VSK Sklep I Ip 428/2017

I. Pritožbi zoper sklep z dne 21. 9. 2017 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožbama zoper sklepa z dne 27. 9. 2017 in dne 11. 10. 2017 se ugodi in se izpodbijana sklepa razveljavita.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Glede sklepa z dne 21. 9. 2017

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka zavrnilo dolžničin ugovor z dne 5. 12. 2016 zoper sklep o izvršbi in v 2. točki izreka zavrnilo dolžničin predlog za odlog izvršbe z dne 5. 12. 2016 ter dolžnici naložilo povračilo stroškov postopka upniku v višini 563,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (3. točka izreka).

2Zoper navedeni sklep se pritožuje dolžnica in navaja, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje in kršilo postopek ter zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče ni ugotavljalo vseh dejstev, ki kažejo na to, da stiki otroku niso v korist, in sicer ni ugotavljalo v kakšnih težkih okoliščinah sta dolžnica in otrok živela, kako je nanju vplivalo dolgotrajno psihično in fizično nasilje upnika in njegove družine ter manipulacije s strani upnika. V času, ko je dolžnica z otrokom živela pri upniku in njegovi družini, je bila deležna stalnega psihičnega in fizičnega nasilja, zaradi česar je bila zoper vse člane družine V. s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I Kpr 21410/2015 uvedena preiskava zaradi suma storitve kaznivega dejanja nasilja v družini in posilstva. Slednje predstavlja nova dejstva, ki jih prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, ker je opravilo poizvedbe le za leti 2016 in 2017. Dolžnica je bila zaradi navedenih dejanj upnika dlje časa psihično in fizično zlomljena, ker je bil ob navedenih dogodkih prisoten tudi otrok, je trpel enako kot dolžnica in so opisana ravnanja negativno vplivala tudi na otrokovo psiho in odnos do upnika. Dolžnica je bila zaradi vseh postopkov na sodišču deležna še dodatnih groženj s strani upnika in njegove družine. Nemogoče je, da bi dlje časa trajajoče nasilje bilo usmerjeno le zoper dolžnico in tudi zoper otroka. Neživljenjski je tudi zaključek sodišča, da zgoraj opisana nasilna ravnanja niso v ničemer vplivala na motnje otroka. Iz dopisa psihologinje in psihoterapevtke N. B. z dne 4. 5. 2017 izhaja, da zaradi tega, ker je bil otrok priča nasilju nad mamo in tudi sam deležen nasilja, je povsem možno, da so otrokove motnje tudi posledica preživetih travm. Enako izhaja iz strokovnega mnenja Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami pri Zavodu RS za šolstvo z dne 30. 5. 2017. Sodišče se do teh navedb niti ni opredelilo, niti dopustilo možnosti, da ima otrok strah in odpor do upnika, ampak le zaključilo, da iz dokaznega gradiva ne izhaja, da bi bil upnik kdaj pravnomočno obsojen zaradi nasilnih ravnanj, zaradi česar ni možno, da bi stiki na otroka negativno vplivali. Sodišče naj ne bi upoštevalo, da otrok stike zavrača, se upira stikom, že ob omembi stikov postane nemiren, začne kričati, na poti v Krizni center, kjer se predaja odvija v skladu s sodbo, se je dolžnici iztrgal iz rok, po stikih pa bil jokav, vznemirjen, jezen, imel težave s spanjem, izražal jezo s tolčenjem po predmetih in dolžnici. Odkar pa stikov ni več, se je umiril. Dolžnica je kot dokaz predlagala vpogled v celoten spis CSD K., vendar ga sodišče ni preučilo. Sodišče naj bi pavšalno zaključilo, da je otrokovo obnašanje posledica spektroavtistične motnje, sklep sodišča pa je glede bistvenih razlogov neobrazložen. Sodišče je tudi zavrnilo dokazne predloge z zaslišanjem vseh predlaganih prič glede obnašanja otroka pred in po stikih, niti ni postavilo izvedenca, ki bi ugotovil vzrok za zavračanje stikov in ali so stiki še vedno ustrezni. Sodišče je tudi zmotno zaključilo, da se dolžnica ne trudi dovolj glede priprave otroka na stike, izvedene dokaze (zaslišanje delavk Kriznega centra in CSD) je zmotno ocenilo, ni upoštevalo stališča psihologinje B., ki jo otrok obiskuje, predvsem pa se ni opredelilo do vseh navedb dolžnice glede zavračanja stikov s strani otroka. Glede odločitve o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe pa dolžnica navaja, da vse zgornje navedbe dolžnice glede nasilnega ravnanja upnika, obnašanja otroka pred in po stikih kažejo na to, da bi bila izvršba v nasprotju s koristmi otroka, saj bi zanj pomenila težko nadomestljivo oziroma nenadomestljivo škodo. Upnik ni odgovoren roditelj, ki bi bil sposoben poskrbeti za zdrav razvoj otroka.

