VSL sodba II Cp 2368/2015

I. Pritožbe se zavrnejo in se sodba in dopolnilna sodba ter sklep potrdita.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Kratek oris zadeve in povzetek izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje:

1Sodišče v tej zadevi obravnava odškodninski zahtevek tožnice, oškodovanke kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po 1. odstavku 182. člena Kazenskega zakonika (KZ), za katero je bil obsojen drugi toženec. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 523/2005-III-127 z 9. 4. 2013 v zvezi z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3146/2013 z 19. 3. 2014 je bilo odločeno o tožbenem zahtevku zoper drugega toženca(1). Z isto odločbo je Višje sodišče glede prve in tretje toženke izdalo vmesno sodbo, s katero je ugotovilo, da je zoper njiju tožbeni zahtevek utemeljen po temelju, s sklepom pa glede višine zahtevka glede prve in tretje toženke sodbo razveljavilo. Prva toženka je zoper vmesno sodbo vložila revizijo.

2Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje prvi in tretji toženki naložilo, da morata skupaj z drugim tožencem tožnici plačati 18.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2010.

3Z izpodbijano dopolnilno sodbo pa je zavrnilo višji tožbeni zahtevek na plačilo dodatnih 2.864,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2010. Sodišče je prvi in tretji toženki še naložilo, da morata tožnici v 15 dneh povrniti 6.254,75 EUR pravdnih stroškov.

4Sodba in sklep o stroških sta glede tretje toženke postali pravnomočni.

5Višje sodišče je 26. 1. 2015 sklenilo, da bo z odločanjem o pritožbah počakalo do odločitve o reviziji prve toženke zoper vmesno sodbo(2). Revizija je bila s sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 65/2015 s 30. 7. 2015 zavržena.

Povzetek ključnih pritožbenih navedb:

6Zoper dopolnilno sodbo in sklep se pravočasno pritožuje tožnica, zoper obe odločbi pa prva toženka.

7Tožnica predlaga, da višje sodišče dopolnilno sodbo spremeni tako, da toženkama naloži plačilo odškodnine 20.864,63 EUR.

Meni, da je prisojena odškodnina prenizka. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da je tožnica oseba z motnjo v duševnem razvoju, zaradi česar so posledice škodnega dogodka (posttravmatska stresna motnja in specifična socialna anksioznost) težko dostopne obravnavi. Pritožnica povzema dejanske ugotovitve o posledicah škodnega dogodka in podaja svojo razlago teh. V luči objektivne pogojenosti odškodnine analizira tri odločbe Vrhovnega sodišča RS.

Zavzema se še za priznanje dodatnih pravdnih stroškov – za posvet in pregled listin ter zaključno poročilo in za dokazilo o plačilu predujma, za katerega vztraja, da je bilo posredovano sodišču 10. 7. 2012.

8Prva toženka (v obeh pritožbah enako) sodišču prve stopnje najprej očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker z odločanjem ni počakalo, da bi Vrhovno sodišče RS najprej določilo o reviziji zoper vmesno sodbo višjega sodišča. Višje sodišče teh pritožbenih trditev natančneje ne povzema in nanje v skladu s 1. odstavkom 360. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ne bo odgovarjalo, saj so postale z zavrženjem revizije (glej 5. točka obrazložitve) nerelevantne.

Prva toženka meni, da je mnenje izvedenke za psihiatrijo prof. dr. A. A. bistveno pomanjkljivo, ker ni pridobila in proučila nekatere medicinske dokumentacije, ker ni pojasnila, kako je ugotovila, da je tožnica šele po škodnem dogodku pričela obiskovati psihiatra in ker so njeni zaključki o dobrem duševnem stanju tožnice pred škodnim dogodkom glede na izjave tožničine matere in prič vprašljivi in vsaj preuranjeni.

Prisojena odškodnina je previsoka. Primerno bi bilo največ 9.500,00 EUR.

9Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Prva toženka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. V odgovoru na pritožbo ponavlja svoj pritožbene težnje. Tožeča stranka na pritožbo prve toženke ni dogovorila.

10Pritožbe niso utemeljene.

11Višje sodišče na vse pritožbe odgovarja skupaj, saj se argumenti prepletajo in iste probleme glede istih vprašanj obravnavajo bodisi z gledišča tožeče bodisi prvotožene stranke.

O pravni podlagi, škodnem dogodku in uvodno o obsegu škode:

12V skladu z določbo 181. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ima pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin oseba, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu dejanju, kot tudi oseba proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo.

13Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica duševno manj razvita, da je bil toženec pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 182. člena KZ(3), storjenega, ko je bil na delu pri prvi in tretji toženki, da se pri tožnici posledice škodnega dogodka kažejo kot specifična socialna anksioznost, ki se sproža ob srečanju z moškimi v situacijah, ko se ne počuti zaščiteno, da je ta anksioznost po intenziteti podobna fobičnim napadom in je relativno trajna ter težko dostopna obravnavi. Takoj po samem dogodku je bila tožnica vznemirjena zaradi spominov, imela je nočne more in bila je bolj odvisna od matere. Pojavila se je posttravmatska stresna motnja in stresni simptomi (22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Posebej o izvedenskem mnenju:

14V zvezi z zgornjimi zaključki prva toženka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je pri izvedbi dokaza z izvedenko zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeni očitek tudi tokrat (zelo podoben je bil namreč pritožbeni očitek drugega toženca, na katerega je višje sodišče odgovorilo v odločbi II Cp 3146/2013) ni utemeljen. Mnenje izvedenke prof. dr. A. A. je jasno in popolno, izvedenka je odgovorila na vse pravno pomembne pripombe pravdnih strank in mnenje tudi izčrpno ustno podala. Njeno mnenje o posledicah škodnega dogodka v ničemer ne nasprotuje mnenju prof. dr. B. B., pridobljenem v kazenskem postopku, ki ga je sodišče prve stopnje tudi prebralo. V takšni situaciji sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za postavitev novega izvedenca psihiatra v smislu 3. odstavka 254. člena ZPP ali dodatno dopolnjevanje mnenja. Takšno ravnanje bi bilo v nasprotju z načelom iz 1. odstavka 11. člena ZPP.

15Pritožbena graja izvedenskega mnenja je dlakocepska. Pritožnica ugiba, da je na tožničino (zgoraj opisano) stanje, ki je (povsem adekvatna in tudi tipična(4)) posledica opisanega škodnega dogodka, morda vplivalo še kaj drugega, kar bi se morda našlo v njeni medicinski dokumentaciji. Kaj konkretno bi to lahko bilo (mimo tega, da preprosto gre za žensko z duševno motnjo, pred čimer pa si sodišče ni zatiskalo oči, ampak je oškodovanko, pravilno, vzelo kot takšno(5)), pa ne pojasni. Sodišče dokazov ne izvaja zato, da bi stranka pridobila trditve, o katerih le ugiba. Tudi ni naloga izvedenca, da namesto strank (in sodišča) išče in pridobiva dokaze. Kakšno je bilo tožničino psihiatrično zdravljenje pred škodnim dogodkom, je izvedenka popolnoma jasno obrazložila: “psihiatra je obiskovala kot duševno manj razvita oseba enkrat na tri mesece“. Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno zaključilo, da je šlo za redne kontrole. Česa drugega pritožnica niti ne trdi. Oklepanje na izpoved tožničine matere, ki je očitno medicinski laik, o anoreksiji (glede katere je izvedenka popolnoma jasno, argumentirano in prepričljivo odgovorila, da je tožnica nedvomno ni imela), je nerazumljivo. Pritožba se oklepa nepomembnih podrobnosti – ali je bilo tožnici neko zdravilo predpisano le zaradi škodnega dogodka, ali bi lahko izvedenka pridobila še kak dodaten izvid o tožničinem stanju in pregledala še kakšno dokumentacijo. Takšno izgubljanje v podrobnostih skuša zamegliti (s strani dveh izvedenk razgrnjeno) povsem jasno sliko posledic škodnega dogodka.

Natančneje o posledicah škodnega dogodka:

16Ta slika pa je takšna: za tožnico je najhujša posledica, da je zaradi škodnega dogodka izgubila že pridobljeno optimalno stopnjo samostojnosti in gotovosti vase(6) ter s tem povezan občutek osebne svobode. Tožnica je pred škodnim dogodkom sama z avtobusom hodila na delavnice v središču ... in se vračala domov ter sama odšla v trgovino.(7) To je za mladenko z Downovim sindromom zavidljiv dosežek, kar prva toženka gotovo ve ali pa bi vsaj morala vedeti. Po dogodku pa se je tožnica začela oklepati matere, izvedeni dokazi kažejo, da je izguba samostojnosti (dolgo)trajna, saj je vztrajala še devet let po njem(8). Druga huda posledica je tožničina anksioznost – strah pred neznanimi moškimi in strah v specifičnih situacijah.(9) Tretja huda posledica so (bile) težave s spanjem – nočne more, nemiren spanec.(10) Vse posledice so, kot je bilo že pojasnjeno, popolnoma adekvatne škodnemu dogodku.

