UPRS sodba III U 347/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo pritličnega, delno vkopanega objekta s parc. št. 3208/1 k.o. ... ter da mora v roku treh mesecev po vročitvi odločbe odstraniti objekt z zunanjo ureditvijo in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške. Nadalje je določil, da če ne bo izvršil naloženega dejanja, se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, prepovedal mu je izvedbo komunalnih priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture in njegovo uporabo ali opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti v njem ter sklepanje drugih pravnih poslov kot sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov med živimi.

V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ pojasnjuje, da je gradbena inšpektorica opravila inšpekcijski pregled in ugotovila, da je bil zgrajen pritlični objekt z zunanjo ureditvijo. Ob vpogledu v elektronsko vodeno zemljiško knjigo je ugotovila, da je parcela v lasti Občine ... Občina ... je v postopku odgovorila, da bo parcela po postopku parcelacije prenesena na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, sicer pa sama ni bila investitor in ni dala soglasja za gradnjo. Gradbena inšpektorica je ugotavljala, kdo vse so zakupniki zemljišča in jim je nato posredovala zahtevo za pisno pojasnilo, dokumentacijo in izjavo. Dano jim je bilo, da se izjavijo o vseh dejstvih in okoliščinah v zvezi z obravnavano gradnjo, ki so pomembna za odločanje. Prvostopenjski organ je prejel odgovor tožnika, v katerem je navedel, da je sam investitor ter da je objekt namenjen obdelavi oljk, shranjevanju oglja, higienskemu shranjevanju orodja za obiranje, sodov, mrež steklenic in podobno. Ob vpogledu v register nepremične kulturne dediščine je gradbena inšpektorica ugotovila, da leži parcela, na kateri je objekt, v območju varovanj in omejitev, in sicer v območju kulturne krajine Strunjanska dolina. Ugotovila je, da investitor soglasja zaradi posega v območju kulturne krajine ni predložil in se tako šteje, da ga ni pridobil.

S pričetkom gradnje brez gradbenega dovoljenja je kršena določba prvega odstavka 3. člena ZGO-1, ki določa, da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Gradbenega dovoljenja ni potrebno pridobiti le pri gradnji enostavnih objektov, če je njihova velikost, način gradnje in rabe ter drugi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, v skladu s predpisom iz drugega odstavka 8.člena ZGO-1. Ta predpis je sedaj Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba). Objekt ne izpolnjuje pogojev, da bi se ga lahko uvrščalo med enostavne objekte. Tretji odstavek 6. člena Uredbe namreč določa, da se objekti, za katere je predpisana pridobitev soglasja v varovalnem pasu ali varovanem območju, štejejo za enostavne objekte samo pod pogojem, da je pridobljeno soglasje, ki pa ga investitor ni pridobil. Po 152. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja v primeru nelegalne gradnje takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil, s tem da je v 1. točki izreka prvostopenjske odločbe zamenjal številko parcele in sicer iz „3208/1“ s številko „3208/3“, ker zemljišče s parc. št. 3208/1 k.o. ... v času izdaje izpodbijane odločbe ni več obstajalo, ampak je bilo 25. 1. 2014 v zemljiško knjigo zavedeno, da so namesto nepremičnine s to parc. št. bile vpisane nepremičnine s parc. št. 3208/3, 3208/4, 3208/5 in 3208/6, vse k.o. ... Drugostopenjski organ je ugotovil, da se sporni objekt nahaja na nepremičnini s parc. št. 3208/3 k.o. ...

Tožnik v tožbi navaja, da se po Uredbi kot enostavni objekt šteje pomožni kmetijsko gozdarski objekt tlorisnih dimenzij 40 m2, sporni objekt pa ima manjšo površino. Danes tožnik ne gradi, zaradi tega tudi ne more ustaviti gradnje kot izhaja iz izreka odločbe. Razen tega odločitev ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ampak povzema le golo besedilo členov, razlogi za odločitev so izpuščeni. Poleg tega se tožniku nalaga poseg na zemljišču, ki ni last tožnika, ne da bi bil lastnik sploh seznanjen z inšpekcijskim postopkom. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovi postopek, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I izreka:

Tožba ni utemeljena.

Skladno z 152. členom ZGO-1 inšpektor odredi, da se v primeru nelegalne gradnje gradnja takoj ustavi in se zgrajeni objekt v določenem roku na stroške zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt. Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka 2. člena ZGO-1).

Med strankama je sporno, ali je za obravnavano gradnjo sploh bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Gradbeno dovoljenje res ni treba pridobiti za gradnjo enostavnih objektov, vendar pa po presoji sodišča objekt, ki ga je tožnik zgradil, ni enostaven objekt. Tudi če se izhaja iz prvega odstavka 6. člena Uredbe, po kateri so enostavni objekti vsi objekti iz priloge 2 Uredbe, pa je treba skladno s tretjim odstavkom 6. člena Uredbe upoštevati, da se ti objekti lahko štejejo kot enostavni objekti samo pod pogojem, če je pridobljeno kulturnovarstveno soglasje, kadar objekt stoji v varovalnem pasu ali varovanem območju. V upravnem postopku pa je bilo ugotovljeno, da objekt stoji v takem območju in ugotovitvi, da tožnik soglasja ni pridobil, tožnik ne oporeka. Torej že iz tega razloga objekta ni mogoče šteti za enostavni objekt in zato sploh ni relevantno, ali je objekt tlorisnih dimenzij manj kot 40 m2. Prav tako se tožnik ne more sklicevati zgolj na Odlok o pomožnih objektih na kmetijskih in gozdnih zemljiščih v Občini Piran, češ da ta v zadnji alineji drugega odstavka 2. člena določa da je na območju drugih kmetijskih zemljišč dovoljeno postaviti kmečko lopo za spravilo kmetijske mehanizacije, saj je treba upoštevati tudi določila Uredbe, ki so za tožnika prav tako zavezujoča.

Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da tožnik ne more ustaviti gradnje, ker sploh ne gradi, saj je smisel 1. točke izreka izpodbijane odločbe v tem, da se prepreči morebitna nadaljnja gradnja. Torej ta del odločbe ni neizvršljv, kot je navedeno v tožbi.

Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ampak da so povzeta zgolj besedila členov. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe je razvidno, da niso zgolj povzeta besedila členov, ampak je zelo jasno navedeno, iz katerih razlogov bi moral tožnik pridobiti gradbeno dovoljenja, navedeno je, zakaj se objekt, ki ga je zgradil, ne more šteti za enostaven objekt.

Neutemeljena pa je tudi tožbena navedba o tem, da lastnik zemljišča ni bil pritegnjen v inšpekcijski postopek oziroma da ni bil seznanjen z njim. Iz dopisa prvostopenjskega organa Občini ... je namreč razvidno, da je bila Občina ... kot lastnica zemljišča v postopek pritegnjena in tudi prvostopenjska odločba ji je bila vročena.

Glede na zgoraj navedeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

Sodišče ni ugodilo zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka, ker skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.