3Upnik je podal odgovor na pritožbo, v njem izrazil svoje strinjanje z odločitvijo prvostopenjskega sodišča in predlagal zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je utemeljena.

5V predmetni zadevi je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. P 219/2013 z dne 29. 1. 2016 glede stikov z mld. otrokom. Predlogu je prvostopenjsko sodišče s sklepom opr. št. I 467/2016 z dne 23. 11. 2016 ugodilo in dovolilo izvršbo v skladu z upnikovim predlogom. Dolžnica je zoper izdani sklep o izvršbi vložila ugovor ter predlagala odlog izvršbe, ki ju je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka ocenilo, da stiki z očetom, kot so bili določeni v pravnomočni in izvršljivi sodbi, niso v nasprotju z otrokovo koristjo in ni nevarnosti nastanka kakršnekoli škode za otrokov razvoj, zaradi česar jih je dolžnica dolžna omogočiti. Posledično je tudi zavrnilo predlog za odlog izvršbe.

6Pritožba utemeljeno opozarja, da se prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do vseh navedb dolžnice in predlaganih dokazov, posledično pa tudi ne v zadostni meri raziskalo dejanskega stanja, zaradi česar je takšna presoja preuranjena. Namen izvršilnega postopka je sicer res v tem, da se z uporabo prisilnih sredstev vzpostavi tako stanje, kakršnega ima upnik pravico zahtevati na podlagi izvršilnega naslova, vendar pa je potrebno upoštevati, da ima postopek za izvršitev odločbe glede osebnih stikov neposreden učinek na otrokov položaj in njegove koristi. Kot je že samo prvostopenjsko sodišče poudarilo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, je glavno vodilo v tovrstnih postopkih največja korist otroka. Skladno z določbo 408. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) mora sodišče v sporih iz razmerij med starši in otroki po uradni dolžnosti ukreniti vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otroka. Navedeno določilo pa je glede na določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) potrebno smiselno upoštevati tudi v izvršilnih postopkih. Kljub temu, da so izvršilni postopki nujni in hitro tečejo, to ne pomeni, da sodišče v konkretnem primeru, ko gre za vprašanje največje koristi otroka, ni dolžno zbirati procesnega gradiva za ugotovitev odločilnih okoliščin, na podlagi katerih lahko presoja, če je izvršitev sodne odločbe res v skladu s koristjo otroka, posebej, ko katera od strank zatrjuje okoliščine o tem, da stiki otroku niso v korist, kot v konkretnem primeru. V postopku izvršbe glede stikov so poudarjene koristi otroka in zato mora tudi izvršilno sodišče, ko izvršuje sodno odločbo, presojati, če so podani razlogi, ki kažejo na to, da izvršba ne bi bila v korist otroka in v takem primeru je mogoč odstop od izvršitve skladno z izvršilnim naslovom. V konkretnem primeru je sodišče sicer presojalo koristi otroka v zvezi z izvajanjem stikov, vendar, kot pritožba utemeljeno opozarja, se pri presoji ni opredelilo do vseh navedb dolžnice in predlaganih dokazov, posledično pa tudi ni v celoti raziskalo dejanskega stanja glede otrokovih koristi v zvezi z izvajanjem stikov¹. Tako tudi ni sledilo dolžničinemu predlogu po postavitvi izvedenca, niti se ni do navedenega dokaznega predloga opredelilo. Sodišče prve stopnje bi se glede na dolžničine navedbe o zavračanju stikov s strani otroka in razloge, ki jih je navajala², pri presoji koristi otroka v zvezi z izvrševanjem stikov moralo opredeliti do vseh dolžničinih navedb in predlaganih dokazov ter o njih odločiti. Še zlasti bi se moralo opredeliti do dolžničinega predloga po postavitvi izvedenca klinične psihologije, pri tem pa upoštevati tudi navedbe upnika glede izvajanja stikov in dokaze, ki jih je predlagal ter dejansko stanje glede otrokovih koristi v zvezi z izvajanjem stikov, kot ga je ugotavljalo že pravdno sodišče ob upoštevanju mnenja postavljenega izvedenca. Vse zgoraj navedeno velja tako za odločitev prvostopenjskega sodišče o zavrnitvi ugovora zoper sklep o izvršbi kot tudi za odločitev o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe, saj je pri presoji utemeljenosti slednjega prav tako potrebno upoštevati koristi otroka in presojati, če oprava izvršbe ne bi bila v nasprotju z varstvom le teh.

