UPRS sodba I U 1206/2012

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2. alinee 1. odstavka 52. člena v povezavi s 1. alineo 53. člena in 33. člena ZMZ v zvezi s 3. točko 3. člena ZMZ zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V svoji obrazložitvi povzema navedbe tožnika, da je rojen ... 9. 1969 na Hrvaškem, da je državljan Bosne in Hercegovine z zadnjim naslovom prebivališča v ..., srbske narodnosti in pravoslavne vere, da je izvorno državo zapustil 22. 2. 2010 ter v Slovenijo prišel preko Hrvaške. Bil je pripadnik Srbske radikalne stranke za Bosno in Hercegovino, vendar sedaj ni več njen član. Bosno in Hercegovino je zapustil zaradi groženj in ustrahovanj, ki jih je doživljal od leta 2007 v ..., s strani anonimnih oseb kot tudi posameznikov v policiji in na oblasti, ki so se začele, ko je kot predsednik občinskega odbora Srbske radikalne stranke v predvolilni kampanji opozoril na rast kriminala in korupcije v ... ter številne neraziskane umore in razširjeno vojno dobičkarstvo. Zaradi tega je bil tarča preganjanja, groženj in celo streljanja proti njegovi hiši. Tožnik meni, da so bile njegove pripombe glavni razlog, da ga je vladajoča skupina ljudi in tajkunska skupina v ... začela preganjati. Vsakič, ko so se pritiski nanj povečali, je odšel v Srbijo. Od osebnih dokumentov ima tožnik osebno izkaznico Bosne in Hercegovine ter vozniško dovoljenje BiH; da bi pridobil potni list BiH pa bi, kot meni, moral prinesti listine iz Hrvaške in si urediti bosansko državljanstvo, česar pa ne želi. Rojen je bil na Hrvaškem, vendar je od svojega prvega leta starosti živel pri sorodnikih v Vojvodini do leta 1986, ko se je preselil v ... Nikoli ni živel s starši, saj se je mati po ločitvi odselila v Slovenijo in z njo nima tožnik nobenih stikov. Med vojno v BiH je bil deloma v ... in občasno v Srbiji. Ni sodeloval v oboroženih spopadih, pač pa je deloval kot uniformirani pripadnik Vojaške policije Republike Srbske od 1991 do 1995. V Srbsko radikalno stranko se je včlanil leta 1992, ko je bila ustanovljena, za predsednika mestnega odbora v ... pa je bil izvoljen 2007, a je po končani predvolilni kampanji 2007 izstopil zaradi groženj in nevarnosti, ki jim je bil izpostavljen. Dvakrat so neznane osebe pozno ponoči prišle do okna njegovega stanovanja in mu grozile s smrtjo, če ne preneha z izjavami o kriminalu, korupciji in umorih, obakrat pa je bilo izstreljenih več nabojev v zrak. Prvič je takoj odšel na policijo, ki je zelo blizu in dežurnemu policistu povedal, kaj se je zgodilo, ta pa mu je samo odgovoril, da ni nič slišal in da ne ve, o kakšnem streljanju govori. Fizično pa tožnika niso nikoli napadli in tudi pritiskov s strani policije ni doživljal. V določenem smislu je bil preganjan zaradi svoje nacionalne pripadnosti in vere, čeprav je bil največkrat preganjan zaradi politične pripadnosti Srbski radikalni stranki, predvsem pa zato, ker je Srb. Čeprav je bila njegova ekonomska situacija zelo slaba pa BiH ni zapustil zaradi ekonomskega položaja, pač pa mu je bilo dovolj, da so ga vsepovsod, kjer se je pojavil, označevali kot nezaželenega, preganjali pa so ga posamezniki iz političnega vrha in finančnih lobijev ne glede na nacionalnost. Na osebnem razgovoru 21. 7. 2010 je tožnik navedel, da ni nikoli izjavil, da je državljan BiH. Preverjal je in ve, da se vodi nekakšno njegovo bosansko državljanstvo, ki pa ni potrjeno. Potem, ko je že prejel osebno izkaznico in vozniško dovoljenje je leta 2003 zaprosil tudi za bosanski potni list in plačal za to tudi takso, vendar mu je bilo pojasnjeno, da mu potnega lista ne morejo izdati in zahtevali, da predloži listine iz Hrvaške, medtem ko za osebno izkaznico in vozniško dovoljenje ni potreboval nobenih posebnih listin. Čeprav ne želi bosanskega državljanstva je zaprosil za bosanski potni list zato, ker ga je potreboval, da bi lahko potoval.

V nadaljevanju tožena stranka povzema tožnikove navedbe v zvezi z njegovim udejstvovanjem med vojno v Bosni in Hercegovini. Tožnik je tudi povedal, da je bil od leta 1992 član Srbske radikalne stranke in eden od ustanoviteljev Srbskega četniškega gibanja v ..., ki sicer še obstaja, vendar se je tožnik pozneje spet priključil Srbski radikalni stranki, kjer je bil predsednik krajevnega odbora v centru mesta ... do približno leta 2007, ko je podal odpoved. Že pred letom 2007 je imel veliko težav politične narave, ker je opozarjal na številne nepravilnosti. Ni bil pa nikoli fizično napaden, a so postajale grožnje vse pogostejše v času predvolilne kampanje, grožnje pa so se stopnjevale tudi ko je prekinil sodelovanje s stranko. Enkrat so v bližini njegovega stanovanja streljali nanj s pištolo, le približno 300 m stran od policijske postaje. V tem obdobju je večkrat zbežal v Srbijo, a se je vedno vračal, pred prihodom v Slovenijo pa se je skrival tudi pri prijatelju na Hrvaškem. Konec leta 2009 je doživel več neposrednih groženj. Prvič so mu zakrinkane in zamaskirane osebe udarjale ob okno, grozile in psovale ter na hišo metale kamenje in razbile steklo. V stanovanju je ostal do jutra, potem pa se je odšel skrit drugam, najprej k prijatelju v Srbijo, kjer je ostal do januarja 2010, potem pa se je vrnil v ..., vendar ne več v to stanovanje. Ostal je dva ali tri dni in nato odšel na Hrvaško, kjer pa ni niti pomislil na mednarodno zaščito. Drugi ključni dogodek se je zgodil septembra 2009, dva dni po tistem, ko so mu razbili šipe in udarjali po vratih: najprej je slišal nekoga blizu okna, potem pa dva do tri strele iz pištole. Streljali so v zrak, nato se je vse umirilo. Zjutraj je zapustil stanovanje in odšel v Srbijo. Počakal je dan ali dva pri prijatelju, potem pa je odšel v Srbijo. Na vprašanje, ali je ta dogodek prijavil policiji, je odgovoril, da je takoj zjutraj odšel na bližnjo policijsko postajo, od njegove stavbe oddaljeno približno 300 m in želel dežurnemu policistu povedati, kaj se je zgodilo, vendar ga je ta zavrnil in rekel, naj gre k svojemu predsedniku in se pritožuje njemu. Na položaj stranke ga je predlagal predsednik občinskega odbora, izvoljen pa je bil s strani članov stranke krajevne skupnosti. V prvem primeru ga je predlagal Jovo, katerega priimka ne ve, klicali pa so ga Pionir, in je bil izbran v Krajevni skupni Brezik, v drugem primeru pa ga je predlagal A.A. Vsi predsedniki mestnih odborov so imeli enake naloge, da zberejo čim večje število članov. Tožnik ni vedel povedati kako se je stranka odrezala na volitvah v ... leta 2007, podrobnosti ne pozna, ker situacije ni spremljal, že pred koncem volitev 2007 pa je bil v ostrih spopadih s skoraj vsemi v vodstvu stranke, od katere se je želel čim prej oddaljiti. Tudi po izstopu z mesta predsednika mestnega odbora stranke in v času, ko je bil v Srbiji, pa se je srečeval z ljudmi in imel telefonske stike s svojimi prijatelji, tudi člani stranke. Če bi se moral vrniti v svojo državo, in sicer v ..., meni, da bi bil ogrožen s strani določenih oseb, ki so lokalni mogotci. Tako bi bilo na celotnem teritoriju BiH, kot tudi v Srbiji in delu Hrvaške.

