VSM sodba I Cp 858/2015

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki nerazdelno dolžni plačati tožniku odškodnino v višini 50.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan prvi toženki povrniti pravdne stroške v višini 596,10 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2Zoper tako prvostopno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik s primarnim pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev. Izpodbijani sodbi očita jasna nasprotja med ugotovljenim dejanskim stanjem in razlogi sodbe, posledično naj bi bila podana zmotna uporaba materialnega prava kakor tudi bistvena kršitev procesnih določb. Pritožnik izpostavlja, da je prvostopno sodišče v novem sojenju postavilo novega izvedenca medicinske stroke S. T., katerega mnenje pa v bistvenem ne odstopa od mnenja v prvem sojenju postavljene Komisije F.. Tožnik se tudi z mnenjem drugega izvedenca ne strinja in ga zavrača, saj naj bi po njegovem prepričanju očitno prikrival dejansko stanje. Izpodbija pravilnost njegovega stališča, da je bilo zdravljenje tožnika po njegovem odpustu iz bolnišnice dne 13. 2. 2007 ustrezno in primerno kljub temu, da je do napak prišlo že v sami odpustnici, v kateri je bila (nepravilno) izključena sveža poškodba ledvene hrbtenice, ni bila navedena diagnoza zloma dveh vretenc, kontrolni pregledi so bili priporočeni pri osebnem zdravniku. Sodišče podrobno opisuje vaje za hrbtenico, ki pa bi jih pri tožniku moral spremljati zdravnik specialist. Prvostopno sodišče tožniku tudi neutemeljeno ne verjame, da ni bil seznanjen z načinom izvajanja konkretnih vaj. Po mnenju pritožnika bi moralo sodišče ugotoviti odgovornost toženk zaradi napačnih in pomanjkljivih navodil za zdravljenje in ker ustrezno zdravljenje sploh ni bilo izvedeno. Prvostopno sodišče priznava, da je dejstvo, da niso bili opravljeni kontrolni pregledi, nedvomno odstop od smernic v takih primerih. Pri oceni, ali bi oprava kontrolnih pregledov, na katerih bi bile ugotovljene nadaljnje spremembe, pripeljala do odločitve o drugačnem načinu zdravljenja, sodišče prve stopnje po mnenju pritožnika potvorjeno navaja domnevno pojasnilo izvedenca T., da do zožitve hrbteničnega kanala ni prišlo na mestih zloma, temveč na drugih mestih zaradi obrabnostnih sprememb. Pritožnik izpostavlja, da je do pritiska na živčno cev prišlo na mestu zloma, vendar na drugi strani vretenca. Izvedenec zgolj domneva in špekulira, da naj bi v nadaljevanju prišlo do procesa dodatnih obrabnostnih sprememb, ki so pripeljale do operativnega posega. Po mnenju pritožnika bi moralo prvostopno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava oceniti mnenje izvedenca kot neverodostojno in neprepričljivo in ugotoviti, da je bilo ravnanje zdravstvenega osebja strokovno napačno in nepravilno, kar je povzročilo škodo tožniku, ki je utrpel dokončno posedanje vretenc do prvega pregleda dne 1. 6. 2007. Sodišče je dolžno zaradi znane stanovske solidarnosti kritično ovrednotiti mnenje sodnih izvedencev medicinske stroke. Izvedenec priznava, da je potrebno redno spremljanje stanja, saj lahko pride do slabšanja in motenj delovanja perifernih živcev zaradi poškodbe, po prepričanju pritožnika je pri njem šlo ravno za takšno situacijo. Zato ne držijo prvostopni zaključki, da izostanek opravljanja ustreznih telesnih vaj in opustitev kontrolnih pregledov ni bil adekvatni vzrok za poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja, zaradi katerega je bila opravljena operacija, in ki je bil s strani ZPIZ (katerega odločbo prvostopno sodišče napačno razume) ocenjen kot eden izmed razlogov za ugotovitev stopnje tožnikove telesne okvare. Po prepričanju pritožnika je odgovornost delavcev druge toženke in s tem druge toženke jasna. Protipravno je njihovo ravnanje, da so tožnika odpustili iz bolnišnice brez navedene pravilne diagnoze njegovih poškodb in brez naročila na kontrolni pregled. Zaradi tega je tožnik utrpel nepopravljive posledice, ki jih ne bi bilo, če bi druga toženka tožnika naročila na kontrolni pregled in vsaj skušala ustaviti napredovano posedanje zlomljenih vretenc. Izpolnjeni so torej vsi elementi odškodninske odgovornosti. Pritožnik priglaša pritožbene stroške.

3Toženki na pritožbo tožnika nista odgovorili.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru podanih trditev strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje pravilno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi materialno pravo pravilno uporabljeno.

