VSL sodba I Cp 2096/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.197,60 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku petnajstih dni tožeči stranki plačati 65.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 65.000,00 EUR od 17. 2. 2011 do 3. 8. 2011 je zavrnilo (II. in III. točka izreka) ter sklenilo, da je tožena stranka dolžna v roku petnajstih dni tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 3.349,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka. Sodišče prve stopnje je oprlo svojo odločitev na napačno pravno podlago. Strinjati se je sicer, da se v skladu z določbo 1060. člena OZ uporablja Obligacijski zakonik, vendar bi moralo prvo sodišče uporabiti določbo 148. člena OZ, ki določa odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ, in ne določbe 147. člena navedenega zakona. Sodišče prve stopnje zmotno navaja, da tožena stranka v postopku ne more podati ugovora slabega pravdanja. Spregleda, da RS ni sprejela za toženo stranko neugodne odločitve, temveč je sprejela neugodno odločitev zgolj zase, saj je plačala nekaj, česar ji zaradi poteka zastaralnega roka ne bi bilo potrebno plačati. Tožeča stranka bi morala vedeti, da izpolnjuje naturalno, neiztožljivo obveznost. Pavšalni in nedokazani zaključki prvostopnega sodišča, da je RS s pozivom toženi stranki storila vse, da bi v pravdi z najemodajalko uspela, so napačni, saj morebitni ugovori tožene stranke v predhodnem postopku glede nastanka škode in njene višine niso bili potrebni, ker je terjatev najemodajalke zastarala. Gre za pravno in ne za dejansko vprašanje. Za toženo stranko intervencijski efekt sodne poravnave v zvezi z škodo, ki naj bi nastala kot posledica kršitve določb sklenjene najemne pogodbe, ne učinkuje. S strani RS priznana škoda nima nikakršne povezave s toženo stranko, kar je tekom predmetnega postopka slednja tudi določno prerekala. Iz najemne pogodbe oziroma iz 4. člena k pogodbi podpisanega aneksa izhaja, da se bo na najeti nepremičnini po preteku najemne pogodbe vzpostavilo prvotno stanje. V pravdnem postopku med najemodajalko in tožečo stranko (v nadaljevanju predhodni postopek) se je obravnavalo razmerje med najemodajalko in RS, ki bi morala v skladu z najemno pogodbo in njenim aneksom vzpostaviti prvotno stanje na nepremičnini najemodajalke, česar pa očitno ni storila. Do prenehanja delovnega razmerja in posledične selitve tožene stranke iz najete nepremičnine je prišlo pred iztekom najemnega razmerja, zato ni mogoče prevaliti bremena vzpostavitve prvotnega stanja na toženo stranko. V zvezi z navedbo, da je bila oprema najemodajalke nepravilno skladiščena, kar naj bi potrdil v svojem izvidu in mnenju tudi izvedenec B. B., pritožba opozarja, da iz izvida in mnenja navedenega izvedenca na strani 7 izhaja, da izvedenec neposredno prisotne vlage in njenih škodljivih posledic na površinah prostorov nikjer v stanovanjski stavbi ni našel. Gre za očitno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izvida in mnenja in samim izvidom in mnenjem. Zato je prvostopno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopno sodišče tudi ne bi smelo opreti svoje odločbe na izpovedbo dr. A. A., ker tožena stranka s strani sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi s strani zaprošenega sodišča, o zaslišanju dr. A. A. ni bila obveščena, zaradi česar pri izvedbi dokaza ni mogla biti prisotna in tako ni imela možnosti priči postavljati vprašanj. Ugotovitev sodišča, da je bila tožeča stranka šele dne 1. 3. 2000 seznanjena s protipravnim ravnanjem tožene stranke, je v nasprotju z njenimi navedbami, da se je tožeča stranka že dne 29. 11. 1998, ko je tožena stranka finančni komisiji predlagala odobritev nakupa opreme in izvršitve nekaterih obnovitvenih del, seznanila z obnovitvenimi deli, katerih protipravnost zatrjuje. Takšno odobritev je tožena stranka finančni komisiji ponovno predlagala dne 14. 7. 1999. Tudi iz zapisnika o ugotovitvah inšpekcijskega pregleda z dne 1. 2. 1999 izhaja, da opravljena adaptacijska dela dajejo objektu dober izgled. Gre za protispisen zaključek prvostopnega sodišča. Napačno je stališče prvostopenjskega sodišča, da se odpoklic veleposlanika lahko tolmači kot pokazatelj težav v bilateralnih odnosih. Če se tožeča stranka ne bi strinjala z ravnanjem veleposlanika, oziroma če ne bi privolila v njegovo ravnanje, bi veleposlanika v skladu z veljavno zakonodajo zagotovo odpoklicala. Ker pa je tiho privolila v njegovo ravnanje, veleposlaniku ni moč očitati nobenih kršitev. Prvostopno sodišče je v izpodbijani odločbi najprej navedlo, da je pravno pomembno samo to, da je škoda nastala zaradi kasnejših kršitev določb najemne pogodbe in aneksa, ne pa tudi zato, ker bi naj tožena stranka kršila notranje predpise RS, zato je navajanje prvostopnega sodišča, da bi se tožena stranka kot povprečno skrben veleposlanik morala seznaniti vsaj z notranjimi pravili, povsem nasprotujoča trditev, ki je ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je prvostopno sodišče bistveno kršilo določbo pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe nejasni in sami s seboj v nasprotju. Prav tako toženi stranki ni mogoče očitati hude malomarnosti, ker se ni prepričala, kakšna je razlika med vzdrževalno montažerskimi in gradbenimi deli. Prvenstveno je ugotoviti, da je za razlikovanje med tema pojmoma potrebno poznati pravila stroke, česar od veleposlanika ni moč zahtevati, saj se slednji ukvarja s političnimi odnosi med državami, ki pa nimajo nikakršne zveze z gradbeno dejavnostjo. Ni mogoče toženi stranki očitati, da se je zavedala možnosti nastanka škode v zvezi s hrambo premičnin najemodajalke. Tožena stranka ni strokovnjak, zato ji ni jasno, kako naj ugotovi, da naj bi se v zraku nahajala vlaga, ki je v prostorih nepremičnine ni ugotovil niti izvedenec ustrezne stroke. Prav tako ni strokovnjak, da bi ugotavljal temperaturne razlike. Iz primopredajnega zapisnika z dne 29. 5. 2001 in zapisnika o primopredaji rezidence z dne 14. 6. 2002 nesporno izhaja, da je bila primopredaja opravljena brez pripomb. Če komisija ob prevzemu rezidence ni ugotavljala, ali se stanje ob vselitvi in stanje ob izselitvi tožene stranke ujemata, to ne more iti v škodo tožene stranke, in je zato izključna odgovornost na komisiji, ki očitno ni opravila svojega dela.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6Tožena stranka je bila v obdobju od 18. 5. 1998 do 31. 5. 2002 zaposlena pri tožeči stranki. Opravljala je funkcijo veleposlanika RS v ... V zvezi z opravljanjem svojega dela je povzročila škodo tretji osebi. Le-ta je povračilo škode s tožbo zahtevala od tožene stranke. Tožena stranka je na podlagi sklenjene sodne poravnave oškodovanki dne 17. 2. 2011 izplačala odškodnino v višini 65.000,00 EUR, katere povrnitev s predmetno regresno tožbo zahteva od toženca z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2011 dalje.