7Ker je torej dejansko stanje glede tega, ali je izvrševanje stikov otroku v korist, ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi dolžnice ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v katerem naj se sodišče prve stopnje opredeli do vseh pravnorelevantnih navedb strank in predlaganih dokazov ter ugotovi vsa odločilna dejstva, odločitev o ugovoru in predlogu za odlog izvršbe pa ustrezno in jasno obrazloži.

Glede sklepa z dne 27. 9. 2017 in sklepa z dne 11. 10. 2017:

8Z izpodbijanim sklepom z dne 27. 9. 2017 je sodišče naložilo dolžnici plačilo denarne kazni v višini 500,00 EUR na račun Okrožnega sodišča v Kopru, s sklepom z dne 11. 10. 2017 pa sklep z dne 27. 9. 2017 dopolnilo, tako da je določilo rok, v katerem mora dolžnica plačati kazen v višini 500,00 EUR ter obenem določilo tudi nov rok za izpolnitev obveznosti iz I. točke sklepa o izvršbi z dne 23. 1. 2016 in izreklo novo denarno kazen v višini 5.000,00 EUR za primer, če ne bo izpolnila obveznosti iz I. točke sklepa o izvršbi z dne 23. 1. 2016.

9Zoper navedena sklepa se pritožuje dolžnica. V pritožbi zoper sklep z dne 27. 9. 2017 navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, zakaj do stikov ni prišlo oziroma da niti ni ugotavljalo razloga, zakaj se stiki ne izvajajo ter da ni podlage za izrek denarne kazni, če sodišče vzroka za neizvajanje stikov ne ugotovi. Pri tem je dolžnica ponovila razloge iz pritožbe zoper sklep z dne 21. 9. 2017 o tem, zakaj stiki otroku niso v korist, kar naj bi kazalo na to, da kljub neizvajanju slednjih ni podlage za izrek denarne kazni. Prav tako je dolžnica ponovno opozorila, da se sodišče pri svoji določitvi ni opredelilo do vseh njenih navedb, da je zavrnilo dokazne predloge z zaslišanjem vseh predlaganih prič glede obnašanja otroka pred in po stikih ter po postavitvi izvedenca, ki bi ugotovil vzrok za zavračanje stikov in ali so stiki še vedno ustrezni ter da je zmotno zaključilo, da se dolžnica ne trudi dovolj glede priprave otroka na stike. V pritožbi zoper sklep z dne 11. 10. 2017 pa še dodatno navaja, da je bila dolžnici odvzeta možnost obravnavanja in izjave pred sodiščem, saj ji sodišče ni dalo možnosti, da bi se o predlogu upnika za izdajo dopolnilnega sklepa izjavila. Poleg tega je sodišče nezakonito postopalo, ko je v istem sklepu istočasno izreklo dve denarni kazni ter izreklo denarno kazen kljub temu, da je dolžnica vložila pritožbi zoper sklepa z dne 21. 9. 2017 in 27. 9. 2017. Prav tako dolžnica prereka višino zagrožene denarne kazni, saj naj bi bila le ta pretirana in nesorazmerno določena, niti ni skladna s premoženjskim stanjem dolžnice, ki ni zaposlena in skrbi za dva mladoletna otroka ter prejema le socialne prejemke. Sklep pa tudi nima razlogov o sami višini kazni.