6V skladu z 243. členom ZPP sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev in razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje postavilo dva izvedenca medicinske stroke, glede podanih mnenj katerih je pravilno ugotovilo, da sta v bistvenih delih skladni, kar nenazadnje v obravnavani pritožbi izrecno priznava tudi tožnik. Prvostopno sodišče ob dokazni oceni obeh mnenj ni ugotovilo njunih nasprotij ali pomanjkljivosti (tretji odstavek 254. člena ZPP) in nenazadnje tudi upoštevaje njuno skladnost ni imelo utemeljenega dvoma v pravilnost podanih mnenj. Takega dvoma ne more vzbuditi niti pritožnik, ki v svojih pritožbenih navedbah izpodbija pravilnost stališča drugo postavljenega izvedenca, da je bilo zdravljenje tožnika po njegovem odpustu iz bolnišnice dne 13. 2. 2007 ustrezno in primerno kljub temu, da je do napak prišlo že v sami odpustnici. Prvostopno sodišče je tudi samo pravilno zaključilo, da je začasna odpustnica z dne 13. 2. 2007 vsebovala kar nekaj napačnih podatkov, ki niso ustrezali takratnemu zdravstvenemu stanju tožnika, saj je bila v njej napačno zapisana diagnoza, nepravilno izključena sveža poškodba ledvene hrbtenice, kontrolni pregledi so bili priporočeni pri osebnem zdravniku. V posledici tega je vse do 1. 6. 2007 prišlo do opustitev rednih kontrolnih pregledov pri specialistu - travmatologu, ki naj bi se opravljali približno vsake štiri tedne, in katerih namen je spremljanje zdravstvenega stanja pacienta ter sprememb oz. zdravljenja njegove poškodbe, kakor tudi možnost ukrepanja in sprejema odločitve o drugačnem načinu zdravljenja, če se za to glede na zdravstveno stanje pacienta pojavi potreba. Prvostopno sodišče je utemeljeno zaključilo, da je opustitev kontrolnih pregledov (pri specialistu) nedvomno odstop od smernic zdravljenja v takšnih primerih (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 30). Vendar pa sta oba izvedenca izrecno potrdila, da je bil pri tožniku izbran ustrezen konzervativni način zdravljenja, ki ga tudi (sicer šele ob pregledu dne 1. 6. 2007) ugotovljene spremembe stanja hrbtenice (njeno posedanje) ne bi spremenile oz. pripeljale do odločitve o drugačnem načinu zdravljenja. Prvostopno sodišče zato ni imelo nobene podlage za zaključek, za katerega se zavzema pritožnik, da naj bi strokovno napačno in nepravilno ravnanje zdravstvenega osebja druge toženke tožniku povzročilo škodo v obliki dokončnega posedanja vretenc do prvega pregleda dne 1. 6. 2007, posledično pa pritisk na živčni kanal in potrebo po operaciji.

7V zvezi z v pritožbi izpostavljenim, da je potrebno redno spremljanje stanja, saj lahko pride do slabšanja in motenj delovanja perifernih živcev zaradi poškodbe, pri čemer naj bi šlo pri tožniku ravno za takšno situacijo, sodišče druge stopnje dodaja, da tega v obdobju opustitve opravljanja kontrolnih pregledov pri specialistu (do 1. 6. 2007) nobeden izmed med postopkom postavljenih izvedencev pri tožniku ni potrdil niti to ne izhaja iz njegove medicinske dokumentacije (stabilizacijska operacija je bila pri tožniku opravljena šele na začetku leta 2009, po mnenju izvedencev zaradi napredovanih obrabnostnih oz. bolezenskih sprememb).

8Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi moralo prvostopno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava mnenje drugo postavljenega izvedenca T. kritično ovrednotiti in oceniti kot neprepričljivo in neverodostojno tudi zaradi znane stanovske solidarnosti zdravnikov. Ocena izvedenskega mnenja, njegove strokovnosti, razumljivosti, zanesljivosti in prepričljivosti, je dokazna ocena, podvržena prosti presoji dokazov po 8. členu ZPP, in ne uporaba materialnega prava. Prvostopno sodišče je v obravnavani zadevi tudi po presoji sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da je mnenje izvedenca T. popolno, razumljivo in prepričljivo. Kljub tožnikovi dejanski možnosti, da vzpostavi dvom v pravilnost tega mnenja v okviru dopolnitve izvedenskega mnenja in ob dodatnem zaslišanju izvedenca na obravnavi, sodišče v njegovo pravilnost utemeljeno ni podvomilo.(1) Sprejemljivosti takega prvostopnega zaključka ne more izpodbiti pritožnik zgolj s pritožbenim izpostavljanjem stanovske solidarnosti izvedencev medicinske stroke. Ob tem ni mogoče spregledati, da tožnik v obravnavani zadevi drugega izvedenca te stroke, ki ne bi bil obremenjen s „stanovsko solidarnostjo“ (npr. izvedenca iz tujine) niti ni predlagal. Kot že zgoraj poudarjeno sodišče postavi izvedenca takrat, ko samo ne razpolaga s strokovnim znanjem za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega pravno relevantnega dejstva. Zato je ocena pravilnosti podanega izvedenskega mnenja s strani sodišča po naravi stvari omejena s strokovno neusposobljenostjo sodišča, ki je bila tudi osnovni razlog za postavitev izvedenca. To pa še ne pomeni, da izvedensko mnenje ni predmet dokazne ocene po 8. členu ZPP, v okviru katere sodišče vestno in skrbno presodi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, upošteva pa tudi uspeh celotnega dokaznega postopka. Tudi na tej podlagi po presoji sodišča druge stopnje ni bilo utemeljenih razlogov za dvom v pravilnost mnenja izvedenca T., ki se je v bistvenem skladalo z mnenjem prvo postavljenega izvedenca, kot izrecno priznava tožnik, njegovi zaključki pa tudi niso nasprotovali drugim v postopku izvedenim dokazom oz. tega pritožnik niti ne zatrjuje. Tako edini očitek zoper pravilnost podanega izvedenskega mnenja ostaja na ravni tožnikovega nestrinjanja in nesprejemanja tega mnenja, kar pa za zaključek o njegovi nepravilnosti ne more zadoščati.

9V zvezi z vajami za hrbtenico, ki so bile tožniku predpisane v začasni odpustnici, je tožnik v svojih tožbenih navedbah drugi toženki očital, da mu le-te ob pravilni diagnozi zloma tretjega in četrtega ledvenega vretenca sploh ne bi smele biti predpisane. Ustreznost predpisovanja takih vaj tudi v primeru poškodbe, kot jo je dejansko utrpel tožnik, sta potrdila oba med postopkom postavljena izvedenca medicinske stroke, zato je prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da so bile te vaje potrebne zaradi krepitve hrbtnih mišic, s čimer se zloma stabilizirata in se razbremenjuje mesto zlomov (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 17), kar niti ni izrecno pritožbeno izpodbijano. Vprašljiva je sicer pravilnost izpodbijanega prvostopnega zaključka, ko sodišče tožniku ne verjame, da ni bil seznanjen z načinom izvajanja konkretnih vaj, čeprav toženki, na katerih je bilo s tem v zvezi dokazno breme, nista predložili (listinskih) dokazov z opisom konkretnih vaj, niti le-te v postopku niso bile določno opisane. Vendar pa vse navedeno nima nobenega vpliva na pravilnost prvostopne odločitve. Prvostopno sodišče je namreč utemeljeno izpostavilo nedokazanost tožnikovih trditev, da bi potrebo po kasnejšem operativnem posegu povzročilo tožnikovo izvajanje predpisanih vaj. Tega namreč nobeden od med postopkom postavljenih izvedencev ni potrdil, poslabšanje stanja mesta zlomov zaradi izvajanja vaj (npr. premikov zlomljenih delov vretenc) pa ne izhaja niti iz tožnikove medicinske dokumentacije. Sicer pa tožnik niti ni podal določnih trditev o tem, da bi zaradi nepoučenosti s strani druge toženke izvajal napačne in zanj škodljive vaje, kar bi se odražalo v konkretnem poslabšanju njegovega zdravstvenega stanja.

10Za obstoj splošnega civilnega delikta morajo biti izpolnjene naslednje predpostavke: protipravno ravnanje ali opustitev, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda. Navedeni pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno, izpolnitev le-teh, razen krivde povzročitelja škode (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ), pa mora dokazati oškodovanec. Po vsem zgoraj obrazloženem je pravilen prvostopni zaključek, da kljub več izkazanim protipravnim opustitvam in nepravilnostim v poteku zdravljenja (napačno zapisana diagnoza v začasni odpustnici, nepravilna izključitev sveže poškodbe skeleta, opustitev kontrolnih pregledov pri specialistu do 1. 6. 2007) tožnik vendarle ni uspel dokazati, da so pri njem škodo povzročile prav te in ne osnovna poškodba ter posledično napredovane bolezenske spremembe, ki sta jih kot razlog za slabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja in kasnejšo potrebo po operaciji navedla oba izvedenca. Materialnopravno pravilen je zato prvostopni zaključek, da tožnik ni uspel izkazati pravno relevantne vzročne zveze med ugotovljenimi nepravilnostmi in protipravnimi opustitvami druge toženke in njegovo nepremoženjsko škodo, glede katere je v obravnavani zadevi terjal plačilo odškodnine.

11Po vsem obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano prvostopno sodbo.

12Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sam svoje stroške pritožbenega postopka.

---.---

Op. št. (1) : Podobno npr. sodba II Ips 357/2009 z dne 14. 3. 2013.