VSL sodba I Cp 1648/2015

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 44.595,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2001 dalje do plačila in odločilo, da je tožnik dolžan toženki v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti njene pravdne stroške v višini 8.810,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do izpolnitve obveznosti.

2Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnik meni, da 18. člen ZOR določa kriterije za ugotovitev dolžnega ravnanja v primerih, kadar vsebina ravnanja ni konkretneje določena s posebnimi pravnimi pravili ali stranki ne določita potrebnega ravnanja. Sodišče je napačno ugotovilo, da toženki ni moč očitati opustitve primerne skrbnosti. Notarka bi bila dolžna najmanj vidno poočiti, da gre za drugi izvod izvirnika in tako zmanjšati nevarnost zlorab, ki jih predstavlja razpolaganje z dvema overjenima originaloma prodajnih pogodb. Merilo za presojo, ali je toženka ravnala v skladu s profesionalno skrbnostjo, je tipično ravnanje povprečnega strokovnjaka. Relevantna je torej tudi praksa kroga oseb, ki opravljajo notarsko dejavnost, toda že zaključki sodišča prve stopnje onemogočajo naslonitev na prakso (to je tipično ravnanje), saj je bila praksa notarjev v spornem obdobju različna, kar ugotavlja sodišče. Napačno zaključuje, da je s pričevanjem priče A. A. izkazana praksa notarjev. Tudi če bi bila ustaljena praksa dokazana, ta ne predstavlja absolutnega merila dolžnostnega ravnanja, saj če je tipično ravnanje v nasprotju s pravili stroke, dati prednost slednjim. Ni pravilna ugotovitev sodišča, da v kritičnem času ni bilo pravil stroke, mednje na primer spada zagotavljanje varnosti pravnega prometa. Ta pa je treba spoštovati neodvisno od vprašanja, kdaj je bil uveden notariat oziroma kdaj je bil zaznan problem dvojnega overjanja in kdaj so bila dana navodila notarjem s strani Notarske zbornice. Hitenje B. bi moralo pri toženki pritegniti večjo pozornost, ker je zatrjeval izgubo listine v istem dnevu. Toženka ni ponudila nobenega dokaza, da je ugotavljala vzrok za to. Praksa sodišč, davčne službe in notarjev ne more imeti prednosti pred pravili stroke, čeprav bi bila dokazana kot ustaljena in enotna praksa. Pri presoji potrebne skrbnosti je treba presojati ravnanje z vidika nadpovprečno skrbnega pravnika, neodvisno od morebitne (napačne) prakse ostalih notarjev oziroma državnih organov, četudi je ustaljena. O ustaljeni praksi notarjev ni mogoče govoriti. Ustaljena praksa sodišča in davčne službe ni bila ugotovljena oziroma dokazana, še zlasti ne praksa v primerih, ko stranka v istem dnevu zaprosi za ponovno overitev z obrazložitvijo, da je prvo listino izgubila. Tožnik je v postopku zatrjeval, da je splošno znano, da so sodišča, nekaj let pa tudi notarji, overili samo eno pogodbo, na ostale pogodbe, ki so jih predložile stranke, pa so samo odtisnili overitveni žig brez vpisa podatkov o prodajalcu in brez podpisa overitelja oziroma notarja. Na ta način je bilo navzven tretjim osebam znano, da ne gre za original pogodbe, toženka pa je zanikala tako prakso in se sklicevala na zapisnik strokovnega srečanja notarjev v Ribnem pri Bledu in na zapisnik seje izvršnega odbora notarske zbornice z dne 11. 