VSRS Sodba I Ips 40784/2010-78

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sodbi se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

A.

1Okrajno sodišče v Kopru je A. N. spoznalo za krivega kaznivega dejanja krive ovadbe po četrtem odstavku 288. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ in kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo in mu za prvi dve dejanji določilo kazni po tri mesece zapora, za kaznivo dejanje goljufije pa 4 mesece zapora ter mu nato določilo enotno kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo dve leti, obsojenca pa je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je Višje sodišče v Kopru zavrnilo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz vseh zakonskih razlogov, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz tretjega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa ju spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe. Vložnik zatrjuje, da je bila glavna obravnava v tej zadevi opravljena, ne da bi mu bilo vročeno vabilo nanjo, zato je podana kršitev iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev kazenskega zakona je po stališču vložnika podana, ker je bil glede kaznivih dejanj, ki naj bi jih storil, v neizogibni dejanski zmoti, kar sta pa tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče spregledali, zaradi tega pa kršili kazenski zakon na način iz 2. točke 372. člena KZ.

3Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil, da ta ni utemeljena. Navaja, da je pravilno stališče sodišča, da je bil obsojeni na glavno obravnavo v redu povabljen, kar je izkazano z listinsko dokumentacijo, prav tako pa so bili izpolnjeni pogoji za sojenje v nenavzočnosti, saj je bil v zvezi z vsemi tremi kaznivimi dejanji zaslišan in njegova navzočnost na glavni obravnavi ni bila nujna. V zvezi s sklicevanjem na kršitev kazenskega zakona pa obsojenec podaja svoj zagovor in trdi, da kaznivega dejanja ni storil. Vse kar navaja, je v sferi dejanskega stanja, ki ga ni mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodišče je ugotovilo in obrazložilo, da je podal krivo ovadbo, ko je naznanil kaznivo dejanje, za katero je vedel, da ni bilo storjeno, ko je predložil na zavarovalnici krive listine, torej listine, ki ne izvirajo od osebe, ki je bila na njej označena kot izdajatelj in ko je zahteval in dosegel izplačilo denarja, je izpolnil vse znake kaznivega dejanja goljufije.

4Obsojenec se s stališčem tožilstva ne strinja in navaja, da ni imel v postopku možnosti dokazati, da mu vabilo na glavno obravnavo ni bilo vročeno, ne strinja se tudi s stališčem tožilstva, da z zahtevo izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da gre za temelje odločanja o uporabi materialne zakonodaje, ki pa je bila napačno izbrana, ko sodišče in tožilstvo operirata z napačnim dejanskim stanjem.

B.

5Sodišče prve stopnje je obsojenca vabilo na glavno obravnavo s posredovanjem Ministrstva za pravosodje in javno upravo, Sektorja za mednarodno pravno pomoč preko Prvega temeljnega sodišča v Beogradu, saj je obsojenec takrat prestajal zaporno kazen v Kazenskopopravnem zavodu v Sremski Mitrovici. Sodišče prve stopnje je na podlagi tako opravljenega postopka vročanja dobilo vrnjeno podpisano vročilnico, zato je štelo, da je bil obsojenec pravilno vabljen in nadalje ugotovilo, da izostanka ni opravičil in da je bil o dejanjih, ki so bila predmet obtožbe, že zaslišan. Ocenilo je, da so izpolnjeni pogoji, da se glavna obravnava opravi v nenavzočnosti obdolženca.

6V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je obsojenčev zagovornik navedel, da vabilo obsojencu na glavno obravnavo ni bilo vročeno in da podpis, ki je na vročilnici ni njegov, na kar jasno kažejo razlike med podpisi na vročilnici in na drugih listinah v spisu. Pritožbeno sodišče je na ta ugovor odgovorilo, da nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil obdolženi na glavno obravnavo pravilno povabljen in da ne sprejema trditve zagovornika, da vročilnice ni podpisal obdolženec. Ta argument pritožbenega sodišča nima nobene vsebine in zato tudi ne teže. Sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da posebej ugotavlja, ali je podpis na vročilnici res obdolženčev, saj se je lahko zaneslo, da državni organi tuje države postopajo v skladu z določili, ki veljajo za mednarodno pravno pomoč pri vročanju. Obsojenec oziroma njegov zagovornik je imel možnost ugotoviti, da na glavno obravnavo ni bil v redu povabljen šele, ko je sodišče prve stopnje izreklo obsodilno sodbo in je bila ta vročena obsojencu. Ni mogoče sprejeti stališča pritožbenega sodišča, da nima nikakršnega razloga, da bi verjelo očitku obsojenčevega zagovornika, in sicer da je vročilnico po prejemu vabila podpisal nekdo drug in ne obdolženec, ko pa to sodišče samo ugotavlja, da so podpisi na sporni vročilnici nečitljivi in da so prav tako nečitljivi in med seboj že na prvi pogled zelo različni podpisi na vrsti drugih listin v spisu.

