VSK sodba III Kp 9605/2015

Pritožba zagovornika obtoženega Z. Z. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka – zagovornika po uradni dolžnosti in sodne takse za pritožbo.

Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obtoženi Z. Z. kriv nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in mu po prvem odstavku 205. člena KZ-1 izreklo eno leto zapora. Po prvem in tretjem odstavku 59. člena KZ-1 je preklicalo pogojno obsodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 33789/10 z dne 6. septembra 2013, pravnomočno istega dne, zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ, po kateri mu je bila določena zaporna kazen enega leta s preizkusno dobo dveh let ter pogojno obsodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 32437/14 z dne 24. oktobra 2014, pravnomočno dne 27. oktobra 2014, zaradi kaznivega dejanja po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, po kateri mu je bila določena zaporna kazen enega leta s preizkusno dobo treh let ter mu v skladu s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 in petim odstavkom 58. člena KZ-1, ob upoštevanju že pravnomočnih sodb, ki se štejeta kot določeni, izreklo enotno kazen dve leti in deset mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obtoženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodne takse. Odločilo je še, da je obtoženi dolžan vrniti 603,49 EUR protipravne premoženjske koristi.

Zoper sodbo je pritožbo vložil obtoženčev zagovornik, kot navaja, zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določil postopka ter predvsem zaradi kršitve materialnega prava, ko gre za določitev kazenske sankcije oziroma uporabo določil 59. člena KZ-1, to je preklica pogojne obsodbe. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Dodaja še, da je obtoženec v kazenskem postopku korektno sodeloval, dejanja priznal, se s tožilstvom pogodil o krivdi, izrazil željo po zdravljenju, saj se zaveda, da kazniva dejanja izvršuje izključno zaradi odvisnosti od trdih drog. Gre za bolezen, ki je od njega dobesedno zahtevala izvrševanje kaznivih dejanj in svojega početja obtoženi ni mogel kontrolirati, svojih ravnanj ni imel v voljni oblasti. Navedene okoliščine terjajo, v kolikor naj bo kazenska sankcija, ki jo bo izbralo in določilo sodišče, pravična in sorazmerna teži kaznivih dejanj, v ponovljenem postopku postavitev izvedenca, kakor je bilo predlagano. Hkrati pa je v ponovnem postopku potrebno odpraviti tudi grajano materialno pravno napako sodišča, ki se nanaša na neutemeljen preklic pogojne obsodbe I K 33789/10 in posledično napačno določeno in izrečeno enotno kazen obtoženemu.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za priznanje krivde obtoženca na predobravnavnem naroku (dne 14. septembra 2015) in ne za priznanje krivde na podlagi sklenjenega sporazuma o obtoženčevem priznanju krivde sklenjenega med obtožencem, zagovornikom in državnim tožilcem v smislu 450.a člena ZKP na podlagi katerega bi se v skladu z določbo prvega odstavka 450.b člena ZKP obtoženi in državni tožilec lahko dogovorila o kazni. Pravilno tako ugotavlja tudi obtoženčev zagovornik, da v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje glede izrečene kazni ni bilo vezano na predlog tožilca. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje določilo (in ne izreklo, kot pomotoma navaja) za obravnavano kaznivo dejanje kazen eno leto zapora, torej obtožencu v korist, glede na predlog državne tožilke, ki je v primeru priznanja krivde za obravnavano kaznivo dejanje predlagala izrek kazni v trajanju enega leta in šestih mesecev. Res je, da je državna tožilka v svojem predlogu tudi predlagala, da se v primeru priznanja krivde prekliče zgolj zadnja pogojna obsodba, v kateri je bila obtožencu določena kazen zapora eno leto s preizkusno dobo treh let ter, da se obtožencu po pravilih o steku izreče enotna zaporna kazen v trajanju dveh let in štiri mesece, vendar je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko se je odločilo za preklic obeh v izreku izpodbijane sodbe navedenih pogojnih obsodb, glede na to, da gre za povratnika kaznivih dejanj, ki je bil že kaznovan za kazniva dejanja zoper premoženje (kot je prepričljivo in razumno obrazložilo v 6. točki izpodbijane sodbe). Razloge, ki jih je navedlo, pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jih v izogib ponavljanju ne navaja ponovno. Dodaja le, da se je obtoženčevo priznanje v obravnavani zadevi primerno odrazilo pri odločitvi o sankciji, ko se je sodišče prve stopnje odločilo, da je na mestu zaporna kazen v trajanju enega leta.

Pritožbeno sodišče prav tako nima nikakršnih pomislekov glede obtoženčevega priznanja krivde. Iz zapisnika s predobravnavnega naroka dne 14. septembra 2015 (listovna št. 265 do 266 spisa – 1. do 4. stran zapisnika) je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje skrbno pretehtalo obtoženčevo priznanje tudi z vidika zagovornikovih navedb, da bi bilo potrebno ugotoviti obtoženčevo prištevnost v času izvajanja kaznivih dejanj, glede na to, da je obtoženi odvisnik od mamil. Razlogi, ki jih je navedlo v 5. točki obrazložitve, ko je presojalo, ali je bila pri obtoženem v času storitve kaznivih dejanj izključena prištevnost zaradi pomanjkanja njegove zavestne ali voljne sestavine, so prepričljivi. Pritožbeno sodišče jih v celoti sprejema in k njim ni kaj dodati. Zagovornikovo vztrajanje na stališču, da obtoženi svojega početja ni mogel kontrolirati, saj svojih ravnanj ni imel v voljni oblasti, je prepričljivo s svojimi pojasnili na predobravnavnem naroku ovrgel že sam obtoženi, zato zagovornik z njim ne more uspeti.

Brez vsakršne podlage je tudi očitek, da je sodišče pri izreku kazenske sankcije napačno uporabilo materialno pravo, ker ni tožilstvo predlagalo preklica pogojne obsodbe I K 33789/10 z dne 6. septembra 2013. Zagovornik namreč protispisno zatrjuje, da je obtoženi s tožilstvom sklenil sporazum o priznanju krivde, saj to, kot je bilo že pojasnjeno, ni res, pač pa je obtoženi na predobravnavnem naroku zgolj priznal krivdo.

Višje sodišče je ob preizkusu odločitve o kazenski sankciji ugotovilo, da je glede na okoliščine obtožencu določena kazen enega leta zapora za obravnavano kaznivo dejanje, glede na priznanje obtoženca in da gre za specialnega povratnika, primerna, primerno pa sta pri izreku enotne kazni v trajanju dveh let in desetih mesecev zapora upoštevani tudi določeni kazni iz preklicanih pogojnih obsodb. Glede na navedeno v odločitev o izrečeni sankciji ni bilo treba poseči. Prav tako je pravilna odločitev o odvzemu protipravne premoženjske koristi, ki si jo je obtoženi pridobil s kaznivimi dejanji.

Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče na podlagi 391. člena ZKP pritožbo obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je še ugotovilo, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP na katere je moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Odločitev, da pritožbeno sodišče obtoženca oprosti plačila stroškov, ki so v pritožbenem postopku nastali z zagovornikom in plačila sodne takse, je utemeljena na enakih razlogih, kot jih je za odločitev, da obtoženca oprosti plačila stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje navedlo sodišče prve stopnje. Obtoženi je namreč brez zaposlitve in se preživlja s pomočjo socialne podpore ter je brez premoženja.