17Odškodnina v višini 18.000,00 EUR, torej približno 18 povprečnih plač, kakršno je prisodilo sodišče prve stopnje, ustreza individualnim okoliščinam na strani tožnice, povzetim v gornji obrazložitvi.

Primerjava s škodnimi posledicami drugih oškodovancev ali objektivizacija odškodnine:

18Odmera odškodnine pa ne more odraziti zgolj oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine. To zahteva vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnine pravilno upoštevano.

19Višje sodišče je že v odločbi II Cp 3146/2013 (25. točka obrazložitve) zelo natančno analiziralo sodno prakso glede višine zadoščenja v posebnih primerih po 181. členu OZ. Ponavljanje istih razlogov ni potrebno, zato se višje sodišče na svoje razloge na tem mestu sklicuje. Vse zadeve, ki jih je sodišče analiziralo, kot je že pojasnilo, niso popolnoma primerljive z obravnavano, najbolj primerljivi pa sta zadevi II Ips 414/2010 in II Cp 1211/2004, kjer je šlo tudi za podobni kaznivi dejanji (res pa nadaljevani). V zadevi Vrhovnega sodišča RS II Ips 414/2010 (odločba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3586/2009) je šlo za kaznivo dejanje spolnega nasilja in nadaljevano kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe, ki je trajala skoraj leto in pol. Oškodovanka je bila duševno blažje manj razvita, polnoletna in poslovno sposobna, imela je predhodne spolne izkušnje. Višje sodišče je prisodilo odškodnino v višini 12 povprečnih plač in izrecno poudarilo, da je to pač vse, kar je tožnica zahtevala(11). Glede na to, je bilo v revizijskem postopku preizkušeno le, ali ni odškodnina previsoka in revizija je bila zavrnjena. Višina odškodnine torej niti na drugi stopnji niti pred Vrhovnim sodiščem ni bila preizkušena z vidika, ali je morda prenizka.

V zadevi II Cp 1211/2014 pa je toženec spolno občeval in storil druga spolna dejanja s tožnico, ko še ni bila stara 14 let, najmanj enkrat z uporabo sile, pri tem je izkoriščal njeno lažjo duševno prizadetost in dejstvo, da se je nanj navezala in mu to dopuščala, da ga ne bi izgubila kot prijatelja, kar je pri tožnici pustilo trajne negativne posledice, ki se kažejo kot znaki posttravmatske stresne motnje in so bili še v času sojenja zelo intenzivni. Prisojena je bila odškodnina 30 povprečnih plač. Zadeva je precej primerljiva z obravnavano, ker pa je šlo za dlje časa trajajočo zlorabo, enkrat z uporabo sile, posttravmatska stresna motnja pa je bila še v času sojenja zelo intenzivna (težave tožnice v obravnavani zadevi pa so se med postopkom blažile), višje sodišče ocenjuje, da tožnici pripada nekoliko nižja odškodnina.

20Odgovor terja še pritožbeno sklicevanje obeh pravdnih strank na sodno prakso glede višine odškodnine.

21Prva toženka ne pove, zakaj in v čem naj bi bile odločbe, na katere se sklicuje, primerljive z obravnavano zadevo. Njeno sklicevanje na višino prisojenih odškodnin (brez preračuna v povprečne plače) in na način, da odškodnine cepi po posameznih podlagah, pa je zavajajoče. Vse zadeve, na katere se sklicuje, so manj primerljive od zgoraj citiranih. Ker od obravnavane zadeve odstopajo v dejanskih pogledih (in tudi pravnih), tudi prisojene odškodnine nekoliko (ne pa bistveno) odstopajo.

22V sodbi I Cp 1661/2009 Višjega sodišča v Ljubljani(12) je bila prisojena odškodnina dobrih 20 povprečnih plač. Pritožbo je vložila le tožena stranka, torej je bilo preizkušeno le, ali odškodnina ni previsoka, ali je morda prenizka, pa ne.

23V zadevi II Ips 439/2008 je bila oškodovanki kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 14 let prisojena odškodnina 14 povprečnih plač. Tožnici je bila prisojena odškodnina za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tudi v zvezi s to zadevo višje sodišče opozarja, da je revizijo vložila le tožena stranka, torej je bilo preizkušeno le, ali odškodnina ni previsoka, ne pa, ali je morda prenizka.

24V sodbi Višjega sodišča v Kopru Cp 205/2011(13) pa je bila prisojena odškodnina 33 povprečnih plač. Višje sodišče med to zadevo in obravnavano ne najde posebej veliko stičnih točk, nikakor pa prisojena odškodnina ne kaže na to, da bi bila odškodnina 18 povprečnih plač v obravnavani zadevi previsoka.