Tožena stranka v nadaljevanju navaja, da je v zadevi že odločila z odločbo z dne 27. 7. 2011, s katero je tožnikovo prošnjo zavrnila, navedeno odločitev pa je potrdilo Upravno sodišče RS s sodbo I U 1446/2011, ki pa je bila odpravljena s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 599/2011 z dne 15. 12. 2011, zaradi odločitve Ustavnega sodišča RS, ki je z odločbo U-I-292/09-9 z dne 20. 10. 2011 razveljavilo 3. odstavek 22. člena ZMZ. Dne 14. 10. 2011 je tožnik toženi stranki predložil novo prošnjo za mednarodno zaščito z navedbo, da jo želi podati v Švici, v tej zvezi pa je bil 20. 3. 2012 povabljen na osebni razgovor, na katerem je pojasnil, da je to storil zaradi dveh napadov, ki ju je doživel v azilnem domu s strani nekega drugega prosilca pred več kot letom dni in neke druge prosilke, ki ga je v jedilnici poskušala zabosti z vilico, kar je vse prijavil policiji, ker ni bil zadovoljen z varnostjo v Azilnem domu. Glede na njegove navedbe, da je prisilno moral zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in je na vprašanje, kdo ga je k temu prisilil, odgovoril, da je bil namenjen proti Trstu in Švici, prošnjo pa je na silo vložil zato, ker ga policija ni pustila oditi tja, kamor je bil namenjen, in je na posebno vprašanje, ali želi, da njegovo prošnjo obravnava Republika Slovenija še odgovoril, da bo ostal dokler se postopek ne zaključi, se je tožena stranka na podlagi tožnikovih izjav, ki jih ni uspel ustrezno obrazložiti, odločila za postavitev izvedenca psihiatrične stroke, kar je predlagal tudi tožnikov pooblaščenec. Tako je s sklepom z dne 17. 4. 2012 postavila za izvedenca B.B., dr. med., sodnega izvedenca za strokovno področje psihiatrije, s čigar postavitvijo sta se strinjala oba tedanja pooblaščenca tožnika. Izvedencu je tožena stranka naložila, naj v skladu s pravili stroke oceni, kakšno je splošno psihično stanje tožnika, ali ima tožnik kakšno obliko psihične motnje ali bolezni, kateri dogodki so jo povzročili, koliko časa traja in kakšna je njena intenzivnost, vpliv na kratkoročni in dolgoročni spomin ter vpliv na sposobnost dajanja konsistentnih izjav. Na izvedeniško mnenje z dne 3. 5. 2012, v katerem je po pregledu tožnika in medicinske dokumentacije izvedenec ugotovil, da gre pri tožniku za blago obliko prilagoditvene motnje, ki ga ne ovira v vsakodnevnih aktivnostih in ne potrebuje psihiatričnega in drugega zdravljenja, pa tudi ne vpliva na njegov kratkoročni in dolgoročni spomin in da ima dobro ohranjene spominske funkcije ter je zmožen, če želi natančno opisati pretekle dogodke, sposoben pa je podajati povsem konsistentne in jasne izjave ter zato ne potrebuje nobene terapije, pač pa so izjave, ki jih bo podajal, pri njemu odvisne od njegove pripravljenosti prikaza posameznih zadev, poleg tega pri njem ni znakov psihotičnih in afektivnih bolezni, psihoorganskih motenj in inteligenčnega primanjkljaja, niti izrazitejših znakov osebnostnih motenj, je eden izmed obeh tedanjih tožnikovih pooblaščencev podal pripombo, da se je s tem potrdila potreba po postavitvi še dodatnega izvedenca psihološke stroke, saj naj bi tožnikova psihična sposobnost za realno pripovedovanje o preteklih dogodkih izrazito posegala iz psihiatrične v psihološko sfero. Izvedenec je na zaprosilo tožene stranke za dodatna pojasnila, ali je mogoče njegove ugotovitve interpretirati tudi na način, kot ga je podal tožnikov pooblaščenec, v tej zvezi ponovil, da je jasno in natančno navedel, da gre pri tožniku le za blago obliko prilagoditvene motnje, ki ga ne ovira pri nobeni od vsakodnevnih aktivnosti, zato ne potrebuje psihiatričnega in drugega zdravljenja, zmožen je podajati povsem jasne in konkretne odgovore, njegove izjave pa bodo takšne, kot želi, da se jih sliši, oziroma takšne, kot jih je pripravljen podati. Na te izjave ne vpliva nobena psihična bolezen ali motnja, katere pri prosilcu ni mogoče ugotoviti. V teh njegovih ugotovitvah ne gre za nobeno poseganje iz psihiatrične v psihološko sfero, temveč za jasno opredelitev psihičnega stanja prosilca, ki nima prav nobenih psihiatričnih bolezni ali osebnostnih motenj, prav tako je inteligenčno zelo dobro opremljen, tako da tudi v tem primeru ne gre za deficit, ki bi lahko vplival na njegovo sodelovanje in podajanje izjav ali opisovanje dogodkov.