7Prav ima pritožba, da fizična oseba, ki je član organa pravne osebe, za povzročitev škode pri opravljanju svoje funkcije tretjim ne more osebno odškodninsko odgovarjati. Vendar pa v konkretnem primeru od toženca ne zahteva povrnitev škode oškodovanka, temveč RS na podlagi regresnega zahtevka, kar pa ji omogoča tako določba tretjega odstavka 147. člena OZ, kot tudi določba drugega odstavka 148. člena OZ.

8Obvestilo o pravdi vsebinsko pomeni seznanitev tretjega z dejstvom, da teče spor, v katerem ima lahko izdana odločba posreden pravni učinek za obveščenega. Tako obveščeni pridobi možnost, da v pravdi intervenira, na drugi strani pa si stranka zagotovi intervencijski učinek izdane sodbe, če se obveščeni pravde ne bo udeležil.

9Ni sporno, da je bil toženec o pravdi, ki je tekla med najemodajalko in tožečo stranko obveščen, torej je imel vse možnosti, da bi lahko v korist tožeče stranke opravljal procesna dejanja, saj je smisel intervencije ravno v tem, da intervenient pomaga stranki glede razčiščevanja dejanskega stanja in obravnavanja pravnih vprašanj, da bi stranka lahko uveljavila vse možne trditve, predloge in ugovore, zato v tej pravdi ne more podajati ugovorov dejanske in pravne narave, ker bi jih lahko že v prejšnjem postopku. Toženec tako v tej pravdi ne more več uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na obstoj škode in višino zahtevka. Navedeno velja tudi za sklenjeno sodno poravnavo, saj je imel toženec možnost sodelovanja v pogajanjih pri sklenitvi sodne poravnave.

10Toženec tudi z ugovorom, ki se tiče zastaralnega roka uveljavljanja terjatve najemodajalke(1), ne more uspeti. Tudi toženčeve pritožbene navedbe, da bi morala tožeča stranka na najeti nepremičnini na podlagi najemne pogodbe in aneksa vzpostaviti prvotno stanje, da njegovo ravnanje ni bilo v nasprotju z najemno pogodbo ter da da so bile premičnine najemodajalke ustrezno shranjene, so zaradi intervencijskega učinka neutemeljene.

