Po povedanem je na podlagi 5. al. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnika in sodbo sodišča prve stopnje na seji senata spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo.

12Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka: toženka je tista, ki mora po načelu uspeha (1. odst. 154. čl. ZPP) tožniku povrniti stroške, ki so mu v tem sporu nastali, vključno s pritožbenimi (2. odst. 165. čl. ZPP), sama pa trpi svoje lastne. Pritožbenih stroškov je po tožnikovi opredelitvi za 675 EUR (za takso za pritožbo), stroškov pred sodiščem prve stopnje pa 884,84 EUR za izvedenca ter 471 EUR sodne takse, vse skupaj torej 2030,84 EUR. Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. Obligacijskega zakonika).

--------

Op. št. (1): V navedenem primeru, zelo prikladnem za primerjavo, VS RS nadaljuje: „V konkretnem primeru je bil tožnikov delodajalec v smislu delovnopravnih predpisov podizvajalec, v smislu pravkar citiranih pravil o varstvu pri delu pa izvajalec del. S pogodbo je družba D. prevzela nekonkretizirano obveznost izvedbe zidarskih, tesarskih, armirnobetonskih, melioracijskih in drugih pomožnih del na gradbišču. Vsebina pogodbe napotuje na sklepanje, da je šlo za atipično pogodbo o delu, pri kateri predmet izpolnitvenega ravnanja ni bila vnaprej dogovorjena izdelava stvari (600. člen ZOR). Atipično zato, ker ne gre za obligacijo rezultata, marveč za obligacijo prizadevanja, kar je bistvena značilnost tistih pogodb o delu, pri katerih je vsebina dolžnikovega izpolnitvenega ravnanja v goli storitvi. Takšno pogodbeno razmerje ima zunanje znake delovnega razmerja. Podobnost z delovnim razmerjem se kaže predvsem v tem, da je nosilec dejavnosti lahko tudi naročnik in ne prevzemnik posla. To pomembno vpliva na presojo o naročnikovi odškodninski odgovornosti.“