VSRS Sodba XI Ips 35189/2015-82

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 35189/2015 z dne 16. 9. 2015 odredila pripor zoper obdolženega M. R. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je obdolženec v sostorilstvu z neznanim storilcem storil poskus kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in prvim odstavkom 34. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 35189/2015 z dne 17. 9. 2015 pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnil.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženčev zagovornik, kot navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Po navedbah zagovornika izpodbijani pravnomočni sklep, zlasti sklep zunajobravnavnega senata, ne izpolnjuje standarda obrazložene sodne odločbe, zato odločitve sodišč ni mogoče preizkusiti. Navaja, da ponovitvena nevarnost ni podana, saj je bil obdolženec že kaznovan za druga in ne za istovrstna kazniva dejanja, prav tako ima sredstva za preživljanje. Zagovornik ocenjuje, da dejanje, ki se očita obdolžencu, ni bilo storjeno na posebno predrzen način. Navaja, da pripor za obdolženca ni nujno potreben ukrep. Predlaga razveljavitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa in odpravo pripora zoper obdolženca.

3Vrhovni državni tožilec je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti je ocenil kot neutemeljeno, zato predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da zagovornik v zahtevi ni obrazložil, v čem naj bi bil kršen kazenski zakon. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca izpodbijani pravnomočni sklep ni obremenjen s kršitvijo 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V izpodbijanem sklepu sta sodišči ugotovili in obrazložili obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ter neogibno potrebnost pripora. Meni, da zagovornik z navedbami glede obdolženčeve predkaznovanosti, okoliščin v zvezi z bivanjem, pokojnine in občasnega dela uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno državni tožilec še navaja, da okoliščine, ki se nanašajo na bolezensko stanje in občutek sramu obdolženca ne morejo vplivati na obstoj ponovitvene nevarnosti.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi z dne 26. 10. 2015 vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5Po navedbah zagovornika izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora, zlasti sklep zunajobravnavnega senata, ne izpolnjuje standarda obrazložene sodne odločbe. Navaja, da odločitve sodišč o odreditvi pripora ni mogoče preizkusiti, s čemer sta sodišči kršili obdolženčevo pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS) in pravnega sredstva (25. člen URS). Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik v pritožbi zoper sklep preiskovalne sodnice ni uveljavljal, da obravnavani sklep ni obrazložen. Navedbe, ki se nanašajo na kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, predstavljajo nove navedbe, ki bi jih bilo v zahtevi za varstvo zakonitosti mogoče uveljavljati le, če bi bile predhodno neuspešno uveljavljane s pritožbo ali če so bile kršitve storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje. V pritožbi vložnik ni navajal, da odločitve preiskovalne sodnice o odreditvi pripora ni mogoče preizkusiti. Ker zagovornik v pritožbi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni uveljavljal, za kar v pritožbi ni bilo nikakršnih ovir, kršitve iz omenjenega razloga v zahtevi za varstvo zakonitosti glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP ne more več uveljavljati, zato Vrhovno sodišče teh navedb ni obravnavalo. Ker je izpodbijani sklep zunajobravnavnega senata obrazložen, bi moral zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti konkretno navesti, kateri razlogi sklepa zunajobravnavnega senata naj bi bili pomanjkljivi. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so zagovornikove navedbe glede obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata pavšalne in nekonkretizirane, zato jih Vrhovno sodišče ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

6Zagovornik navaja, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan; obdolženec je sicer predkaznovan, vendar ne gre za istovrstna, torej premoženjska kazniva dejanja, prav tako je pojasnil, da ima zagotovljena sredstva za preživljanje.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je ponovitvena nevarnost v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora izkazana v zadostni meri (točka 3 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata in točka 6 obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice). Sodišči prve in druge stopnje sta obrazložili objektivne (obdolženec naj bi si poskušal protipravno prilastiti stvari z namenom, da vzete predmete proda in s tem pride do sredstev za preživljanje) in subjektivne okoliščine (obdolženec je predkaznovan, tudi zaradi kaznivih dejanj premoženjske narave, brez bivališča, z izjemo nizke pokojnine brez rednih prihodkov), na katere sta oprli svoj zaključek o obstoju tega pripornega razloga (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP).

7Navedbe zagovornika glede obdolženčevih možnosti za bivanje pri sinu, sredstev za preživljanje, nastanka premoženjske škode, ogrožanja varnosti oškodovancev in okoliščin, ki naj ne bi utemeljevale zaključka o posebno predrznem načinu storitve obravnavanega kaznivega dejanja, po vsebini predstavljajo nestrinjanje z dokazno oceno obeh sodišč, s čemer zagovornik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar predstavlja nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8V nadaljevanju zahteve za varstvo zakonitosti zagovornik neutemeljeno navaja, da pripor za obdolženca ni neogibno potreben ukrep in predlaga odreditev milejšega ukrepa, to je hišnega pripora, ki bi ga obdolženec lahko prestajal pri sinu. Sodišči sta zaključili, da je odreditev pripora v konkretnem primeru glede na ugotovljene okoliščine (obdolženčeva predkaznovanost in dejstvo, da je obdolženec v hišo vstopil v času, ko je lahko pričakoval, da so v hiši ljudje, saj so bila vrata odprta) neogibno potrebna za varnost ljudi in njihovega premoženja. Ukrepa pripora glede na ugotovljene okoliščine ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, tudi ne s hišnim priporom, saj se ta ukrep glede na to, da obdolženec nima (pravega) bivališča, ne bi mogel nikjer izvajati, prav tako je navedeni ukrep namenjen obdolžencem, ki jim sodišče zaupa (točka 3 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata in točka 7 obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice). Tako se izkaže, da vložnik zahteve ponuja drugačno oceno okoliščin, ki so botrovale zaključku o neogibni potrebnosti pripora, s čimer uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

9Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila pretežno vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

10Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.