7Argumentacija pritožbenega sodišča, da je bila opravljena vročitev vabila obdolžencu na glavno obravnavo po sodnih organih Srbije in da je bil obdolženi takrat v zaporu, torej nedvomno dosegljiv sodnim organom Srbije in da zato pa tudi sicer ni nikakršnega razloga za dvom, da vročitev vabila v resnici ne bi bila opravljena, lahko velja za ravnovesje sodišču prve stopnje, ki kot že povedano, ni imelo razloga za dvom, da vročitev vabila v resnici ne bi bila v redu opravljena. Drugačna pa je bila situacija pri odločanju pritožbenega sodišča, pred katerim je obramba obsojenca zatrjevala kršitev pravice obsojenca, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, zagotovljeni v drugi alineji 29. člena Ustave Republike Slovenije. Sojenje v nenavzočnosti je izjema od navedene ustavne pravice, ki je v skrajšanem postopku določena ob pogojih, navedenih v prvem odstavku 442. člena ZKP. Temeljni pogoj za to je, da je obdolženec v redu povabljen na glavno obravnavo, to je, da mu je bilo pravilno in pravočasno vročeno. Vročitev mora obdolženec ali druga oseba, ki se ji vabilo sme vročiti, potrditi s svojim podpisom. Takšen način potrjevanja vročitve pa ni vedno zanesljiv, v sodni praksi so tudi znani primeri, ko se je izkazalo, da vročitev ni bila v redu opravljena, četudi je sodišče prejelo podpisano vročilnico. Pravica, biti navzoč na glavni obravnavi, je tako visoko postavljena, da če se pojavi tehten dvom ali je bila vročitev pravilno opravljena ali ne, ni mogoče šteti, da so izpolnjeni pogoji za to, da se glavna obravnava opravi v obdolženčevi nenavzočnosti. Posebej kaže pri tem poudariti, da obdolženec v takšnih primerih praktično nima možnosti izkazati nepravilnosti vročitve na katero opozarja.

8V obravnavani zadevi je zagovornik obsojenca šele v pritožbi lahko uveljavljal kršitev ustavnega jamstva obdolžencu, da ima pravico, da se mu sodi v navzočnosti, ker mu ni bilo omogočeno, da bi bil navzoč na glavni obravnavi. Zagovornik obsojenca je zatrjeval, da vabila na glavno obravnavo obsojenec ni prejel in je povratnico pri vročanju pošte podpisal nekdo drug, kar je mogoče ugotoviti s primerjavo podpisov obdolženca v spisu s podpisom na povratnici. Posebej je opozoril na očitno razliko med podpisi, ki so brez dvoma obsojenčevi in podpisom na povratnici. Razlike ni mogoče prezreti niti jo prepričljivo obrazložiti, npr. češ da se obsojenec pač različno podpisuje. Zagovornik obsojenca v pritožbi ni predlagal izvedbe dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti zatrjevano dejstvo, npr. postavitev izvedenca grafološke stroke ali da naj se opravijo ustrezne poizvedbe pri vročevalcu, tako da pritožbenemu sodišču v zvezi s tem ni mogoče očitati, da je kršilo pravice obrambe, je pa pri presoji obstoja v zahtevi uveljavljane kršitve pravic obdolženca nastal precejšen dvom v ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da je bil obdolženec v redu vabljen na glavno obravnavo. Vrhovno sodišče je zato v skladu z določbo 427. člena ZKP izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.