VSL sodba IV Cp 2538/2015

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, ki sta jo sklenili dne 8. 8. 2006 v ... in tožniku naložilo, da toženki od 23. 4. 2015 dalje plačuje po 200,00 EUR mesečne preživnine. Višji tožbeni zahtevek tako po višini kot glede na časovno obdobje je zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na razveljavitev zakonske zveze.

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe, pri čemer uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje s stroškovno posledico. Meni, da je sodišče prve stopnje nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje ter v posledici tega tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je A. A. toženčeva izvenzakonska partnerka, ki jo je toženec dolžan preživljati. Vse dokler razveza med pravdnima strankama ne bo pravnomočna, takšna skupnost ne obstoji, zato tudi ne more biti nobenih posledic iz takšne skupnosti, s tem pa tudi nobene dolžnosti preživljanja te osebe. Sodišče prve stopnje je povsem neutemeljeno štelo, da v dani situaciji ni mogoče upoštevati med pravdnima strankama sklenjenega sporazuma. Prvo sodišče je povsem prezrlo okoliščino, da sta stranki v sporazumu določili tudi preživnino za primer razveze zakonske zveze. Določili sta, da naj bi po razvezi zakonske zveze tožnica najmanj pet let od sklenitve sporazuma prejemala dogovorjeno preživnino. Že ob sklenitvi sporazuma je bila tožnica nezaposlena in se je toženec povsem zavedal dolžnosti njenega preživljanja tudi po razvezi zakonske zveze. Sodišče prav tako ni pravilno ugotovilo potreb tožnice, saj ne more enačiti stroškov tožnice, ki jih je po sili razmer imela v varni hiši in materinskem domu. Prav tako je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker je izrek sodbe v 2. točki nerazumljiv oziroma v nasprotju z razlogi sodbe v 20. točki oziroma so ti razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju. V 20. točki obrazložitve sodbe je namreč zapisano, da je toženec dolžan od izdaje sodbe dalje tožnici plačevati preživnino v znesku 200,00 EUR, v 2. točki izreka pa je določeno, da je toženec dolžan od 4. 9. 2013 do 28. 2. 2014 plačevati preživnino v znesku po 49,19 EUR mesečno, od 1. 3. 2014 dalje pa po 88,00 EUR mesečno.

3Na odločitev o preživnini se pritožuje tudi toženec. V pritožbi očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo dejstva, da bo nadomestilo za brezposelnost prejemal samo do avgusta 2015. Opozarja, da se po zakonu preživnina otroka, odrasle osebe ali družine všteva v njen dohodek. Socialna pomoč se dodeli, če dohodki osebe ne zadoščajo za preživetje. V primeru, da je dohodek ničen, mora socialna pomoč omogočiti preživetje. Prvo sodišče ne upošteva, da se mora socialna pomoč vedno zmanjšati za vrednost pridobljenega dohodka. Z izpodbijano sodbo je sodišče zgolj preložilo obveznost države na pleče državljana, kar pa je v nasprotju z zakonom. Zmotno je sodišče prve stopnje sporazumu odreklo veljavnost. Sporazum namreč ni v nobenem svojem delu v nasprotju z zakonodajo. Od aprila 2013 dalje je samo onemogočeno izplačevanje preživnine tožnici, ker ni obstoječega delovnega razmerja, kot podlage za izplačevanje preživnine, prav tako tožena stranka ne izvršuje nobenega dela in ne prispeva nobenih sredstev v t.i. delitveno vsoto. Za zagotovitev, da bo nadaljnje izvajanje sporazuma mogoče, je bistvena popolna preglednost finančnega stanja obeh strank, kar je dejansko problem glede na dosedanje prikrivanje podatkov tožnice. Naloga sodišča bi bila v tem primeru zagotoviti preglednost, torej naložiti obema pravdnima strankama, da predložita dokaze o njunem finančnem stanju in tudi druge podatke o bivanju in delu, kot to eksplicitno zahteva sam sporazum. V sporazumu je mehanizem spreminjanja in izračuna preživnine določen glede na spreminjanje finančnega in življenjskega stanja obeh pogodbenikov. Sodišče upošteva stroške tožnice za najemnino stanovanja 300,00 EUR, ki naj bi bili v sporazumu priznani v okviru t.i. minimuma za dostojno življenje. Le-ta pa je bil izračunan za takratno situacijo prihodkov pritožnika in ob predvidenih prispevkih tožnice. Sporazum sam zahteva, da se plačila prilagodijo novim situacijam na načine, ki jih kažejo vzorčni izračuni. Stanovanje za eno osebo je mogoče najti tudi za bistveno manjše stroške, kar ni bistveno. Bistveno je, da sodišče ne upošteva, da stroški nastajajo tudi za vzdrževanje lastniškega stanovanja ali objekta stanovanjske hiše za zavarovanje, za plačilo davščin in drugih obveznosti, ki niso mesečnega značaja in jih lastnik všteva in porazdeli v mesečno najemnino. Potrebne stroške lastništva nepremičnine je potrebno upoštevati tudi v primeru zemljišča. Pritožnik še navaja, da je težko zaposljiva oseba, sodišče bi moralo upoštevati tudi njegove napore, da si eksistenco skuša zagotoviti sam na področju, ki mnoge druge sploh ne zanima. Prvo sodišče ne upošteva, da je potrebno za dosego rezultata v projekt vložiti znatna sredstva za nakup materiala, potrebnega orodja in zaščitne opreme. Prvo sodišče tudi povsem napačno ocenjuje obrabo avtomobila. Ni mogoče omejiti stroškov avtomobila le na pavšalno oceno bencina za lastno uporabo. K mesečnim stroškom avtomobila je potrebno prišteti tudi stroške registracije in amortizacije. Sodišče je neupravičeno zavrnilo predlagano pričevanje A. A.