9. 2006. Sodišče je obrazložilo, da sicer iz sklepa izhaja, da je notarka z overitvijo dveh originalov iste kupoprodajen pogodbe sledila dotedanji praksi na sodiščih in davčni upravi, vendar to ne more služiti kot dokaz ustaljene sodne prakse pri overjanju pogodb. Sklicevanje toženke na ustaljeno prakso sodišča je usmerjeno v razbremenitev njene krivde in sodi v njeno dokazno breme, kateremu pa ni zadostila. V zadevi ni bilo predlaganega nobenega dokaza o obstoju zatrjevane ustaljene sodne prakse, prav tako se v spisu ne nahaja noben primer dvojne sodne overitve. Iz zapisnika srečanja notarjev celo izhaja, da je notar C. v okviru te problematike izpostavil možnost zlorab. Sodišče je izpovedbo priče A. A. ocenilo ob pomanjkanju kritične distance, saj je bil takrat član izvršnega odbora notarske zbornice in zato zainteresiran, da opraviči ravnanje notarke z naslonitvijo na prakso sodišč. Pritožba se sklicuje na izpovedbo D. D., ki je nasprotno potrdil, da ni nikoli overil drugega originala, če je bil seznanjen, da je prvi uničen ali izgubljen; če je stranka vztrajala pri tem, je overitev opravil, vendar je na isti izvod pogodbe o tem napisal uradni zaznamek. Povedal je še, da če bi stranka prišla isti dan ponovno overit podpis, verjetno ne bi overil podpisa zaradi strahu pred možnostjo goljufij. Utemeljevanje potrebne skrbnosti notarja s prakso davčnega organa ni primerno, saj davčni uslužbenci ne sodijo med strokovnjake, po katerih se sodi primernost ravnanja notarjev. Sodišče napačno zaključuje, da bi lahko B. B. podpis na drugem izvodu pogodbe overil pri kateremkoli drugem notarju in da še tako velika toženkina skrbnost ne bi mogla preprečiti nastanka škode tožencu. Pri presojanju vzročne zveze z retrospektivno analizo vzročnosti je namreč treba upoštevati konkretno situacijo. Pri omenjeni analizi vzročna zveza obstaja, če analiza pokaže, da se škodni dogodek ne bi zgodil ob predpostavki, da druge okoliščine škodnega dogodka ostanejo nespremenjene, razen okoliščine, da odgovorna oseba ni storila dejanja, katerega vzročno povezanost s škodnim dogodkom presojamo. Sodišče je v nasprotju s tem samo zaključevalo, da bi lahko B. B. pogodbo overil tudi pri kateremkoli drugem notarju in za verjetno štelo, da bi tako ravnal, kljub temu, da kaj takšnega sploh ni bilo zatrjevano. Pod presojo vzročne zveze je vključilo neka domnevno možna ravnanja, kar pa ni dopustno. Pomembna je konkretna življenjska situacija, in sicer, da je ravno toženka, ki ji je bila znana okoliščina, da gre za drugo overitev pogodbe, ponovno overila pogodbo in ne katerikoli drug notar, ki mu očitno ta okoliščina ne bi bila poznana. Sodišče je spregledalo, da je bil eden od očitkov toženki ta, da je overila podpis prodajalca brez njegove osebne prisotnosti. Ob tej predpostavki bi B. težko pretental drugega notarja na enak način brez prisotnosti prodajalca, pri istem notarju (toženki) pa je imel za to več možnosti. Napačno je naziranje sodišča, da bi moral tožnik dokazati, da je bil njegov izvod pogodbe overjen kasneje kot drugi, saj neprerekana dejstva niso predmet dokazovanja. