UPRS sodba I U 1982/2014

Tožba se zavrne.

Prvostopni davčni organ je tožeči stranki z izpodbijano odločbo odmeril in naložil v plačilo davek na promet nepremičnin od davčne osnove 4 729,41 EUR po stopnji 2% v znesku 94,59 EUR.

Iz obrazložitve odločbe sledi, da je bil organu dne 26. 4. 2013 predložen sklep o domiku Okrajnega sodišča v A. opr. št. In ..., pristop In ... z dne 11. 4. 2013, iz katerega izhaja da je bila nepremičnina ID ... v lasti tožnika prodana na javni dražbi za znesek 4 824,00 EUR in domaknjena kupcu. Obveznost plačila davka pri odplačnem prenosu lastninske pravice na nepremičnini temelji na določbah 1. in 3. člena Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2). Po določbi prvega odstavka 14. člena ZDNP-2 je pri prodaji nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku davčna osnova dosežena prodajna cena, zmanjšana za davek na promet nepremičnin, vračunan v ceno.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih je v celoti pritrdil odločitvi in razlogom prve stopnje, dodatno pa je pojasnil, da predstavlja prodaja nepremičnine na javni dražbi, ki jo opravi sodišče zaradi poplačila terjatev upnikov, odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini, pri katerem ima v smislu določb ZDPN-2 dolžnik v izvršilnem postopku položaj prodajalca nepremičnine. Tožnik nastopa kot nekdanji lastnik nepremičnine, zato je po določbi 5. člena ZDPN-2 zavezanec za plačilo zadevnega davka. Presoja okoliščin, zaradi katerih je do prodaje nepremičnine v postopku javne dražbe prišlo, oziroma pravilnosti odločitve sodišča v zvezi s prodajo nepremičnine, na postopek odmere davka v tej fazi ne more vplivati. Davek se namreč odmeri na podlagi pravnomočnega sklepa o domiku nepremičnine.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in smiselno predlaga njeno odpravo. Ne zdi se mu korektno, ker upnika nista znala prisluhniti njegovim finančnim težavam in mu nista ponudila obročnega poplačila dolga glede na njegove zmožnosti. Poleg tega je cenitev nepremičnine, izdelana s strani zavarovalnice, nerealna, ker niso upoštevane vse spremembe na zemljišču, nastale v času nastanka dolga, niti se ni upoštevala cenitev, ki jo je podal zapriseženi cenilec, ki ga je angažiral tožnik sam. Davek od prodaje nepremičnin bi poravnal v celoti, če bi bila celotna zadeva speljana korektno.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Davek na promet nepremičnin plača po prvem odstavku 5. člena ZDPN-2 prodajalec nepremičnine. Promet nepremičnin predstavlja vsak odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini (drugi odstavek 3. člena ZDPN-2). V primeru, ko se nepremičnina proda na javni dražbi, nastane davčna obveznost s pravnomočnostjo sklepa o domiku nepremičnine kupcu (prvi odstavek 7. člena v zvezi z drugim odstavkom 14. člena ZDPN-2), davčno osnovo pa predstavlja dosežena prodajna cena, zmanjšana za davek na promet nepremičnin, vračunan v ceno (prvi odstavek 14. člena ZDPN-2).

Iz podatkov upravnega spisa ter obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ tožniku davek odmeril po prejemu sklepa o domiku Okrajnega sodišča v A. opr. št. In ..., pristop In ... z dne 11. 4. 2013, ki je postal pravnomočen dne 7. 11. 2013. Davčni organ je torej ravnal pravilno, ko je tožniku po prejemu zgoraj navedenega sklepa po uradni dolžnosti odmeril davek na promet nepremičnin, ki se po izrecni določbi zakona plačuje tudi v primeru, ko je nepremičnina prodana na javni dražbi v izvršilnem postopku (14. člen ZDPN-2). Davčna osnova je vezana na prodajno ceno, doseženo na javni dražbi, in je bila v konkretnem primeru določena v skladu z zakonom. Ostali tožbeni ugovori pa se nanašajo na izvršilni postopek, voden pred Okrajnim sodiščem v A. Sodišče tožniku pojasnjuje, da se pravilnost vodenja izvršilnega postopka v tem postopku ne obravnava in zato tožbeni ugovori v tej zvezi za odločitev niso pravno pomembni.

Ker je bil tožniku davek na promet nepremičnin odmerjen pravilno, morebitne nepravilnosti v izvršilnem postopku pa na odmero davka nimajo vpliva, je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Ker so dejanske okoliščine, na katerih sloni odločitev, med strankama nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.