10Upnik je podal odgovor na pritožbi, v njem izrazil svoje strinjanje z odločitvijo prvostopenjskega sodišča in predlagal zavrnitev pritožb.

11Pritožbi sta utemeljeni.

12Z izpodbijanima odločitvama je sodišče prve stopnje dolžnici naložilo plačilo denarne kazni zaradi onemogočanja stikov in nespoštovanja sklepa o izvršbi ter izdani sklep na predlog upnika dopolnilo z določitvijo novega roka za izpolnitev obveznosti in izrekom nove višje denarne kazni, če dolžnica še naprej ne bo ravnala v skladu z izdanim sklepom o izvršbi. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa z dne 27. 9. 2017, je prvostopenjsko sodišče odločitev o kaznovanju dolžnice oprlo le na ugotovitev, da dolžnica stikov kljub izdanemu sklepu o izvršbi še vedno ne omogoča. V sklepu z dne 11. 10. 2017 pa je le navedlo razloge za izdajo dopolnilnega sklepa in razloge za novo izrečeno kazen.

13Kot izhaja že iz 6. točke obrazložitve, so v postopkih izvršbe glede stikov poudarjene koristi otroka in mora tudi izvršilno sodišče, ko izvršuje sodno odločbo, v določenih primerih presojati, če so podani razlogi, ki kažejo na to, da izvršba ne bi bila v korist otroka in je v takem primeru mogoč odstop od izvršitve skladno z izvršilnim naslovom. Glede na to, da je bil izpodbijani sklep izdan le zaradi ugotovljenega onemogočanja stikov, dejansko stanje o tem, ali je izvrševanje stikov otroku v korist, pa je upoštevaje razloge, navedene v 6. točki obrazložitve, na katere se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje pritožbeno sodišče, v predmetni zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno, je potrebno razveljaviti tudi izpodbijani sklep o denarni kazni in posledično dopolnilni sklep (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Prvostopenjsko sodišče bo moralo v primeru, če bi ponovno ugotovilo utemeljenost predloga za izrek denarne kazni, pri določitvi nove kazni upoštevati vse okoliščine konkretnega primera in višino novo izrečene kazni ustrezno obrazložiti.

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

¹ Sodišče je namreč zaslišalo upnika in dolžnico, delavke CSD in Kriznega centra ter pridobile informacije s strani CSD glede obravnavane družine za obdobje 2016/2017, zdravniške izvide, posredovane CSD-ju, izvide s strani psihologinje, ki jo otrok obiskuje ter podatke strani PP in ODT v zvezi z nasilnimi dogodki v obdobju 2016/2017, ostalih predlaganih dokazov pa ni izvedlo.
² Dolžnica je opozarjala na otrokovo obnašanje po stikih, posledice pri otroku zaradi navzočnosti ob nasilnemu obnašanju upnika nad dolžnico.