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da bi moral tožnik z namenom obstoja vzročne zveze zatrjevati in dokazati, da drugi upniki v takem primeru posla ne bi sklenili. Toženka trditev, ki temelji na dejstvu, da je tožnik razpolagal prav z drugim izvodom, ni prerekala, temveč se je branila z obstoječo prakso sodišč pri overjanju podpisov in pomanjkanju regulative, vse v navezavi z dejstvom, da tožnik razpolaga z drugim izvodom. Vzročna zveza je dokazana, če oškodovanec z verjetnostjo, ki presega mejni prag zadostne verjetnosti, izkaže njen obstoj. V takem primeru preide breme dokazovanja o neobstoju vzročne zveze na povzročitelja škode. Treba se je vprašati, ali bi do škodnega dogodka verjetno prišlo, tudi če ne bi bilo ravnanja odgovorne osebe (retrospektivna analiza vzročnosti) oziroma ali je sporno ravnanje povečalo verjetnost nastanka prav tega škodnega dogodka (prospektivna analiza vzročnosti). Ni dvoma, da je ravno sporno ravnanje toženke povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka, pri čemer ne more biti odločilno dejstvo, ali je tožnik izkazal, da je bil prav njegov izvod pogodbe tisti, na katerem je bil podpis overjen drugi. V predmetni zadevi je do dvakratne overitve prišlo na podlagi ravnanja kupca B. B., ki se je po prvi overitvi vrnil k notarki, rekoč da je original izgubil. Iz tega izhaja, da je notarka overila podpis prodajalca brez njegove prisotnosti. Ne more vzdržati logika toženke, češ da je prisotnost prodajalca izkazana z dejstvom dvojne overitve istega dne, še posebej ne v konkretnem primeru glede na pomanjkljivost overitvene klavzule. Iz nje namreč ni razvidno, ali je prodajalec listino podpisal ali priznal podpis. To nedoslednost bi sodišče moralo tolmačiti s skrbnostjo in restriktivno, ne pa le z ugotovitvijo, da je bila prisotnost prodajalca ugotovljena z osebno izkaznico oziroma s potnim listom ter „neizpodbito“ izpovedjo toženke, da je prodajalec moral biti navzoč (in ne, da je tudi dejansko bil navzoč) pri overitvi drugega podpisa, sicer se ta ne bi overil. Sodišče je ob pomanjkanju kritične presoje in napačne uporabe pravila o dokaznem bremenu presodilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je toženka overjala izvirnik pogodbe brez prisotnosti prodajalca. Vrhovno sodišče je res razsodilo, da protipravnosti notarkinega ravnanja ni mogoče utemeljiti s kršitvijo pravil ravnanja iz 29. in 64. člena ZN, vendar je treba poudariti, da iz okoliščine, da zaznamovanje neposredno zaznanih dejstev v smislu dvojnih overitev ni izrecno predpisano v 64. členu ZN, ni mogoče sklepati, da notar nima nobenih obveznosti v zvezi s tem. Takšna, zgolj z mehanično jezikovno razlago podprta uporaba zakona bi namreč prezrla namen zakonodajalca, logično razlago in sistematiko celovitega sistema povrnitve sistema povrnitve škode. O dolžnostih notarja v zvezi z dvojnimi overitvami lahko sklepamo tudi iz drugih določb ZN. Sklicuje se na prvi odstavek 23. člena ZN in tudi tretji