VSL sklep III Ip 3274/2015

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v I. točki izreka izdalo zavarovalno začasno odredbo, s katero je dolžniku prepovedalo odtujitev in obremenitev konkretno navedenih premičnin do pravnomočne odločitve o lastninski pravici na teh premičninah, v II. točki izreka je v preostalem delu predlog upnika za izdajo začasne odredbe zavrnilo (zavrnilni del se nanaša na predlog za izdajo začasne odredbe z izročitvijo navedenih premičnin), v III. točki izreka pa je dolžniku naložilo upniku v osmih dneh povrniti 201,35 EUR stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Upnik je zoper zavrnilni del sklepa (II. točka izreka) po pooblaščencu pravočasno vložil pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnih določb ZIZ. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sklepa tako, da se predlogu upnika ugodi in dolžniku naloži izročitev predmetnih premičnin v upnikovo posest. Razloge izpodbijanega sklepa ocenjuje kot spekulativne in neživljenjske. Ne strinja se, da v predlogu ni podal zadostnih trditev, saj seznam odtujenih strojev in opreme sam po sebi daje vedeti, da so to pri povprečni kmetiji domala vsi stroji, s katerimi razpolaga, poudarjeno pa je tudi zapisal, da brez predmetnih strojev grozi pogin živine. Sodišče prve stopnje ni kompetentno, da bi brez vsakršnih dokazov, na podlagi lastnih spekulacij, dejansko stanje ugotavljalo drugače, ker se s tem posega v področje kmetijske stroke. Odločitev sodišča ocenjuje kot arbitrarno. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Dolžnik je po pooblaščenki na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da je upnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se dolžniku naloži izročitev premičnin, predlog za izdajo ureditvene (regulacijske) začasne odredbe, katere vsebina je enaka tožbenemu zahtevku. V teoriji in sodni praksi je vse do odločbe Ustavnega sodišča Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 veljalo pravno stališče, da začasna odredba s takšnim zahtevkom ni dopustna. Uveljavljeno tolmačenje je Ustavno sodišče ocenilo kot neskladno z ustavno zahtevo po zagotovitvi učinkovitosti pravice do sodnega varstva, saj v primeru grozeče sile ali nastanka težko nadomestljive škode v času do pravnomočnosti sodne odločbe sodno varstvo ne bi doseglo svojega namena. Ustavno sodišče pa je v navedeni odločbi poudarilo restriktivnost pristopa pri izdaji regulacijskih začasnih odredb zaradi varstva pravic nasprotne stranke. Če bi bilo širše dopuščeno izdajanje začasnih odredb, katerih vsebina je enaka vsebini tožbenega zahtevka, bi to povzročilo, da bi sodišče o zahtevanem pravnem varstvu odločilo brez izpeljave kontradiktornega postopka in s tem brez zagotovitve pravice toženca, da v postopku brani svoje pravice in interese, zaradi česar je izdaja regulacijske začasne odredbe omejena le na nujne in ustavno upravičene primere. Sodna praksa sledi navedeni odločbi Ustavnega sodišča (glej npr. sklepe Vrhovnega sodišča RS II Ips 105/2008 z dne 26. 6. 2008, Višjega sodišča v Kopru Cp 1043/2008 z dne 18. 11. 2008, Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 746/2012 z dne 7. 11. 2012, II Cp 2085/2013 z dne 21. 8. 2013, I Cp 2168/2015 z dne 12. 8. 2015).

6Zaradi restriktivnosti pristopa pri izdajanju regulacijskih začasnih odredb je treba pojma „grozeče nasilje“ in „težko nadomestljiva škoda“ razlagati omejevalno, čemur logično sledi strožja zahteva glede konkretizacije trditev o okoliščinah, s katerimi se utemeljuje obstoj pogoja. Za zatrjevana dejstva mora upnik predlagati dokaze, saj tudi v postopku zavarovanja z začasno odredbo velja načelo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, opredeljeno v 7. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Izkaz verjetnosti obstoja predpostavke iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (kot edine, na podlagi katere je dopustno izdati regulacijsko začasno odredbo) ne pomeni odstopa od načela o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, temveč le nižji dokazni standard, ki je podan, ko je razlogov, ki govorijo v prid nekega zaključka, več od tistih, ki kažejo na nasprotno.

7Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je upnik v predlogu izkazal obstoj pogoja iz prvega odstavka 272. člena ZIZ, to je verjetnost obstoja terjatve oziroma verjetnost, da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, zato višje sodišče ob pritožbi upnika tega vprašanja ne presoja. Zavrnitev upnikovega predloga temelji na ugotovitvi, da ni podan drugi pogoj za izdajo regulacijske začasne odredbe, torej da upnik ni verjetno izkazal, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode (grozečega nasilja v predlogu ni zatrjeval).

8V obravnavani zadevi upnik ni zadostil zahtevani konkretizaciji dejstev, s katerimi bi utemeljil obstoj navedenega pogoja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. V predlogu je namreč navedel, da na kmetiji redi goveda, da jih ima trenutno v hlevu 20, odtujeni stroji in pripomočki pa služijo izključno namenu obdelave kmetijskih površin za pridelavo krme, ter poudaril, da brez teh strojev grozi pogin živali, saj jih v kratkem ne bo več mogel krmiti, če ne bo sposoben zagotavljati pridelave krme. Nadalje je navedel, da je število in vrednost teh stvari tolikšna, da jih ne more kupiti v primernem času, ali jih kakorkoli drugače nadomestiti. Trditve, za katere tudi ni predlagan noben dokaz, so tako splošne, da jih niti ni mogoče preizkusiti.

9Glede na navedeno upnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je brez preverjenih podatkov in znanih dejstev ter posplošeno in brez potrebnega znanja navedlo razloge, ki jih ocenjuje kot spekulacije. Razlogi izpodbijanega sklepa (10. točka obrazložitve) so spekulativni le na videz in jih višje sodišče ne razume na tak način kot pritožnik, temveč kot pojasnjevanje možnosti konkretizacije splošnih trditev v zvezi z uveljavljenim pogojem za izdajo regulacijske začasne odredbe. Ob tako pomanjkljivi trditveni podlagi in brez predlaganja kakršnihkoli dokazov v predlogu za izdajo regulacijske začasne odredbe sodišču prve stopnje niti ni bilo treba navajati, kakšna konkretna dejstva bi upnik lahko zatrjeval v predlogu, pa se do njih ni opredelil. Ostro pritožbeno napadanje razlogov izpodbijanega sklepa je zato povsem brez podlage.

10Višje sodišče je glede na navedeno in ker ni ugotovilo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena, prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP, vsi v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ. Upnik sam krije stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel, dolžnik pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker v tej fazi postopka odgovor ni bil potreben, saj ni v njem navedel nobenih dejstev oziroma argumentov, ki višjemu sodišču ne bi bili poznani. Zato tudi stroški odgovora niso bili potrebni.