V nadaljevanju tožena stranka povzema 2. in 34. člen ZMZ ter ugotavlja, da je tožnik nedvomno državljan Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju: BiH), saj mu je bila po njegovih izjavah izdana tako osebna izkaznica kot vozniško dovoljenje. Iz Zakona o osebni izkaznici državljana BiH pa izhaja, da je osebna izkaznica javna listina, s katero se med drugim dokazuje identiteta in državljanstvo BiH. Torej je ne glede na njegovo željo, kakšno državljanstvo si želi, nedvomno tožnik državljan BiH, saj bi v nasprotnem primeru ne bil upravičen do izdaje osebne izkaznice, ki jo je prejel in jo je po lastni izjavi pustil v stanovanju. Tožnik utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito s pritiski, grožnjami in ustrahovanjem zaradi svojega političnega delovanja v Srbski radikalni stranki in opozarjanje na številne nepravilnosti in vojno dobičkarstvo v ... Za svoje trditve ni predložil nobenih dokazov. Predložil je le besedilo zaprisege Srbskemu četniškemu gibanju, dnevni red 5. redne seje Skupščine Srbske četniške organizacije ..., obvestilo o plačilu članarine Ravnogorskemu četniškemu gibanju za leto 1999 in 2000. Te dokumente tožena stranka ne more povezati z razlogi, ki jih tožnik uveljavlja v svoji prošnji za mednarodno zaščito. Tudi prazen pristopni obrazec k Srbski radikalni stranki še ne dokazuje dejansko članstvo tožnika v tej stranki. Ker tožnik ni predložil nobenih dokazov, s katerimi bi utemeljeval svojo prošnjo, je tožena stranka upoštevala 21. člen ZMZ, ki v 3. odstavku določa katere pogoje je treba upoštevati, kadar prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov. Tožena stranka lahko le delno pritrdi, da se je tožnik kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje. Odgovorom na vprašanja se ni izogibal, vendar pa tožena stranka ugotavlja, da bi se lahko bolje potrudil pri pridobivanju dokazov. Tožnik ni niti poskušal pridobiti dokazil o njegovem političnem udejstvovanju, kot je na primer članska izkaznica ali kakšen podoben dokument, ki bi dokazoval njegovo članstvo v stranki in v njenem vodstvu ter sodelovanje v predvolilni kampanji, kar po mnenju tožene stranke ne bi smelo biti problem. Navezal je stik s sestro, ki mu je poslala omenjene dokumente, vse ostale možnosti pa je že vnaprej zavrnil. Tožnik tudi ni podal nobenega utemeljenega razloga, zakaj ni mogel predložiti dokazov. Njegovih pojasnil, da osebnih dokumentov ni vzel s seboj zato, ker se je bal, da bi ga vrnili, po oceni tožene stranke ni mogoče sprejeti za utemeljena pojasnila. Tudi njegovih izjav, da je osebno izkaznico in vozniško dovoljenje pustil v stanovanju tožena stranka ne more obravnavati kot verodostojne izjave. Tožnik naj bi namreč odšel po dogodku, ko naj bi streljali na njegovo hišo, kar naj bi se zgodilo ponoči, do jutra pa je ostal v stanovanju in šele potem odšel. Torej stanovanja ni zapustil v naglici, osebni dokumenti pa so nekaj osnovnega, kar ob načrtovanju daljše odsotnosti človek vzame s seboj. Tudi njegovih kasnejših pojasnil, da mu sestra teh dokumentov ne more poslati, ker se nahajajo v njegovem stanovanju, in navedbe, da tožnik ne more sestre prositi, da odide tja pogledat, ker je ne bi hotel vpletati v celotno situacijo, po oceni tožene stranke ni mogoče obravnavati kot utemeljen razlog, zakaj ni predložil osebnih dokumentov. Tožnik namreč sestre sploh ni prosil za osebne dokumente, da pa naj bi imel probleme, ji mora biti znano že zato, ker mu je na njegovo prošnjo poslala navedene listine, ki jih je tožnik predložil v spis. Zato glede na navedeno tožena stranka zaključuje, da se tožnik pri dokazovanju svoje prošnje ni dovolj potrudil in ni podal nobenih utemeljenih razlogov, zaradi katerih ne bi mogel predložiti dokazov, zaradi česar ni izpolnil svojega dela dokaznega bremena. Ob odsotnosti drugih dokazov je potrebno dodatno presojati, ali so izjave prosilca skladne in verjetne ter ne nasprotuje dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, pri čemer tožena stranka ugotavlja prav nasprotno, ob dejstvu, da je tožnik izpostavil dva razloga za priznanje mednarodne zaščite, in sicer svoje politično delovanje in dva napada na hišo, kjer je stanoval. Vendar tožena stranka ocenjuje, da so njegove izjave neskladne in neverjetne, tako glede pritiskov, groženj in ustrahovanj zaradi političnega delovanja v Srbski radikalni stranki kot tudi glede napadov na hišo, v kateri je stanoval, kar podrobno analizira ob primerjavi navedb o dejstvih, ki jih je tožnik podal v svoji izjavi ob vložitvi prošnje in odgovorih na posebna vprašanja uradne osebe v primerjavi z ugotovitvami, ki izhajajo iz poročil, ki jih je pridobila po uradni dolžnosti tožena stranka in jih z navedbo vira ter mesta objave oziroma nahajanja na svetovnem spletu našteva v opombah od 1 do 6 in ki jih je, kot izhaja iz podatkov v listinah predloženega upravnega spisa, predložila obema tedanjima tožnikovima pooblaščencema. V zvezi s pritiski, grožnjami in ustrahovanji zaradi političnega delovanja v srbski radikalni stranki, zaradi česar naj bi imel tožnik pred letom 2007 velike politične težave, tožena stranka ocenjuje kot neverjeten vpliv njegovega političnega udejstvovanja na njegovo življenje v tej meri, da je posledično moral zaradi tega zapustiti državo. Čeprav naj bi bil najprej predsednik krajevnega odbora Brezik in nato predsednik mestnega odbora, naj bi bile v obeh primerih njegove naloge enake in četudi bi bil res v ostrih verbalnih dvobojih s skoraj vsemi v stranki, pa bi bilo po mnenju tožene stranke od dolgoletnega aktivnega člana stranke pričakovati, da ga vsaj rezultati volitev, kolikor je sam deloval v predvolilni kampanji, medtem ko je tožnik navedel, da situacije ne pozna podrobno in je ni spremljal, kar je po oceni tožene stranke skrajno nenavadno in neverjetno, tudi zato, ker je sam tožnik navedel, da je iz Srbije telefonsko kontaktiral s prijatelji, ki so nekateri tudi člani iste stranke in jim na njihovo prošnjo tudi svetoval ter sam poudaril, da so se pogovarjali o aktualni politični situaciji. Šele na vprašanje uradne osebe o teh nasprotjih je te pogovore opisal kot osebno zanimanje, kdaj se bo lahko vrnil v ... Nadalje je v času predvolilne kampanje tožnik po lastnih navedbah doživljal pogoste grožnje, tožnik pa je volitve leta 2007 izpostavil kot ključne v njegovi politični karieri. Vendar v tej zvezi tožena stranka ugotavlja, da je šlo dejansko za predčasne volitve za predsednika Republike Srbske, zato ker je prejšnji redno izvoljeni predsednik umrl pred iztekom svojega mandata, medtem ko so lokalne volitve na ozemlju celotne BiH dejansko pozneje potekale oktobra 2008 in šele takrat bi zaradi sodelovanja v predvolilni kampanji lahko tožnik kot predsednik občinskega odbora stranke imel zaradi tega težave. Čeprav naj bi se tožnik po lastnih navedbah politično aktivno udejstvoval, tožena stranka ugotavlja, da ni vedel, kdaj so potekale volitve, v katerih naj bi tudi sam tožnik sodeloval. Svoje težave, verbalne pritiske in grožnje do leta 2009 je opisal kot najpogostejše v času predvolilnega boja, vendar pa po letu 2007 naj tožnik ne bi bil več politično dejaven in ni več spremljal situacije, kot je navedel sam. Torej po njegovem odstopu s položaja in iz stranke v tej zvezi ni bilo več groženj in preganjanja. Tožnik naj bi bil član Srbske radikalne stranke, vendar ni vedel navesti niti celega imena predsednika svoje stranke, kar morda ne bi bilo toliko nenavadno, če ne bi sam navajal, da je bil politično aktiven, svoje težave pa je povezoval prav s svojim političnim delovanjem, čeprav naj bi z njim prenehal že leta 2007. Po oceni tožene stranke je neverjetno, da bi tožnik moral izvorno državo zapustiti zaradi groženj in ustrahovanj zaradi svojega delovanja v Srbski radikalni stranki, če je iz nje izstopil že dve leti pred zapustitvijo države in povsem prenehal politično delovati, zaradi tega je nenavadno, da bi se pritiski nanj še stopnjevali, čeprav ni bil več politično angažiran in vse to do mere, da je bil na koncu prisiljen zapustiti izvorno državo. Že leta 2007 pa se je umaknil iz stranke tako, da ga sploh ni več zanimal volilni izid in tako, da je večkrat zbežal v Srbijo, a se je potem vedno znova vračal v ... Glede na navedeno tožena stranka tožnikove izjave o težavah, povezanih z njegovo strankarsko opredeljenostjo in njegovim delovanjem v stranki šteje kot neverjetne. Tudi glede napadov na hišo, v kateri je tožnik stanoval, tožena stranka ugotavlja številne in velike nedoslednosti že pri opisu dveh ključnih dogodkov v tej zvezi, vse od različnega navajanja časovne oddaljenosti med njima pa do različnega opisovanja tožnikovega ravnanja po teh dogodkih ob vložitvi prošnje in osebnem razgovoru dne 31. 