UPRS sodba I U 1122/2015

Tožba se zavrne.

Podpredsednica Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo z dne 29. 5. 2015 v obliki oprostitve plačila stroškov postopka v pravdnem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani, IV P 1812/2012, zaradi plačila odškodnine. Iz obrazložitve izhaja, da tožnica ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), ki ga določa Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v 13. členu. V postopku je bilo ugotovljeno, da sta tožnica in njen mož A.A. v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje, torej od februarja do aprila 2015 skupno prejela dohodek v višini 3.446,58 EUR, ki obsega neto pokojnine tožnice in njenega moža. Povprečni mesečni dohodek tožničine družine na družinskega člana znaša 574,43 EUR in presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki trenutno znaša 538,40 EUR. Glede na to, da tožnica in njen družinski član že z višino omenjenega dohodka presegata limit za dodelitev BPP, se tožena stranka ni spuščala v presojo višine drugih dohodkov in prejemkov, niti v presojo drugega premoženja tožnice in njene družine. Iz navedenih razlogov je tožena stranka tožničino prošnjo zavrnila.

Tožnica izpodbija odločitev tožene stranke in pojasnjuje, da z dohodki, ki jih je ugotovila tožena stranka, z možem plačujeta obrok za hipotekarni kredit v višini 673,01 EUR ter obrok za avto (leasing) v višini 179,98 EUR mesečno. Ob upoštevanju še gospodinjskih stroškov in hrane se zelo težko preživljata. Pojasnjuje, da je mož sklenil pogodbo za hipotekarni kredit v letu 2009 in pogodbo za leasing kredit v letu 2011, ko je bil plačilno bolj sposoben, saj je bil zaposlen. Potem pa je mož zbolel in bil na bolniški pet let, nato pa prijavljen na Zavodu za zaposlovanje še približno leto in pol. Februarja letos pa se je upokojil. Vse navedene situacije so vplivale na višino njunih dohodkov, ki so se bistveno zmanjšali, krediti pa so ostali. V letošnjem letu jima je zbolel sin B.B., kateremu tudi pomagata, saj je bil v zadnjem letu nekaj mesecev na bolniški, trenutno pa je zaposlen za polovični delovni čas. Iz navedenih razlogov tožnica ne more plačati stroškov izvedenca medicinske stroke. Zato prosi, da se njeni prošnji ugodi ter smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravilnosti izpodbijane odločitve. V zvezi s tožničinimi navedbami, da z možem odplačujeta kredite, se sklicuje na 14. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), po katerem se od lastnega dohodka za relevantno trimesečno obdobje odštejejo izplačane preživnine, vendar največ v višini izvršljivega pravnega naslova oz. dogovora. Drugih izjem odhodkov, ki bi jih bilo mogoče odšteti od dohodka tožničine družine pa ZSVarPre ne predvideva. Glede navedb v zvezi s sinom B.B. pa pojasnjuje, da je slednji star 27 let, kar pomeni, da ga tožnica v skladu z 2. točko prvega odstavka 10. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) v zvezi z drugim odstavkom 123. člena Zakona o zakonskih zvezi in družinskih razmerjih ni več dolžna vzdrževati, iz tožbe pa tudi ne izhaja, da bi nad njim bila podaljšana roditeljska pravica.

Tožba ni utemeljena.

Namen ZBPP je uresničevanje ustavne pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč pri tem socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje oz. preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničiti. Po določbi drugega odstavka 13. člena ZBPP se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni poprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke (minimalni dohodek). Upoštevaje 8. člen ZSVarPre je le-ta znašal v relevantnem obdobju 269,20 EUR, dvakratnik pa je torej 538,40 EUR.

Kot izhaja iz podatkov predloženega spisa in izpodbijane odločbe, je tožena stranka svojo odločitev oprla na določbo 13. člena ZBPP ter ugotovitev, da je povprečni mesečni dohodek tožničine družine na družinskega člana v obdobju zadnjih 3 mesecev pred mesecem vložitve prošnje za dodelitev BPP znašal 574,43 EUR mesečno. Glede na tako ugotovitev je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek tožene stranke, da mesečni dohodek tožničine družine na družinskega člana presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, to je znesek 538,40 EUR.

Ob taki zakonski določbi (13. člen ZBPP), ki jo mora sodišče spoštovati, tožničini ugovori, ki se nanašajo na njeno slabo premoženjsko stanje, na drugačno odločitev v obravnavani zadevi ne morejo vplivati. Na drugačno odločitev tudi ne vpliva dejstvo, da tožnica in njen mož odplačujeta kredite, saj se le-ti pri finančnem cenzusu, ki ga določa 13. člen ZBPP, v skladu z 14. členom ZSVarPre ne morejo upoštevati. Navedbe glede sinove bolezni pa predstavljajo tožbeno novoto, zaradi česar je sodišče ni upoštevalo. Po določbi 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstojali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Iz vseh navedenih razlogov sodišče tožničini tožbi ni moglo ugoditi, saj je ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. ZUS-1.