odstavek 64. člena ZN, iz katerega izhaja zahteva po navedbi opravilne številke pri overjanju podpisa, iz te pa logično izhaja, da se mora opr. št. za vsako overitev razlikovati. Nadalje se sklicuje tudi na tretji odstavek 61. člena ZN, v skladu s katerim mora notar pri overitvi prepisa listin na njem navesti, da gre za prepis listine, ki ga je stranka označila kot izvirnik, prav tako pa tudi, kje se nahaja izvirnik, skladno z drugim odstavkom istega člena pa navesti vse nenavadne ali sumljive okoliščine v zvezi z izvirnikom. V skladu s prvim členom 23. člena ZN notar ne sme sestavljati javnih listin v zvezi s posli, ki so po zakonu nedopustni ali o katerih se sumi, da jih stranke sklepajo samo navidezno ali zato, da bi se izognile zakonskim obveznostim ali da bi protipravno oškodovale tretjo osebo. Toženka bi se glede na okoliščine primera (dvakratna overitev v istem dnevu, pod isto opr. št.) in glede na to, da je notarka pravni strokovnjak, morala zavedati, da utegne z dvojno overitvijo, brez zaznambe o tem, da je izvirnik izgubljen, nastati škodljiva posledica. Sodišče zmotno ugotavlja, da bi v okviru predvidljivosti škodne posledice toženka morala predvideti tudi možen nastanek škode, ki je povezana s kasnejšo insolventnostjo in uvedbo stečaja zoper družbo E., d. o. o. Ni se strinjati z ugotovitvijo sodišča, da od notarjev ni moč zahtevati predvidevanja goljufij, ker naj bi to od njih terjalo razmišljanje goljufa. Tudi nadaljnja ugotovitev sodišča, da se vsakdo, ki sam v poslovanju pošteno ravna, načeloma sme zanesti, da tako ravnajo tudi ostali subjekti, ne more služiti kot merilo za presojanje potrebne skrbnosti notarjev. V konkretnem primeru so bile podane okoliščine, ki so nakazovale veliko možnost zlorabe oziroma goljufije, ki bi jo notarka ob potrebni skrbnosti lahko preprečila. Objektivno predvidljivo je, da lahko zaradi ravnanja notarja, ki dvakrat overi prodajalčev podpis na pogodbi o prodaji nevpisane nepremičnine na način, da oba izvoda dajeta videz izvirnika, nastane škoda v krogu oseb, ki jih lahko kupec nepremičnine opehari s tem, da večkrat razpolaga z njo, npr. jo dvakrat proda ali dvakrat obremeni. Če bi notar napravil zaznamek na drugem izvirniku, do večkratnega razpolaganja ne bi moglo priti oziroma bi potencialni oškodovanec imel možnost ugotoviti tveganje, ki izhaja iz takega posla. Pri presoji vprašanja objektivne predvidljivosti se ne vprašamo, ali je storilec negativno posledico tudi dejansko predvideval, ali je o njej razmišljal in tudi ne, ali je bil glede na svoje konkretne sposobnosti, znanje, izkušnje in sposobnost pomena svojih dejanj sposoben predvideti posledico. Prav tako ni pomembno, ali je bila predvidljiva konkretna pojavna oblika škode oziroma konkreten obseg škode, ki je nastala kot posledica ravnanja. Gre za vprašanje, ali je notar objektivno sposoben predvideti, da dejstvo obstoja dveh izvirnikov pogodbe lahko povzroči škodljivo posledico, pa četudi ni sposoben predvideti njenih konkretnih (manj verjetnih) značilnosti. Ugotovljena dejstva v dosedanjem postopku nedvomno dajejo pritrdilni odgovor.