4Tožnica je na pritožbo odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6Sodišče prve stopnje je v zadostnem obsegu in pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pravilno je uporabilo materialno pravo in tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si niso med seboj v nasprotju. Ni res, da je izrek sodbe v 2. točki izreka v nasprotju z razlogi sodbe v 20. točki obrazložitve. V 2. točki izreka sodbe je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da je od 23. 4. 2015 dalje dolžan tožnici mesečno plačevati preživnino v višini 200,00 EUR. Tudi iz 20. točke obrazložitve sodbe izhaja, da je toženec od izdaje sodbe (od 23. 4. 2015) dalje dolžan tožnici plačevati preživnino v višini 200,00 EUR mesečno. Od kje pritožba operira z zneski 49,19 EUR ter 88,00 EUR mesečne preživnine, ki naj bi jih bil toženec dolžan tožnici plačevati od 4. 9. 2013 do 28. 2. 2014 oziroma od 1. 3. 2014 dalje, pritožbenemu sodišču ni razumljivo. Ne le 20. točka obrazložitve, celotna obrazložitev sodbe, še manj pa izrek sodbe, navedenih zneskov oziroma datumov ne vsebujeta.

7Na podlagi 81.b člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) lahko zakonca skleneta sporazum o preživnini v primeru razveze zakonske zveze v obliki izvršljivega notarskega zapisa.

8Oba pritožnika, vsak iz svojega zornega kota, menita, da je med njima sklenjen Sporazum o preživljanju z dne 10. 3. 2010 (v nadaljevanju Sporazum) veljaven.

9Predloženi Sporazum sta pravdni stranki sicer sklenili v obliki notarskega zapisa, ne pa tudi v obliki izvršljivega notarskega zapisa. Da je notarski zapis izvršljiv, pomeni, da je dolžnik v njem soglašal z neposredno izvršljivostjo in da so terjatve, ki izhajajo iz notarskih zapisov že zapadle (prvi odstavek 20.a člena ZIZ). Ne samo, da Sporazum ni bil sklenjen v obliki izvršljivega notarskega zapisa, po mnenju pritožbenega sodišča je tudi ničen(1), saj predmet obveznosti ni določen niti ni po objektivnih merilih določljiv(2), zato ga sodišče prve stopnje pri odločitvi pravilno ni upoštevalo. Pravdni stranki sta v Sporazumu višino preživnine od 900,00 – 1.450,00 EUR vezali na v času sklenitve znano situacijo, ko je bil toženec zaposlen na Visoki strokovni šoli v ... in ko toženka ni imela zaposlitve ter na doseganje sporazuma o enakem delu dejanskega prispevka vsakega od njiju v njun skupen prispevek, pri čemer so lahko prispevki (delo ali nominalni denar) ovrednoteni s količino časa. Tudi situacija, ki sta jo pravdni stranki dogovorili v primeru morebitnih sprememb njunih dohodkov ali statusa, vsebuje preveč variabilnih elementov, ki vplivajo na višino preživnine nepreskrbljenega zakonca, da bi bila lahko višina preživnine določljiva.