8. 2010 in ob nadaljevanju osebnega razgovora dne 3. 9. 2010, ki jih podrobno in analitično opisuje in primerja. Pri tem meni, da bi prosilci, vključno s tožnikom, tiste dogodke, ki so ključni za njihov odhod oziroma prisilno zapustitev izvorne države opisovali enako, četudi bi isti dogodek opisovali večkrat, pri čemer sicer dopušča možnost, da se kakšna podrobnost izpusti ali drugič doda kakšno novo, nikakor pa se istega dogodka ne more opisati različno. Nadalje navaja, da tožena stranka konkretnih dogodkov, ki naj bi se osebno zgodili tožniku, ni mogla preveriti s specifičnimi informacijami, vendar pa nekatere druge informacije, ki jih je uradoma pridobila sama in jih našteva v svojih opombah (pod točko 3) kažejo na to, da policija in pravni red v BiH delujeta, da se policija odziva tudi na manjše prekrške. Zato tožena stranka meni, da bi se odzvala tudi na streljanje v samem centru ..., ki naj bi se zgodilo tožniku, ter v tej zvezi ocenjuje, da njegove navedbe, da policija ščiti lopove in kriminalce niso skladne z informacijami o delu policije v ..., iz katerih izhaja, da s svojimi akcijami policija posega tudi med lokalne veljake in tudi v sam vrh vodstva okrožja ter se bori proti različnim zlorabam, korupciji in ponarejanju. Pristojni organi so tudi po podatkih Poročila Ministrstva za zunanje zadeve ZDA o stanju človekovih pravic v letu 2011 na splošno delovali učinkovito in tekom leta ni bilo poročil o nekaznovanosti, civilne oblasti pa so ohranile dejanski nadzor nad varnostnimi organi in vlada ima učinkovite mehanizme za preiskovanje in kaznovanje zlorab ter korupcije; ob dejstvu, da med njegovim večnarodnostnim prebivalstvom prevladujejo Srbi, je zato po mnenju mednarodnih opazovalcev ... lahko vzor za preostale kraje države, ki bi pripomogel h krepitvi državnosti. Ob upoštevanju razpoložljivih informacij, ugotovljenih neskladij v tožnikovih izjavah in ob mnenju izvedenca psihiatrične stroke, da bodo tožnikove izjave takšne, kot želi, da se jih sliši, oziroma takšne, kot jih je pripravljen podati, ter da ima spominske funkcije dobro ohranjene in je zmožen, če želi, natančno opisati pretekle dogodke, tožena stranka šteje, da se napada na hišo, v kateri je tožnik stanoval, nista zgodila, oziroma vsaj ne na način, kot ga skuša predstaviti tožnik in nista mogla biti razlog za tožnikovo odločitev o zapustitvi izvorne države. Nadalje tožena stranka ocenjuje v zvezi z okoliščinami izraženega namena vložitve prošnje v smislu 4. alinee 3. odstavka 21. člena ZMZ, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito kakor hitro je bilo to mogoče in ni izkazal nobenega utemeljenega razloga, zakaj tega ni storil. Njegovi problemi naj bi se po njegovih navedbah začeli ponavljati leta 2007 in celo že prej, v tem času pa naj bi večkrat bežal v Srbijo in se tam skoraj dve leti skrival. Vendar v Srbiji ni nikoli zaprosil za mednarodno zaščito, tako tudi ne po zadnjem ključnem dogodku, ki naj bi se zgodil septembra 2009, ko naj bi tožnik takoj odšel v Srbijo in tam ostal do januarja 2010 ter se tedaj za dva do tri dni vrnil v ... in potem odšel na Hrvaško, kjer naj bi ostal do 22. 2. 2010, pa tudi v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito ter je celo noč pred prihodom v Republiko Slovenijo preživel v baru. Tožena stranka ob tem dodaja, da tožnik ni navedel, da bi v Srbiji ali na Hrvaškem imel tožnik kadarkoli kakršnekoli probleme. Glede na njegove izjave, iz katerih izhaja, da je več časa bival tako v Srbiji kot na Hrvaškem, tožena stranka ugotavlja, da za mednarodno zaščito ni zaprosil kakor hitro je bilo mogoče, saj bi v primeru resničnega preganjanja v izvorni državi to lahko storil najprej v Srbiji, pa tudi kasneje na Hrvaškem, vendar tožnik na to možnost ni niti pomislil, kar je v zvezi s Hrvaško pojasnil tako, da na to ni pomislil predvsem zato, ker je Srb, za kar tožena stranka ne vidi utemeljenih razlogov, saj niti v Srbiji niti na Hrvaškem ni doživel nobene slabe izkušnje in se v nasprotnem primeru tja ne bi vedno znova vračal, niti ne bi prosil celo za hrvaško državljanstvo. V zvezi z ugotovljeno prosilčevo splošno verodostojnostjo kot zadnjim izmed elementov ob odsotnosti drugih dokazov tožena stranka meni, da je na podlagi celovite presoje izjav in ravnanja tožnika pred in med postopkom umesten zaključek, da v tožnikovih izjavah obstajajo tako notranja kot zunanja neskladja ter ni verjetno, da bi obstajali razlogi in se zgodili dogodki na način, kot ga je podal tožnik. Zato zaključuje, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti, njegovi razlogi za zapustitev izvorne države niso verodostojni, subjektivni element njegove prošnje ni utemeljen. Tožena stranka ocenjuje, da tožnik zaradi svojega preteklega političnega delovanja pred petimi leti v Srbski radikalni stranki, iz katere naj bi še pred zapustitvijo izvorne države izstopil, ob vrnitvi v izvorno državo in v kraj ... ne bo doživljal nobenih groženj in ustrahovanj. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svoje prošnje ni utemeljil in ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Prav tako tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, saj glede na ugotovljene neskladne in malo verjetne izjave tožnika ob upoštevanju njegove ugotovljene splošne neverodostojnosti ni mogoče zaključiti, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Subjektivnega strahu namreč ni v zadostni meri izkazal za notranje skladnega in verjetnega, da bi ga lahko obravnavala tožena stranka kot utemeljenega, zaradi česar ni bila ugotovljenega njegova splošna verodostojnost. Tako strah pred preganjanjem kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve morata biti namreč individualno utemeljena in če prosilec ne izkaže splošne verodostojnosti, tudi ni mogoče slediti navedbam o tveganju izpostavljenosti resni škodi kot podlagi za priznanje subsidiarne zaščite. Tožniku glede zatrjevanega preganjanja ni mogoče verjeti, torej tudi ni mogoče verjeti, da bi bil zaradi teh razlogov posledično preganjan po vrnitvi v izvorno državo, oziroma, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo njemu osebno grozila smrtna kazen ali usmrtitev ali mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi prosilca, kar so potrdile tudi številne uradoma pridobljene informacije o njegovi izvorni državi. Pri tem kot nezanemarljivo tožena stranka izpostavlja, da se je tožnik v izvorno državo vedno znova vračal iz Srbije in Hrvaške, kamor je večkrat odhajal in tudi pred prihodom v Slovenijo se je tožnik iz Srbije ponovno vrnil v ..., kjer je ostajal po več dni. Kot splošno znano tožena stranka navaja, da v izvorni državi tožnika ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada in da varnostna situacija v BiH ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka v to državo vrnjena oseba soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 3. alinee 28. člena ZMZ, ker tožnik tudi ni izkazal, da bi bile v njegovi izvorni državi varnostne razmere takšne, da bi bilo že za katero koli osebo nevarno odpotovati tja, tožena stranka ocenjuje, da ne obstajajo kakšne druge okoliščine, ki bi ji kot pristojnemu organu bile ali morale biti znane in ki bi same po sebi kljub ugotovljeni splošni neverodostojnosti tožnika utemeljevale priznanje mednarodne zaščite.