3Toženka je odgovorila na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik je s tožbo zahteval odškodnino od toženke, in sicer v višini terjatve iz naslova posojilne pogodbe, sklenjene z družbo E., d. o. o., ki je po njegovem prepričanju ostala nepoplačana zaradi protipravnega ravnanja notarke, ki ga je predstavljala overitev dveh izvodov prodajne pogodbe brez zaznambe o tem na drugem overjenem izvodu.

6Dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe so naslednje:

- tožnik je družbi E., d. o. o. leta 2000 posodil 10.000.000 SIT;

- tožnikova terjatev je bila zavarovana z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini, katere lastnica je bila družba E., d. o. o.;

- zastavljeno nepremičnino je družba E., d. o. o. pridobila na podlagi prodajne pogodbe, ki jo je s prejšnjim lastnikom sklenila 14. 7. 1995;

- na pogodbi je toženka kot notarka 24. 7. 1995, po manj kot dveh mesecih od uveljavitve notariata z dnem 1. 6. 1995, istega dne pod isto opravilno številko overila podpis na dveh izvodih enake pogodbe, ne da bi na drugem izvodu zaznamovala, da gre za drugi izvod in da je prvi overjen izvod izgubljen, pri čemer je (ne da bi imela tak namen) B. B., direktorju družbe E., d. o. o. in imetniku obeh izvodov overjene pogodbe, omogočila, da je nepremičnino zastavil večkrat že pred ustanovitvijo hipoteke v korist tožnika, ne da bi tožnik to vedel, saj so bile predhodne obremenitve zabeležene na drugem overjenem izvodu pogodbe, za katerega tožnik ni vedel;

- posojilojemalec posojila v dogovorjenem roku ni vrnil, izvršba, ki jo je v letu 2001 predlagal tožnik, pa zaradi predhodnih zastavnih pravic, s katerim so bile zavarovane terjatve, ki so presegale vrednost nepremičnine, ni bila uspešna, nad družbo E., d. o. o. je bil uveden stečaj, a tožnikova terjatev ni bila poplačana;

- v letu 1995 so tudi davčne uprave na več izvodov pogodb potrjevale, da je bil davek plačan;

- notarji so potrjevali podpise na prodajnih pogodbah ob izpolnitvi pogoja, da je iz njih izhajalo, da je bil davek plačan;

- obe prodajni pogodbi sta bili opremljeni z originalnim žigom davčne uprave, iz katerega je izhajalo, da je bila pogodba prijavljena davčnemu organu in da je bil davek plačan, zato je šlo za dva izvirnika;

- notarji na začetku delovanja niso imeli izrecne prepovedi overjanja pogodb v več izvodih niti ni bilo predpisano, kako morajo postopati v primeru izgubljenih listin;

- praksa dvojnih overitev se je kot sporna prepoznala šele kasneje, po spornem dogodku.

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženkino ravnanje ni protipravno niti ni podana vzročna zveza med njenim ravnanjem in nastankom škode, zato je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek.

O protipravnosti oziroma nedopustnosti ravnanja toženke

7Pravilni so razlogi izpodbijane sodbe o tem, da 29. člena ZN ne predstavlja materialnopravne podlage za presojo toženkinega ravnanja in da iz 64. člena ZN, ki določa postopanje notarja v primeru overjanja podpisov, ne izhaja obveznost notificiranja neposredno zaznanih dejstev - v konkretnem primeru ponovljene overitve. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je mogoče o dolžnostih notarja v zvezi z dvojnimi overitvami sklepati tudi iz določb ZN, kot so prvi odstavek 23. člena, drugi in tretji odstavek 61. člena in tretji odstavek 64. člena. Skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZN je namreč izrecno izključena uporaba prvega odstavka 23. člena. Tretji odstavek 61. člena ZN v konkretnem primeru ni uporabljiv, niti ne z uporabo analogije, saj ureja overjanje prepisov listine, katerega namen je potrditi, da se prepis listine ujema z izvirnikom. Nedvomno v času obravnavanega ravnanja ni bilo zakonskih ali podzakonskih predpisov o ravnanju notarjev v zvezi z dvojnimi overitvami. Toda tudi ravnanje, ki z zakonom ni določeno kot protipravno, lahko postane protipravno, če je možnost nastanka škode njegova predvidljiva posledica.(1)