10Po 81. členu ZZZDR ima zakonec pravico zahtevati preživnino od drugega zakonca, če nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen.

11Prav ima sicer pritožba tožnice, da toženčeve partnerke A. A. do razveze zakonske zveze pravdnih strank ni mogoče šteti za izvenzakonsko partnerko, ki naj bi jo bil toženec dolžan preživljati, vendar pa sodišče prve stopnje toženčeve obveznosti plačevanja preživnine tožnici ni zmanjšalo iz razloga, ker naj bi toženec moral preživljati partnerko A. A. Nasprotno, prvo sodišče je stroške bivanja toženca celo zmanjšalo za prispevek njegove partnerke k skupnim stroškom bivanja v višini 50,00 EUR.

12Zmotna je tudi pritožbena navedba tožnice, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju njenih potreb enačilo sedanje stroške s stroški, ki jih je imela v varni hiši. Sodišče prve stopnje je tožnici v ugotovljeni obseg potrebnih stroškov preživljanja namreč priznalo tudi stroške bivanja v najeti sobi oziroma stanovanju.

13Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih toženec ne izpodbija, izhaja, da tožnica vse od sklenitve zakonske zveze pravdnih strank in preselitve iz ... v Slovenijo ni bila redno zaposlena, temveč je opravljala le priložnostna dela po podjemnih pogodbah ali na črno. Poučevala je ruščino na ... in občasno inštruirala matematiko in ruščino. Tožnica je pri Zavodu RS za zaposlovanje vodena v evidenci brezposelnih oseb od 3. 1. 2013 dalje. Dopolnila je … let in spada v kategorijo starejših delavcev, ki so težje zaposljivi. Tožnica je od 1. 10. 2013 prejemnica denarne socialne pomoči, ki po zadnji odločbi CSD z dne 7. 8. 2014 znaša 269,20 EUR, do meseca maja 2015 pa je prejemala še 70,00 EUR mesečno iz naslova prostovoljnega dela. Tožnica nepremičnega premoženja nima.

14Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica nima zadostnih sredstev za življenje (preživljanje) in da brez svoje krivde ni zaposlena. Glede na starost tožnice in s tem povezano možnost zaposlitve je tudi prognoza njene socialne varnosti slaba in tako tudi s tega vidika zapolnjuje pravni standard nepreskrbljenosti v smislu 81. člena ZZZDR.

15Sodišče je potrebe tožnice ocenilo na znesek 540,00 EUR mesečno – bivanje 300,00 EUR(3), prevoz 17,20 EUR, hrana 150,00 EUR, obleka in obutev 50,00 EUR, čistila in kozmetika 10,00 EUR ter nujni stroški telefona.

16Na podlagi 82. člena ZZZDR zakonec ni dolžan preživljati drugega zakonca, če bi bilo s tem ogroženo njegovo lastno preživljanje.

17Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo zmožnosti zavezanca. Toženec je z mesecem julijem 2013 brez svoje krivde ostal brez redne zaposlitve in prejema nadomestilo za brezposelnost, ki je v času izdaje izpodbijane sodbe znašalo 698,83 EUR mesečno. Toženec je dopolnil 58 let in prav tako spada v kategorijo starejših in zato težje zaposljivih delavcev. Stanuje v kletnem stanovanju v hiši svojih staršev s sedanjo partnerko A. A., ki je nezaposlena in prejemnica denarne socialne pomoči v višini 260,00 EUR. Je lastnik zemljišča, katerega vrednost je po podatkih portala na spletni strani GURS ocenjena na 100.019,00 EUR.