Tožnik v tožbi uvodoma uveljavlja tožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka zaradi neupoštevanja napotka v sodbi Vrhovnega sodišča RS z dne 15. 12. 2011 pod točko 11, ki je v tem, da je tožena stranka sicer poslala obema pooblaščencema tuje informacije, ki jih je sama zbrala, vendar ni zavzela do odgovora tožnikovega sedanjega pooblaščenca z dne 23. 7. 2012 nikakršnega stališča, niti ni odgovora v odločbi vsebinsko povzela, zato ga ponavlja v nadaljevanju (cit.):

„Med 15 poslanimi informacijami je:

- 7 takih, ki so za presojo te prošnje povsem brez pomena – to so inf. št. 1 ter 5 do 10;

- 6 takih, ki se predmetov odločanja v tej zadevi rahlo dotikajo le s tem, da obravnavajo (ali vsaj omenjajo) distrikt ..., vendar ne v zvezi z vprašanji, ki so pomembna za odločanje v tej zadevi (za presojo utemeljenosti te prošnje) – to so inf. št. 2, 4, 11, 12, 14 in 15;

- preostali dve informaciji (št. 3 in 13) pa sta v skladu z navedbami prosilcev oziroma jih potrjujeta.“

V nadaljevanju citira fragmente obrazložitve tožene stranke, za katere meni, da so interpretirani v nasprotju z njihovo resnično vsebino ali celo vsebinsko zgrešeno. Tožnik zato meni, da že citirana tuja poročila, ki jih je pribavila tožena stranka sama, ne zanikajo, ampak potrjujejo tožnikove navedbe in da je tožena stranka torej napačno ugotovila dejansko stanje. Kot bistveno kršitev pravil postopka in napačno ugotovitev dejanskega stanja tožnik označuje navedbe tožene stranke na strani 5 in 6 izpodbijane odločbe v zvezi z opisom, kako in zakaj je bil tožniku postavljen psihiatrični izvedenec. Nadalje meni, da tožena stranka izvedenca psihiatra ni seznanila s predlogi tožnikovega pooblaščenca, ki jih v celoti citira v nadaljevanju, kar je v izpodbijani odločbi zreducirala na eno samo pripombo. Navedeno po mnenju tožnika predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Nadaljnjo kršitev pravil po oceni tožnika predstavlja okoliščina, da z izvedenčevim odgovorom na pripombe tožnikovega pooblaščenca, ki ga je povzela v svoji obrazložitvi, ni seznanila tožnika tako, da bi mu izvedenčev odgovor predložila. V nadaljevanju tožbe se tožnik sklicuje na svojo argumentacijo v tožbi zoper prvotno odločbo tožene stranke z dne 27. 7. 2011 in jo v celoti povzema v nadaljevanju:

Tožnik v tožbi navaja, da je državljanstvo za azilni postopek nedvomno eden od zelo pomembnih vprašanj, v tem postopku pa ni bilo ugotovljeno s stopnjo zanesljivosti. Njegovo državljanstvo BiH bi lahko bilo potrjeno samo v primeru, če ga je po zakonu pred tem že pridobil, tega pa tožena stranka sploh ni ugotavljala. Dokler pa ni mogoče s stopnjo zanesljivosti ugotoviti državljanstva, je treba tožnika šteti za osebo brez državljanstva, za kakršno se šteje tudi sam. Razen tega tožena stranka zatrjuje, da tožnik ni predložil nobenih dokazov in da predloženih dokumentov ni mogoče šteti za dokaze, s katerimi bi lahko utemeljil svojo prošnjo. Res je, da samo štirje dokumenti, ki jih je predložil, še ne potrjujejo vseh njegovih navedb, vendarle pa potrjujejo njegove navedbe o dogajanjih v letu 1997, tako da ni resnična trditev, da sploh ni predložil nobenih dokazov. Tožnik se tudi ne strinja s stališčem tožene stranke, da ni podal nobenega utemeljenega razloga, zakaj ni mogel predložiti dokazov. V resnici je namreč na vprašanje, zakaj ni s sabo vzel potrebnih dokumentov, povedal, da zato, ker se je bal, da ga bodo vrnili. Ko pa so ga vprašali, ali mu teh dokumentov ne bi mogla poiskati sestra in jih poslati, je prepričljivo pojasnil, da sestre v to noče vpletati. Poleg tega tožnik meni, da ni neverjetno, da bi lahko tožnik tik pred volitvami odstopil s svoje funkcije. Ne strinja se tudi z oceno tožene stranke, da je neverjetno, da bi kot predsednik dveh lokalnih odborov stranke pred volitvami odstopil zaradi sporov v stranki. Politična zgodovina, tako tuja kot domača, je prepolna prav takih političnih sporov. Prav tako se tožnik ne strinja s stališčem tožene stranke, da če bi tožnik res hotel zdramiti ljudi, da bi se potem priključil kakšni drugi stranki. Poleg tega je tožnik vedel za predsednika stranke v BiH, Nikolo Poplašena, in v Srbiji za Vojislava Šešlja, le za poznejšega predsednika Mihajlico je vedel le za priimek in ne tudi za ime. Manjše razlike v tožnikovih navedbah o dveh napadih na hišo pa so nepomembne in so samo rezultat tožnikove nezbranosti in nepazljivosti pri spominskem obnavljanju podrobnosti. Če je tožena stranka hotela na te manjše neskladnosti v izjavah opreti svojo odločbo, bi morala s tem (glede na 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, ZUP) seznaniti tožnika. Morala bi mu dati možnost, da te razlike v izjavah pojasni. Tožnik je tudi jasno in prepričljivo pojasnil, zakaj ni zaprosil za azil v Srbiji in na Hrvaškem. Poleg tega bi morala tožena stranka pogoj iz 5. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ ugotavljati tudi z ugotavljanjem (ne)skladnosti izjav s tujimi poročili o stanju v BiH in še zlasti v distriktu ... Sicer pa tožnik meni, da je sam pojem splošne verodostojnosti v kontekstu ZMZ v globokem nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami, še zlasti s pravico do človeškega dostojanstva. Nesprejemljivo je, da bi zaradi ene neresnične ali celo zavestno lažne izjave organ potem smel kar opustiti preverjanje resničnosti in utemeljenosti vseh drugih navedb. Po mnenju tožnika je določba 3. odstavka 22. člena ZMZ protiustavna zaradi neskladnosti z Ženevsko konvencijo o beguncih. Splošna neverodostojnost se ugotavlja v praksi ravno s preverjanjem skladnosti izjav in to ne le med seboj, ampak vedno tudi s primerjanjem vsebine teh izjav s splošnimi informacijami o izvorni državi. Po mnenju tožnika naj bi bil 3. odstavek 22. člena ZMZ tudi v nasprotju s 3. alinejo 3. odstavka 21. člena ZMZ, tožnik pa citira tudi stališče upravnega sodišča iz neke druge zadeve, kjer je navedeno, da iz odločbe ustavnega sodišča izhaja, da načelo lojalne razlage prava EU velja tudi za upravne organe in ne samo za sodišče, tam pa je tudi navedeno, da če bi lahko uporaba določila 22. člena ZMZ onemogočila pravilno presojo okoliščin za ugotovitev pogojev za mednarodno zaščito ali prepoved vračanja, potem se te določbe ne sme uporabiti. Tožniku se zdi v nasprotju z ustavo tudi 3. odstavek 21. člena ZMZ kot celota. Ta določba bi morala dati le nekakšno usmeritev odločevalcu, na kaj mora biti pri odločanju pozoren, torej bi šlo za kriterije za odločanje, ne pa da so to pogoji za ugoditev prošnji. Po tožnikovem mnenju je to določilo v nasprotju z ustreznim določilom iz Direktive EU št. 2004/83/ES. Po tožnikovem mnenju je pogoj, da se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, problematičen zato, ker je pojem „kar najbolj potrudil“ preveč neopredeljen. Neopredeljen je tudi pojem „utemeljeni razlogi“ iz 2. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ. Glede 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ tožnik meni, da je vsebina te alineje neprimerna, če je ta namen določanje pogojev za vsebinsko presojo prosilčevih izjav. V nasprotju z Ženevsko konvencijo je nadalje pogoj, da prosilec za mednarodno zaščito zaprosi, kakor hitro je to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil. Pri ugotavljanju subsidiarne zaščite pa se tožena stranka opira samo na neugotovljeno splošno verodostojnost, kar pa je pravno nedopustno. Subsidiarna zaščita je odvisna od tega, ali tožniku ob vrnitvi v matično državo grozi resna škoda, kar je neodvisno od tega, ali je navajal prepričljive in verodostojne razloge za status begunca, ali ne. Sicer pa je tožena stranka pri ugotavljanju subsidiarne zaščite vsaj indirektno vendarle sledila svojemu razlogovanju, kjer pa je zavrnila možnost nastanka resne škode le v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ, nerazjasnjeno pa je ostalo, ali tožniku grozi resna škoda v smislu 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ. Dodatno tožnik še navaja, da se je tožena stranka po mnenju tožnika pri tem zapletla v številna protislovje, saj glede izpolnjenosti „pogoja“ iz 1. alinee ni podala jasne ocene oziroma stališča in celo zapisala, da „se ni dovolj potrudil“. Dodatno izpostavlja njene navedbe na str. 12, da ob vrnitvi „ne bo doživljal nobenih groženj in ustrahovanj//...//pritiskov//“. Tožnik smiselno predlaga, naj se izpodbijana določba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri svoji odločitvi ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev o zavrnitvi prošnje tožnika za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji v ponovljenem postopku po sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 599/2011 z dne 15. 12. 2011, s katero je bila odpravljena predhodna zavrnilna odločba tožene stranke z dne 27. 7. 2011, ker je v času odločanja Vrhovnega sodišča RS Ustavno sodišče RS razveljavilo 3. odstavek 22. člena ZMZ (na katerem je temeljila navedena prvotna odločitev tožene stranke), po katerem v primerih, ko ni bila ugotovljena verodostojnost prosilca, pristojni organ ni upošteval informacij o izvorni državi. V ponovljenem postopku je tožena stranka, kot izhaja iz podatkov upravnega spisa, pridobila 15 informacij o stanju v izvorni državi tožnika, ki mu jih je po obeh njegovih tedanjih pooblaščencih tudi poslala v seznanitev, kar izrecno potrjuje tudi tožnik v tožbi, zato je protispisen tožbeni ugovor glede absolutne bistvene kršitve pravil postopka zaradi „neupoštevanja napotka iz sodbe Vrhovnega sodišča“. Tedanja tožnikova pooblaščenka namreč v danem roku ni podala kakršnegakoli svojega komentarja glede poslanih poročil, tožnikov drugi pooblaščenec, ki ga zastopa tudi v upravnem sporu pa je podal le kratko posplošeno pisno izjavo, da dve informaciji potrjujeta navedbe tožnika, ostale pa so nebistvene, ki jo v celoti citira v tožbi. Glede na navedeno se je tožnik očitno strinjal z vsebino predloženih informacij oziroma poročil ter jim ni nasprotoval oziroma argumentirano oporekal, zato so v tem delu zaključki tožene stranke v izpodbijani odločbi po presoji sodišča pravilni in skladni s podatki v listinah predloženega upravnega spisa, tožbeni očitek o kršitvi pravil postopka in nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju pa sodišče zavrača kot neutemeljen. Sodišče se v tej zvezi glede na izčrpnost in natančnost izpodbijane odločbe na podlagi 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na obrazložitev tožene stranke, saj je bilo tudi po presoji sodišča dejansko stanje v upravnem postopku dovolj natančno in podrobno ugotovljeno do te mere, da je na njegovi podlagi mogoče sprejeti izpodbijano odločitev, tudi kolikor se nanaša na izvid in mnenje postavljenega izvedenca psihiatra, ki ga je izvedenec še dodatno obrazložil po tem, ko mu je tožena stranka posredovala pisne pripombe tožnika, vložene po njegovem pooblaščencu.