8Sodišče mora v okviru presoje, ali je dotični strokovnjak ravnal z zadostno skrbnostjo, ugotoviti, ali se njegovo ravnanje ujema s tipičnim ravnanjem v stroki. To je razvidno iz pravil stroke, ob pomanjkanju slednjih pa je treba izhajati iz ustaljene prakse strokovnjakov iste stroke, ki je nujno pogojena s prostorom in časom. Prvostopenjsko sodišče je v ta namen ugotavljalo, ali je v zadevnem času obstajala ustaljena praksa notarjev v primeru izgubljene kupoprodajne pogodbe z overjenim podpisom prodajalca oziroma v zvezi s tem, ali so notarji dopuščali overjanje več izvodov pogodbe. Dokazna ocena, na podlagi katere je sodišče prve stopnje utemeljilo zaključek o ustaljenosti prakse notarjev, s čimer je dejansko mišljeno nadaljevanje prakse davčne službe in sodišč, je pravilna, celovita in logična, pri čemer je ustrezno dalo večjo dokazno težo izpovedbi priče A. A. kot izpovedbi priče D. D., kar je tudi prepričljivo obrazložilo. Pritožnik nikakor ne more vnesti dvoma v pravilnost dokazne ocene s sklicevanjem na dejstvo, da je bila priča A. A. član izvršnega odbora notarske zbornice, brez da bi dodatno pojasnil, zakaj naj bi omenjeno članstvo prispevalo k opravičevanju toženkinega ravnanja. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, članstvo in dejstvo, da je bil poročevalec na seji Notarske zbornice, ko so sprejeli mnenje glede toženkinega ravnanja, daje kvečjemu podlago za sklep, da je dobro poznal problematiko in bil seznanjen s takratno prakso. Drži sicer pritožbena navedba, da izpodbijana sodba vsebuje ugotovitev, da je bila praksa notarjev v spornem obdobju različna, vendar obrazložitev na več mestih ne pušča dvoma, da so se notarji praviloma zgledovali po praksi sodišč, ki je prodajne pogodbe overjala v več izvodih. Po prepričanju pritožbenega sodišča je o ustaljenosti (nespremenljivosti) prakse notarjev v pravem pomenu besede glede na še ne dvomesečni obstoj notariata težko govoriti, na kar opozori tudi pritožba, je pa ustaljena v smislu navezave na prakso sodišč in nenazadnje tudi prakso davčne službe.(2) Toženka je v konkretnem primeru postopala skladno z uveljavljeno prakso sodišč, na kontinuiteto pa je vplivala tudi zaposlitev osebe, ki je pred tem dolga leta na sodišču opravljala overitve podpisov. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da toženka, na kateri je bilo dokazno breme, ni dokazala, kakšna je bila ustaljena praksa sodišč in davčne uprave v zvezi z overitvami, saj med drugim že iz fotokopije zapisnika 5. seje IO NZS z dne 12. 9. 2006, ki ga je predložila, izhaja, da so sodišča in davčna uprava v spornem času z overitvenim žigom opremljale več listin (B4). Iz tega je sklepati, da je bila takšna praksa v vseh primerih, tudi v primeru, ko je stranka v istem dnevu zaprosila za ponovno overitev podpisa zaradi izgube prve listine.

9Okoliščino, da je toženka ravnala skladno z dotedanjo prakso sodišč, je treba upoštevati tudi pri presoji objektivne predvidljivosti kot merila protipravnosti,(3) predvsem v povezavi z vprašanjem, ali je bil glede na uveljavljeno prakso nastanek takih zlorab objektivno predvidljiv. Odgovor nanj je negativen, saj je splošno znano dejstvo, da če bi se take zlorabe predvidevale, praksa sodišč in davčne uprave ne bi ostajala nespremenjena, temveč bi šlo za odmik v smer, ki bi preprečil možnost nastanka takih zlorab, kar nenazadnje izhaja iz zapisnika srečanja notarjev v Ribnem pri Bledu dne 23. 11. 1996.

10Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, da toženki ni moč očitati, da bi v danih okoliščinah ob overitvi drugega izvoda pogodbe morala predvideti možnost zlorabe. Med okoliščine, ugotovljene v izpodbijani sodbi, ki so podlaga za tak zaključek, spada predvsem dejstvo, da je toženka overila drugi izvod pogodbe, misleč da je prvi izvod izgubljen, saj v primeru, da bi bil prvi izvod res izgubljen, ne more priti do obstoja dveh izvirnikov pogodb in do zlorabe. Nadalje mednje spada tudi s pritožbo neizpodbita ugotovitev, da v času toženkinega ravnanja (24. 7. 1995), torej manj kot dva meseca po uveljavitvi notariata, ni bilo nobenih navodil, kako ravnati v primerih, kot je obravnavani, saj se je vprašanje ustreznosti prakse dvojnih overitev zastavilo šele po tem dogodku, kar med drugim izkazuje tudi dejstvo, da je bil problem izgubljenih listin in dvojnih overitev izpostavljen in obravnavan prvič šele na strokovnemu srečanju notarjev v Ribnem pri Bledu dne 23. 11. 1996 (B4) in da je bilo šele naknadno dano navodilo, naj se vedno overi le en izvod izvirnika listine. To pa kaže na to, da se očitno dotedanja ustaljena praksa na sodiščih in davčni upravi, ki so z overitvenim žigom opremile več listin, do tistega trenutka ni izkazala za sporno, sicer se ne bi ohranila. Glede na navedeno je neprepričljivo pritožbeno stališče, da bi toženka glede na okoliščine primera, kot so dvakratna overitev v istem dnevu pod isto opravilno številko, nakazovale na veliko možnost zlorabe. Pritožba ima sicer prav, da mora notar predvideti tudi nastop morebitnih zlorab v prihodnosti, vendar le tistih, ki so objektivno predvidljive, med katere obravnavana zagotovo ne sodi. Splošno znano dejstvo je, da se nemalokrat zgodi, da se pomanjkljivosti ureditve ali prakse pokažejo šele po določenem času, ko jih nekateri izkoristijo sebi v prid in s tem opozorijo nanje. Do takrat ostajajo prikrite in od nikogar, niti od povprečno skrbnega notarja, ne moremo zahtevati, da bi predvidel njihov obstoj in zlorabe, povezane z njimi. Zaključka o nepredvidljivosti nastanka zlorabe oziroma nastanka škode v konkretnem primeru ne more spremeniti niti pritožbeno sklicevanje na prej omenjeni zapisnik (tč. 7), iz katerega izhaja, da je notar C. v okviru problematike izgubljenih listin opozoril, naj se s ponovno overitvijo ne ustvarja več originalov, ki jih lahko stranke zlorabijo z večkratno prodajo ali zastavo iste nepremičnine, s čimer pritožnik smiselno opozori na predvidljivost takšnih zlorab. V zvezi s tem je treba poudariti, da je med toženkinim ravnanjem in srečanjem preteklo slabo leto in pol, predvidljivost nastanka škodne posledice pa se presoja v prvi časovni točki.

11Skladno s pravilom o razporeditvi (materialnega) dokaznega bremena mora dejstvo, da je toženka overila podpis prodajalca na drugem izvodu pogodbe brez njegove navzočnosti, kar naj bi kazalo na protipravnost njenega ravnanja, dokazati tisti, ki zatrjuje obstoj tega dejstva oziroma v čigar korist je to dejstvo in ne tisti, ki ga zanika (v obravnavani zadevi bi (je) toženka zanikala to dejstvo s tem, da bi (je) dokazala, da je bil prodajalec prisoten). V konkretnem primeru je to dejstvo v korist tožnika, ki toženki med drugim očita tudi opisano ravnanje, obstoj zatrjevanega dejstva pa bi lahko dokazoval s pisnimi dokazi, ki bi kazali na prodajalčevo neprisotnost ali z dokaznim predlogom za zaslišanje prodajalca, ki bi lahko povedal, ali je bil navzoč ob sporni overitvi in delavke, ki je bila zaposlena pri toženki in naj bi overila sporni pogodbi. Materialno dokazno breme je bilo ves čas postopka na tožniku in šele njegov uspeh dokazovanja spornega dejstva bi prevalil procesno dokazno breme na toženko, ki bi morala z nasprotnim dokazom izničiti uspeh tožnikovega dokaza. Nikakor pa v tem primeru ne gre za dokazovanje negativna dejstva, čeprav zaradi nikalne oblike nemara izgleda tako, zato ne vzdrži presoje v pritožbi predstavljena izpeljava, češ da je bilo že glede na tožnikovo zatrjevanje negativnega dejstva – prodajalec ni bil navzoč – dokazno breme prevaljeno na toženko, ki bi morala dokazati, da je bil prodajalec prisoten. Po povedanem se izkaže za neutemeljeno pritožbeno stališče, da bi morala toženka predlagati dokaz z zaslišanjem prodajalca ali delavke, ki je overila podpis. Izvedeni dokazni postopek je pokazal, da je bil prodajalec navzoč ob overitvi, kar izhaja iz overitvene klavzule na drugo overjenem izvodu pogodbe, ki vsebuje navedbo številke njegove osebne izkaznice (A9), tožnik pa ni predlagal dokaza, ki bi to dejstvo ovrgel.