25V zadevi Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1566/2011(14) je bila prisojena odškodnina približno 16 povprečnih plač. Gre za drugačno kaznivo dejanje, nekoliko primerljive posledice, manj ranljivo oškodovanko od tožnice, prisojena odškodnina je utemeljeno dokaj primerljiva z obravnavano. Tudi v tej zadevi velja, da je pritožbo vložila le tožena stranka, torej je bilo preizkušeno le, ali odškodnina ni previsoka, ali je morda prenizka, pa ne.

26Zadeve, na katere se v pritožbi sklicuje tožnica(15), pa so, kot izhaja že iz pritožbenih navedb, hujše. Gre najprej za odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 8/96 in II Ips 106/2004. Obe je Višje sodišče natančneje povzelo na 12 strani odločbe II Cp 3146/2013, na tem mestu pa le pojasnjuje, da gre v obeh primerih za hujši dejanji z izjemno hudimi posledicami, ki niso primerljive s tožničinimi.

27Tudi zadevo II Ips 238/2006(16) je imelo višje sodišče v uvidu že ob prvem odločanju v tej zadevi, kar je tudi obrazložilo. Pomembna okoliščina v tej zadevi je, da posledice z leti ne bodo zbledele, pač pa s popolnejšim razumevanjem spolnosti in spolnih zlorab vse do zrelejšega obdobja raste njihova škodljivost. Po prepričanju višjega sodišča prav to utemeljuje nekoliko višjo odškodnino v zadevi II Ips 238/2006. Takšnih ugotovitev pa pri tožnici v tej zadevi ni.

28Pritožbeni očitek tožeče stranke, da bistveno kršitev določb pravdnega postopka predstavlja to, da v sodbi ni navedeno, zakaj je sodišče prisodilo odškodnino v višini 18 povprečnih plač v marcu 2014, je očitno sam sebi namen. Sodišče je prisodilo odškodnino 18.000,00 EUR, to predstavlja približno 18 povprečnih plač v času prvega sojenja sodišča prve stopnje(17), v času prvega sojenja višjega sodišča(18), v času drugega sojenja sodišča prve stopnje(19) in še sedaj. Česa v opisanem pritožnica ne more preizkusiti in v čem naj bi bila podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ni jasno.

29Sodišče prve stopnje je tudi o stroških pravdnega postopka v izpodbijanem delu odločilo pravilno. Stališče sodišča prve stopnje, da posvet s stranko in pregled listin ter končno poročilo stranki v obravnavani situaciji niso samostojno vrednotena opravila, ampak je nagrada zanje zajeta v drugih priznanih opravilih, je pravilno. Kar se tiče priglašene nagrade za dostavo listine z 10. 7. 2012, pa je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da v spisu takšne vloge ali listine ni. Kljub pritožbenemu vztrajanju, da je tožeča stranka sodišču tega dne s spremnim dopisom posredovala dokazilo o plačilu predujma (in priglasila stroške za sestavo tega dopisa), tudi višje sodišče kljub skrbnemu pregledu takšnega dopisa v spisu ne najde. Dokazila, da bi ga tožeča stranka vložila, pa tudi pritožbi ne priloži.

Odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo:

30Pritožbe torej niso utemeljene, zato jih je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo. Glede na to, kako je sodišče prve stopnje oblikovalo izrek dopolnilne sodbe (katere prava vsebina je le zavrnilni del, sodišče pa je ponovilo tudi ugodilni del sodbe), je višje sodišče enako ravnalo tudi s pritožbo prve toženke zoper dopolnilno sodbo (ki bi jo bilo sicer treba zavreči).

31Prva toženka z odgovorom na pritožbo, še posebej glede na njegovo vsebino, ni mogla izboljšati svojega procesnega položaja, ne gre torej za potrebne pravdne stroške, zato jih mora kriti sama. Enako velja za stroške pritožb obeh pravdnih strank, zato ker s pritožbami nista uspeli.

--------------

Op. št. (1): Naloženo mu je bilo plačilo odškodnine 18.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2010.

Op. št. (2): V dopisu s 26. 1. 2015 je pojasnilo, da bi, če bi višje sodišče pritožbo prve toženke zavrnilo, postala odločitev o odškodnini pravnomočna. V situaciji, ko je bila zoper vmesno sodbo hkrati vložena revizija, bi lahko prišlo do tega, da bi si odločbi višjega in vrhovnega sodišča nasprotovali, kar pa bi bilo pravno nedopustno. Zato je višje sodišče spis vrnilo sodišču prve stopnje, da je najprej opravilo postopek z revizijo zoper vmesno sodbo in spis posredovalo Vrhovnemu sodišču RS.