Po določilu 1. odstavka 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca (2. odstavek 2. člena) in status subsidiarne oblike zaščite (3. odstavek 2. člena). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo (2. odstavek 2. člena ZMZ). Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ (3. odstavek 2. člena ZMZ). V 28. členu ZMZ je določeno, da resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev (1. alinea); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (2. alinea); resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (3. alinea).

Sodišče je po preučitvi izpodbijane odločbe, listin v upravnem spisu in vseh izvedenih dokazov v upravnem postopku presodilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, tožena stranka je pravilno in dovolj utemeljeno pojasnila, zakaj niso izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite, tudi ne za priznanje subsidiarne zaščite. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ni poskušal pridobiti dokazil o njegovem političnemu udejstvovanju in sodelovanju v predvolilni kampanji, ter da ni mogoče sprejeti pojasnila, da svojih osebnih dokumentov ni vzel s seboj. Tožena stranka je tudi pravilno sklepala, da je nenavadno, da bi moral tožnik izvorno državo zapustiti zaradi groženj in ustrahovanj zaradi svojega delovanja v Srbski radikalni stranki, če je iz stranke izstopil že dve leti pred zapustitvijo države in povsem prenehal politično delovati in da je nenavadno, da bi se po izstopu iz politične stranke pritiski nanj še stopnjevali, čeprav ni bil več politično angažiran in to vse do te mere, da je bil na koncu prisiljen zapustiti izvorno državo. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila neskladnosti v zvezi z obema napadoma na tožnikovo hišo, saj je enkrat dejal, da so streljali v obeh primerih, drugič pa ne, prijavo policistom je opisal različno, različno so bile navedene časovne oddaljenosti med dogodkoma ter ravnanje po teh dogodkih. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da tožnik svoje prošnje ni vložil, kakor hitro je bilo mogoče, in ni izkazal utemeljenega razloga, zakaj tega ni storil, saj je večkrat bežal v Srbijo, vendar nikoli ni v Srbiji prosil za mednarodno zaščito in tudi v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito, pri tem pa ni navedel, da bi imel v Srbiji ali na Hrvaškem kakršnekoli probleme. Pravilno pa je bilo tudi ugotovljeno, da ni mogoče zaključiti, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, ker subjektivnega strahu ni v zadostni meri izkazal za notranje skladnega in verjetnega, da bi ga lahko obravnavali kot utemeljenega, v izvorno državo se je vedno znova vračal, na podlagi uradoma pridobljenih poročil pa je tožena stranka kot nedvomno ugotovila, da v BiH ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada in varnostna situacija ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka, v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ.