12Sodišče prve stopnje je torej pravilno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine že zaradi pomanjkanja elementa protipravnosti. Zato se pritožbeno sodišče v nadaljevanju do vprašanja (ne)obstoja vzročne zveze med toženkinim ravnanjem in nastankom škode oziroma do pritožbenih navedb v zvezi s tem, le na kratko opredeljuje.

O vzročni zvezi

13Pritožba utemeljeno opozarja, da zaključek, ki ga je napravilo sodišče prve stopnje, da vzročna zveza med toženkinim ravnanjem in nastankom škode ne obstoji, ni pravilen. Po presoji pritožbenega sodišča je tožnik uspel s pretežno verjetnostjo dokazati njen obstoj oziroma, da je toženkino ravnanje pravno relevantno povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka oziroma je celo omogočilo njegov nastanek. Dvakratna overitev prodajne pogodbe z opustitvijo zaznambe, da gre za drugopis, overjen zaradi izgube izvirnika, pa ni bila edini vzrok, zaradi katerega tožnikova terjatev ni bila poplačana. Zgolj zaradi overitve dveh izvodov pogodbe, brez zlorabe (uporabe obeh overjenih pogodb) s strani direktorja družbe E., d. o. o., namreč tožniku škoda ne bi mogla nastati. Po drugi strani pa B. B. ne bi mogel povzročiti škodne posledice na način, ugotovljen v izpodbijani sodbi, če ne bi razpolagal z dvema „izvirnikoma“ pogodbe.(4) Ob ugotovitvi, da je toženkino ravnanje predstavljalo pravno relevanten vzrok, bi bilo treba odgovoriti na vprašanje, v kakšnem odnosu je s kasnejšim ravnanjem B. B. (zlorabo). Slednje od sodišča zahteva presojo, ali je podana deljena vzročna zveza ali je naknadna zloraba nemara pretrgala vzročno zvezo med toženkinim ravnanjem in nastalo škodo.(5) Ker je sodišče prve stopnje zavzelo nasprotno stališče, in sicer, da vzročna zveza ne obstoji, ni ugotavljalo dejstev v tej smeri, kar sodišču druge stopnje onemogoča materialnopravno opredelitev do tega vprašanja.

14Po povedanem niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Tožnik in toženka nista upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je s pritožbo propadel (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor toženke pa za odločitev v zadevi ni bil potreben, saj ni pripomogel k vsebinski presoji pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Tako II Ips 418/2011 z dne 28. 8. 2014.

Op. št. (2): Sodba sodišča prve stopnje na str. 8 vsebuje ugotovitev, da so notarji overitev praviloma vezali na prijavo prodajne pogodbe davčnemu organu in na potrdila, da so bile davščine plačane, davčni organ pa je leta 1995 po večkrat potrjeval listine.

Op. št. (3): II Ips 418/2011 z dne 28. 8. 2014.

Op. št. (4): II Ips 418/2011 z dne 28. 8. 2014.

Op. št. (5): II Ips 418/2011 z dne 28. 8. 2014.