VDSS sodba Pdp 120/2015

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (prvi odstavek točke I izreka in v točki II izreka) spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi:

„I/1. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati 112,57 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi:

- od zneska 12,21 EUR od 16. 12. 2013 dalje,

- od zneska 12,83 EUR od 15. 1. 2014 dalje,

- od zneska 13,40 EUR od 14. 2. 2014 dalje,

- od zneska 11,89 EUR od 14. 3. 2013 dalje,

- od zneska 12,34 EUR od 15. 4. 2014 dalje,

- od zneska 12,42 EUR od 15. 5. 2014 dalje,

- od zneska 12,50 EUR od 16. 6. 2014 dalje,

- od zneska 12,48 EUR od 15. 7. 2014 dalje in

od zneska 12,50 EUR od 14. 8. 2014 dalje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 23,40 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.“

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati iz naslova neupravičenih odtegljajev za sindikalno članarino in vzajemno pomoč v višini 112,57 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot to izhaja iz izreka sodbe (prvi odstavek točke I izreka) in da mu je dolžna plačati 176,12 EUR stroškov postopka (drugi odstavek točke I izreka). V II. točki izreka je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2Zoper del sodbe, ki se nanaša na odločitev o neupravičenem odtegovanju sindikalne članarine in članarine blagajne vzajemne pomoči, ne pa tudi na del odločitve, ki se nanaša zavrnitev zahtevka za plačilo 176,12 EUR stroškov (predsodnega) postopka, se je pravočasno pritožil tožnik, smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in odloči, da mu mora tožena stranka znesek neupravičeno odtegovane sindikalne članarine in blagajne vzajemne pomoči vrniti, skupaj z obrestmi. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožnikove osnovne človekove pravice, da o svojem denarju, ki ga je pridobil na zakonit način, samostojno odloča. Sodišče prve stopnje ni spoštovalo določbe 6. člena Statuta Sindikata A., ki določa načine prenehanja članstva. Članstvo lahko preneha z izstopom, s črtanjem in z izključitvijo. Tožnik navaja, da se je prostovoljno včlanil v sindikat in ima po Statutu pravico, da se sam odloči, na kakšen način bo izstopil iz sindikata. To pravico mu je sodišče prve stopnje odvzelo. To je v nasprotju z Ustavo RS. Opozarja, da je 9. 12. 2013 sporočil Službi obračuna plač pri toženi stranki, da izstopa iz sindikata na način neplačevanja članarine. Zato bi morala Služba obračuna plač o tem pisno obvestiti vodstvo sindikata in prenehati odtegovati članarino. S tem bi mu omogočila, da uresniči svojo pravico do izstopa iz sindikata na enega izmed načinov, predvidenih s Statutom. Tožena stranka tega ni upoštevala, temveč je nadaljevala z odtegovanjem plače. Če članarine ne bi mogel plačevati na drug način, ki ga predvideva Statut, bi se vodstvo sindikata odločilo oziroma ukrepalo tako, kot je predpisano v 2. točki 6. člena Statuta in izdalo ustrezen sklep (o črtanju).

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo.

5Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je tožnik dne 27. 12. 2014 skupaj s fotokopijo nakazila sodne takse podal tudi nekatere dodatne pisne navedbe v zvezi s pritožbo, ki pa jih pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati, saj so bile podane po poteku pritožbenega roka. Sodba je bila namreč tožniku vročena dne 15. 11. 2014, 15-dnevni pritožbeni rok pa je potekel 1. 12. 2014.

6Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za vračilo sindikalne članarine utemeljilo s tem, da je tožnik s pristopom v A. pristal na določbe Statuta Sindikata A. z dne 15. 6. 2011 (A1), ki (med drugim) določa, da je vsak član dolžan plačevati članarino (4. alineja 5. člena Statuta) ter da je s pristopno izjavo tožnik soglašal s pravilniki in internimi akti sindikata, torej tudi s Pravilnikom o financiranju in finančno materialnem poslovanju A. Slovenije z dne 9. 12. 2011 (B3). Ta Pravilnik v 13. členu določa, da je član sindikata dolžan vsak mesec plačevati članarino od osnove, določene v 11. členu tega Pravilnika. Člani A. plačujejo članarino pri delodajalcu, ki je dolžan članarino obračunati in nakazovati na račune, določene s sklepom pristojnih organov A. Slovenije, posamezni člani A., ki niso vključeni v organizirane oblike delovanja A., pa plačujejo članarino osebno na račun regijske organizacije, ki ga je včlanila. Regijska organizacija konec junija in decembra tekočega leta opravi obračun in 20 % prejete članarine nakaže na TRR A. Slovenije. Istočasno A. Slovenije obvesti o številu članov - posameznikov. Ker je torej sodišče prve stopnje štelo, da je tožnik z vstopom v sindikat pristal na odtegovanje članarine od svoje plače, je ravnanje tožene stranke utemeljilo z določbo tretjega odstavka 207. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013, 78/2013 - popr.; ZDR-1), ki določa, da delodajalec v skladu z aktom sindikata, katerega član je delavec, na zahtevo sindikata zagotavlja tehnično izvedbo obračuna in plačevanja sindikalne članarine za delavca.