11Sodišče prve stopnje je za ugotovitev dejstva o protipravnem ravnanju tožene stranke in obsegu škode (po nepotrebnem)(2) izvedlo dokaz z zaslišanjem dr. A. A. V tej smeri toženec, kot je že bilo pojasnjeno, nima ugovorov in se tako že iz tega razloga izkaže kot neupoštevna pritožbena navedba, da je prvo sodišče kršilo načelo kontradiktornosti, ker toženec o zaslišanju dr. A. A. ni bil obveščen.

12Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z argumentacijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka za svoje ravnanje ni imela odobritve tožeče stranke. Pravno nepomembna je okoliščina, kdaj naj bi bila tožeča stranka seznanjena z ravnanjem tožene stranke, bistvena je le ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka s protipravnim ravnanjem tožene stranke ni soglašala. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da dejstvo, da tožeča stranka toženca ni odpoklicala pomeni, da je tiho privolila v njegovo ravnanje.

13Zmotno pritožba sodišču prve stopnje očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z navedbo, da gre za nasprotujoče trditve v 11. točki in 37. točki izpodbijane odločbe. Pritožbeno sodišče nasprotujočih si trditev v navedenih točkah ne zazna. V 11. točki obrazložitve se je sodišče prve stopnje opredelilo do elementa protipravnosti, pri čemer je kot protipravno štelo kršitev najemne pogodbe in aneksa, v 37. točki obrazložitve pa do oblike krivde toženčevega ravnanja glede kršitve najemne pogodbe.

14V nadaljevanju se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo do vprašanja, ali je tožencu pri njegovih ravnanjih glede obnove rezidence in shranjevanja premičnin najemodajalke moč očitati, da je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti.

15Pravilno je materialno pravno izhodišče sodišča prve stopnje, da gre za hudo malomarnost, kadar povzročiteljevo ravnanje odstopa od ravnanj povprečnega (normalno skrbnega) človeka, ko torej presega navadno malomarnost (kadar storilec oziroma povzročitelj škode zanemarja tisto pazljivost, ki se pričakuje od običajno skrbnega človeka oz. delavca).

16Za obstoj hude malomarnosti ni potrebno razpolaganje s profesionalnim znanjem, kot to zmotno meni pritožba, temveč gre dejansko za presojo običajne skrbnosti, torej ali bi bil povprečno razumen človek v enakih okoliščinah sposoben predvideti, da bo njegovo ravnanje povzročilo negativno posledico. Pritožbeno sodišče ne dvomi v oceno sodišča prve stopnje, da je povprečnemu človeku jasno, kakšna je razlika med spremembo nepremičnine v smislu ureditve, kot je npr. pleskanje sten in mizarska dela, in med gradbenimi posegi, ki jih je izvedel toženec, kot npr. odstranitev zidu v kopalnici, predelava dveh kopalnic, vgraditev savne in dodatnega tuša v klet, in zato ni potrebno znanje strokovnjaka z gradbenega področja, kot to toženec v pritožbi neutemeljeno zatrjuje.

17Glede na obseg s strani tožene stranke izvedenih gradbenih del ter glede na jasna določila najemne pogodbe z aneksom, ki ju je toženec sklenil z oškodovanko, in iz katerih nedvomno izhaja, da je mogoče na nepremičnini izvrševati spremembe le v smislu ureditve, kot je pleskanje sten in mizarska dela, izrecno pa je bilo prepovedano izvajanje kakršnihkoli drugih gradbenih del, pritožbeno sodišče ne dvomi, da je toženec ravnal najmanj hudo malomarno.

18Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da toženec pri shranjevanju premičnin ni ravnal z ustrezno skrbnostjo oziroma kot dober gospodar in najmanj, kar se od dobrega gospodarja pričakuje je, da poišče primeren prostor za hrambo, premičnine ob hrambi primerno zaščiti ter vsaj občasno preveri, kakšno je stanje shranjenih premičnin.

19Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je vsakemu povprečno skrbnemu človeku znano, da običajno podstrešje in kletni prostori (zlasti starejših) stanovanjskih hiš zaradi večjih temperaturnih nihanj ter vlage niso primerni za hrambo premičnin, prav tako pa tudi ni primerno shranjevanje pohištva pod neprodušno plastično folijo.

20Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

21Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka. Istočasno pa mora tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, in sicer strošek sestave odgovora na pritožbo v višini 1.177,60 EUR ter materialne stroške v višini 20,00 EUR, kar skupaj znaša 1.197,60 EUR.

--------

Op. št. (1): ki hkrati predstavlja novo dejstvo, ki ga pritožnik ni navajal v skladu z 286. členom ZPP, temveč ga navaja šele v pritožbi, kar pa pritožbeno sodišče upoštevaje 337. člen ZPP ne more upoštevati.

Op. št. (2): protipravnost ravnanja tožene stranke in obseg škode sta bila že ugotovljena v predhodnem postopku