Op. št. (3): Ker je ... 8. 2004 v Centru ... tožnico zvabil v sobo, v kateri je sicer spala, in z njo legel na posteljo, tam pa jo je otipaval po prsih, svojo nogo dal v njeno mednožje, nato pa jo je še z roko prijel za mednožje in slekel kratke hlače in spodnje hlačke, se slekel tudi sam, in ji prst potisnil v spolovilo, končno pa je v spolovilo potisnil še svoj spolni ud in z njo spolno občeval.

Op. št. (4): Kar je pojasnila izvedenka, sodišče prve stopnje pa je temu pojasnilu sledilo, ko je obrazložilo, da se je pojavila stresna motnja in stresni simptomi, ki se pojavijo tudi pri travmatiziranih mentalno neprizadetih osebah.

Op. št. (5): S tem stališčem je hkrati odgovorjeno na neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da sodišče ni ustrezno upoštevalo tega, da je tožnica oseba z motnjo v razvoju.

Op. št. (6): Trditev toženke, da je bila ta stopnja pred škodnim dogodkom drugačna ali nižja, ni.

Op. št. (7) Tudi tem ugotovitvam sodišča prve stopnje pritožnica ne nasprotuje, drugačnih trditev pa nikdar ni podala.

Op. št. (8): Tem ugotovitvam sodišča prve stopnje pritožnica ne nasprotuje, drugačnih trditev pa nikdar ni podala.

Op. št. (9): Tudi tem ugotovitvam sodišča prve stopnje pritožnica ne nasprotuje, drugačnih trditev pa nikdar ni podala.

Op. št. (10): Tudi tem ugotovitvam sodišča prve stopnje pritožnica ne nasprotuje, drugačnih trditev pa nikdar ni podala.

Op. št. (11): Tak poudarek sodišča je z vidika, ali ni morda prisojena odškodnina prenizka, zelo pomemben.

Op. št. (12): Šlo je za kronično spolno zlorabo trinajstletnega tožnika, ki mu je povzročila kronično posttravmatsko stresno motnjo precejšnje intenzitete, ki se je kazala še pri 20 letnem tožniku.

Op. št. (13): Šlo je za 1 leto trajajoče spolne zlorabe 11 oziroma 12 let starega dečka, ki je v tem času doživljal sram, neugodje, občutek, da dela nekaj, kar ni prav, zmerno intenziven strah, ki ga ob zaključku sodnega postopka ne doživlja več; je pa še zaprt vase in močno navezan na mater, ima težave pri osamosvajanju in razvijanju zaupanja v soljudi; zelo verjetno bo imel težave pri vzpostavljanju partnerskih odnosov in oblikovanju spolne identitete. Kljub vsemu je deček v šoli uspešen, prijateljuje s sošolci obeh spolov in se med njimi počuti priljubljenega.

Op. št. (14): Toženec je bil obsojen za kaznivo dejanje posilstva, ker je svojo bivšo izvenzakonsko partnerico zaklenil v osebni avtomobil, od nje zahteval spolni odnos, ji govoril, da je kurva, prasica ter da jo bo pospravil, jo udarjal, prisilil v oralni odnos, nato pa začel še spolni odnos, ki pa ga je zaradi oškodovankine pasivnosti prekinil. Posledice so glavoboli in vrtoglavice (somatizacijska motnja), dogodek je pomembno vplival na tožničino spolno življenje, zaradi njega ima nizko samopodobo, kar je povezano s socialno anksioznostjo, jemlje antidepresive.

Op. št. (15): Navaja jih le z drugim označevalcem.

Op. št. (16): Toženec je tedaj šestletno tožnico otipaval po telesu, nogah in spolovilu, ji rekel naj ga prime za ud in pri tem masturbiral. Dejanje je 3x ponovil. Obseg škode se pri tožnici kaže v duševnih bolečinah zaradi škodnega dogodka, ki so izražene v obliki posttravmatskega stresnega sindroma in bodo trajno prisotne v doživljanju in oblikovanju njenega odnosa do spolnosti; posledice z leti ne zbledijo, pač pa s popolnejšim razumevanjem spolnosti in spolnih zlorab vse do zrelejšega obdobja raste njihova škodljivost. Tožnica trpi zaradi strahu, anksioznosti, nezaupanja.

Op. št. (17): april 2013

Op. št. (18): marec 2014

Op. št. (19): maj 2014