7Odločitev glede zahtevka za plačilo prispevkov v blagajno vzajemne pomoči je sodišče prve stopnje oprlo na Pravilnik blagajne vzajemne pomoči B. (B4), ki v 6. členu določa dolžnost članov redno plačevati članarino.

8Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik sam izstopiti iz sindikata in da bi šele na ta način prenehala obveza tožene stranke do obračunavanja in plačevanja članarine A. oziroma odtegovanja tega zneska od tožnikove plače in nakazovanje sindikatu. Tožnik je sicer res s pristopno izjavo soglašal s tem, kar določa Statut ter pravilniki Sindikata A.. Vendar pa je kot delavec tožene stranke upravičen kadarkoli takšno soglasje glede izplačevanja sindikalne članarine preklicati ter delodajalcu prepovedati nadaljnje odtegovanje članarine. Ni mogoče šteti, da tega ne more storiti zaradi soglasja, ki ga je podal ob vpisu oziroma pristopu v sindikat. Določbe tretjega odstavka 207. člena ZDR-1 namreč ni mogoče razlagati tako (kot je to storilo sodišče prve stopnje), da delavec po včlanitvi v sindikat ne more več preklicati soglasja za plačevanje članarine z odtegovanjem od plače, in da mora izstopiti iz sindikata, da obveznost plačevanja članarine preneha, s tem pa tudi obveznost delodajalca iz tretjega odstavka 207. člena ZDR-1 za obračun in nakazilo članarine od plače. Delavec je namreč kljub določbi tretjega odstavka 207. člena ZDR-1 še vedno upravičen do plače v smislu določbe prvega odstavka 126. člena ZDR-1, ki določa, da je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. ZDR-1 v prvem odstavku 136. člena določa, da lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih, pri čemer so vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila, neveljavna. Ker je tožnik preklical soglasje za odtegovanje dela plače za članarino in blagajno vzajemne pomoči, je tožnikov zahtevek za plačilo nezakonito odtegnjenega zneska plače utemeljen. Določba tretjega odstavka 207. člena ZDR-1 torej pomeni le, da delodajalec za sindikat izvaja tehnično pomoč oziroma tehnično izvedbo obračuna in plačevanja sindikalne članarine za delavca, seveda pod predpostavko, da delavec s tem soglaša. Če delavec z odtegovanjem članarine ne soglaša več, pa nastopi pravni položaj, ko delodajalec tega zneska ne sme več odtegovati s sklicevanjem na določbo tretjega odstavka 207. člena ZDR-1 oziroma s sklicevanjem na interne določbe aktov sindikata, saj s tem nezakonito posega v delavčevo plačo, kot jo zagotavlja ZDR-1.

9Za obravnavano zadevo je bistveno, da je lahko tožena stranka odtegovala del tožnikove plače le, dokler je obstajalo soglasje tožnika. Ko je bilo to preklicano, tožena stranka dela plače ni smela več odtegovati od tožnikove plače in ga nakazovati sindikatu A.. Zato je tožnik upravičen do vračila teh zneskov glede na določbo prvega odstavka 126. člena ZDR-1 in prvega odstavka 136. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, saj je ugotovilo, da je tožnik 9. 12. 2013 podal izjavo, s katero je toženi stranki prepovedal nadaljnje odtegovanje sindikalne članarine (enako velja tudi glede članarine zaradi članstva v Blagajni vzajemne pomoči B.). Tega tožena stranka ni prerekala, višina zahtevka pa niti ni bila sporna, pri čemer je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno štelo, da je obstajala obveznost tožene stranke za odtegovanje zneskov sindikalne članarine na podlagi tretjega odstavka 207. člena ZDR-1 in internih pravil A.. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je ob pravilni uporabi materialnega prava ugodilo tožbenemu zahtevku za vrnitev neupravičeno odtegnjenih zneskov članarine v A. in v Blagajno vzajemne pomoči B. (5. alineja 358. člena ZPP).

10Zaradi uspeha tožnika v pritožbenem postopku je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu delno uspel, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti del njegovih pravdnih stroškov (154/2 člen ZPP). Tožnik je priglasil povračilo stroškov za plačilo sodne takse za postopek v višini 60,00 EUR. Ker tožnikov uspeh v postopku pred sodiščem prve stopnje znaša približno 39 % (tožnik je uspel z zahtevkom za plačilo 112,57 EUR, ne pa tudi z zahtevkom za plačilo 176,12 EUR), je v tem odstotku upravičen do povračila stroškov sodnega postopka, torej do zneska 23,40 EUR. Tožena stranka stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje ni priglasila.

11Ker je tožnik šele z vlogo z dne 27. 12. 2014 (datirano z 28. 12. 2014) priglasil pritožbene stroške, torej prepozno, je izrek o pritožbenih stroških odpadel.