18Sodišče je ugotovilo, da stroški bivanja toženca mesečno znašajo v povprečju okoli 210,00 EUR, s tem, da k navedenemu znesku v višini 50,00 EUR prispeva tudi njegova sedanja partnerka, zaradi česar se navedeni znesek zmanjša na 160,00 EUR mesečno, stroški hrane 150,00 EUR mesečno, stroški bencina 20,00 EUR mesečno, stroški obleke 50,00 EUR mesečno ter stroški higiene 10,00 EUR mesečno, kar skupaj znaša 390,00 EUR mesečno. Prvo sodišče sicer zmotno ugotavlja, da potrebe toženca skupaj znašajo le 340,00 EUR, saj je ugotovilo, da prispevek njegove partnerke k stroškom bivanja znaša 50,00 EUR, zato toženčeve skupne potrebe znašajo 390,00 EUR. Pomembno je tudi, da ima toženec poleg prihodka v višini 698,83 EUR iz naslova nadomestila za brezposelnost še dodatno nepremično premoženje v vrednosti 100.019,00 EUR, čeprav mu le-ta ne daje dodatnega dohodka, vendar pa ima možnost navedeno zemljišče prodati in si s tem zagotoviti sredstva za nujno preživljanje. Zato je po presoji pritožbenega sodišča zmožen tožnici plačevati 200,00 EUR mesečne preživnine in s tem njegovo preživljanje ne bo ogroženo.

19Zmotno je toženčevo razumevanje narave denarne socialne pomoči. Denarna socialna pomoč je namenjena tistim posameznikom, ki si sami materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere ne morejo vplivati. Posamezniki morajo najprej sami na ustrezen način poskrbeti za materialno varnost, torej z lastnim delom, in tudi tako, da poskrbijo za uveljavitev preživnine od preživninskega zavezanca in šele če tudi na ta način njihova socialna stiska ni odpravljena, priskoči na pomoč država z različnimi socialnimi transferji, torej tudi z denarno socialno pomočjo.

20Sodišče izda sodbo glede na dejansko stanje ob zaključku glavne obravnave, saj sodišče sodi le o sedaj obstoječih pravnih razmerjih, ne pa tudi o bodočih. Zato je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo le tista dejstva, ki so obstajala v času zaključka glavne obravnave. V tem obdobju pa ni sporno, da je toženec prejemal nadomestilo za brezposelnost.

21Sodišče prve stopnje tožencu tudi ni naložilo bremena celotnega preživljanja tožnice, kot to zmotno meni. Glede na ugotovljene potrebe tožnice v višini 540,00 EUR, je sodišče tožencu naložilo le kritje dela teh potreb v višini 200,00 EUR, ostalo pa bo tožnica morala pokriti s honorarnim delom, saj je za delo sposobna, in s socialnimi transferji.

22Pritožbena navedba, da bi prvo sodišče pri oceni toženčevih potreb moralo upoštevati tudi stroške zemljišča, predstavlja novo dejstvo, ki ga pritožnik v skladu z 286. členom ZPP ni navajal. Zato ga pritožbeno sodišče ne more upoštevati (337. člen ZPP). Sicer pa pritožnik niti v pritožbi ne konkretizira stroškov, ki naj bi jih imel, ker je lastnik nepremičnine (zemljišča).

23Neutemeljen je tudi toženčev očitek, da bi moralo prvo sodišče upoštevati pri oceni njegovih potreb kredit, saj iz njegovega odgovora na tožbo izhaja, da je ostanek odpravnine, ki jo je dobil v višini 14.000,00 EUR, namenil za poplačilo kreditov.

24V zvezi z očitkom pritožbe, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlagane priče A. A. pritožbeno sodišče odgovarja, da bi moral pritožnik neizvedbo predlaganih dokazov v skladu z določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP uveljaviti takoj, ko je to mogoče, torej na naroku, ko je sodišče ostale dokazne predloge pravdnih strank kot nepotrebne zavrnilo in dokazovanje zaključilo, česar pa pritožnik ni storil. Sicer pa pritožba tudi ne pojasni, kako bi izvedba tega dokaza lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

25Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani razlogi, s katerimi pravdni stranki izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je njuni pritožbi na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

26Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Pravdni stranki s pritožbo nista uspeli, zato morata skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP sami kriti svoje stroške postopka. Navedbe v odgovoru na pritožbo niso prispevale k rešitvi zadeve.

-------------

Op. št. (1): Na podlagi 35. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je pogodba nična, če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv.

Op. št. (2): Na podlagi 38. člena OZ je predmet obveznosti določljiv, če pogodba vsebuje podatke, s katerimi ga je mogoče določiti ali če sta stranki prepustili nekomu tretjemu, naj ga določi.

Op. št. (3): Prvo sodišče je višino najemnine v znesku 300,00 EUR oprlo na splošno znane cene za najem stanovanja.