Sodišče ne pritrjuje tožbeni navedbi, da tožena stranka ni s stopnjo zanesljivosti ugotovila državljanstva tožnika. Po mnenju sodišča je tožena stranka povsem logično sklepala, da ima tožnik državljanstvo BiH, saj sam trdi, da ima osebno izkaznico BiH, v Zakonu o osebni izkaznici državljanov BiH pa je v 2. členu določeno, da je osebna izkaznica javna listina, s katero se dokazuje, med drugim, tudi državljanstvo BiH. Torej to pomeni, da če ima nekdo osebno izkaznico BiH, je to dokazilo o njegovem državljanstvu.

Sodišče tudi ne pritrjuje tožbenim navedbam, češ da tožena stranka neresnično zatrjuje, da sploh ni predložil nobenih dokazov. Tožena stranka je namreč prepričljivo in dovolj argumentirano obrazložila, da tožnik ni poskušal pridobiti dokazil o njegovem političnem udejstvovanju v politični stranki, ta dokazila pa so ključnega pomena, saj njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v dejanskem pogledu temelji ravno na težavah, ki naj bi jih imel tožnik zaradi svojega članstva v Srbski radikalni stranki.

Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da je tožena stranka nepravilno ugotovila, da tožnik ni podal nobenega utemeljenega razloga, zakaj ni mogel predložiti dokazov. V tožbi namreč zatrjuje, da je na vprašanje, zakaj jih ni vzel s seboj, rekel, da se je bal, da bi ga vrnili. Tak razlog pa tudi po mnenju sodišča ne more biti utemeljen, saj zaradi tega, ker ima nekdo v tuji državi osebni dokument ali člansko izkaznico svoje politične stranke ne more biti razlog, da bi bil vrnjen v svojo matično državo. Tožnikova navedba, da sestre noče vpletati v to zadevo, zato nekaterih dokumentov ne more poiskati v tožnikovem stanovanju in mu jih poslati po pošti, ker jih tožnik ni vzel s seboj, po mnenju sodišča ne more predstavljati utemeljenega razloga, zakaj ni mogel pridobiti oziroma predložiti dokumentov. Zgolj s tem, da bi mu poslala navedene članske in osebne dokumente v Slovenijo, še ne bi bila vpletena v zadevo.

Pač pa se sodišče ne strinja z navedbami tožene stranke, da v kolikor bi tožnik imel takšno željo po resničnih spremembah v državi oz. ... bi to lahko udejanjil preko svoje politične stranke in svoje politične volje, vendar se je umaknil in odstopil s svoje funkcije. Taka situacija ni nemogoča. Ne glede na nestrinjanje sodišča s to argumentacijo pa je odločitev tožene stranke pravilna, saj so ostali razlogi, na katerih temelji izpodbijana odločba, pravilni, ti pa so bistvenega pomena. Res je sicer, kar je navedeno v tožbi, da je tožnik vedel, da je bil predsednik Srbske radikalne stranke za Bosno in Hercegovino Nikola Poplašen, za Srbijo pa Vojislav Šešelj, vendar pa na vprašanje, kdo je prav njega, torej tožnika, predlagal na vodilni položaj v stranki, tožnik ni vedel priimka predsednika občinskega odbora stranke, ampak le, da je bilo tej osebi ime Jovo.

Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, da so bile razlike v tožnikovih navedbah o dveh napadih na hišo manjše in nepomembne. Po oceni sodišča je šlo za razlikovanje o bistvenih okoliščinah obeh dogodkov. Po mnenju sodišča gre za pomembne neskladnosti v izjavah in prav zato je ocena tožene stranke, da niso izpolnjeni pogoji po 21. členu ZMZ, pravilna. Res je sicer, kar zatrjuje tožnik, da bi morala tožena stranka z neskladnostmi seznaniti prosilca in mu dati možnost, da se o razlikah izjavi, vendar pa zgolj to ne more biti razlog za odpravo odločbe. Tožnik je bil, tako kot tudi vsi prosilci za priznanje mednarodne zaščite, seznanjen s tem, da je potrebno odgovarjati prepričljivo, natančno, izčrpno in po resnici, to pa po mnenju sodišča pomeni, da v izjavah ne bi smelo biti neskladnosti oziroma da bi moral vsak prosilec tudi sam pojasniti, zakaj je posamezna izjava tekom postopka drugačna od predhodne izjave.

Tožena stranka je tudi pravilno ocenila, da niso bili podani utemeljeni razlogi, zakaj tožnik ni zaprosil za azil v Srbiji in na Hrvaškem. Tožnik namreč ni zatrjeval, da bi se mu na Hrvaškem ali v Srbiji karkoli hudega zgodilo, kar bi lahko bil razlog za bojazen pred vložitvijo prošnje za azil.

Sodišče pa tudi meni, da ni v neskladju z Ženevsko konvencijo 4. alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ. To določilo namreč določa, da se kot pogoj za priznanje mednarodne zaščite upošteva tudi to, ali je prosilec prošnjo vložil, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil. V 1. odstavku 31. člena Ženevske konvencije o beguncih pa je določeno, da države pogodbenice ne uporabljajo kazenskih sankcij za begunce zaradi nezakonitega vstopa ali navzočnosti, če so prišli neposredno z ozemlja, kjer sta bila njihovo življenje ali svoboda ogrožena, pod pogojem, da se brez odlašanja prijavijo oblastem. Torej se to določilo nanaša na to, da se v tem primeru nezakonit vstop in navzočnost ne šteje kot kaznivo ravnanje. Sodišče pa tudi meni, da je tožena stranka pravilno uporabila določbo 28. člena ZMZ. Ne samo, da je pojasnila, zakaj ni podan pogoj iz 3. alineje 28. člena ZMZ, ampak je navedla, da glede na razloge, ki so navedeni v odločbi, ni mogoče verjeti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo njemu osebno grozila smrtna kazen ali usmrtitev ali mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi. Navedla je, da se je sam prosilec v izvorno državo vedno znova vračal (str. 12 odločbe). Torej je tožena stranka v odločbi obrazložila tudi okoliščine iz 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ. Kot neutemeljen sodišče zavrača tudi tožbeni očitek, da tožena stranka „kar ve, kaj se ne bo zgodilo“, saj iz konteksta celotne obrazložitve izpodbijane odločbe to ne izhaja na tak način, kot tožnik uveljavlja v zaključku tožbe na str. 14.

Ker je torej odločba pravilna, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZMZ tožbo zavrnilo.