VSC sodba in sklep Cp 163/2015

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi tako, da se že prisojena pravična denarna odškodnina iz naslova nepremoženjske škode iz prisojenega zneska 26.920,00 EUR zniža na znesek 11.920,00 EUR, pritožbi se v delu, kjer se izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o prisoditvi glede premoženjske škode v znesku 3.337,67 EUR razveljavi in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in se zato znesek, vsebovan v točki I izreka iz zneska 30.506,92 EUR spremeni v znesek 12.169,25 EUR, posledično se spremeni znesek vsebovan v točki II izreka tako, da se znesek 18.380,00 EUR spremeni v znesek 33.380,00 EUR, znesek 30.506,92 EUR se spremeni v znesek 12.169,25 EUR, v še preostalem izpodbijanem delu se pritožba tožene stranke kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba tožeče stranke se v celoti zavrne in se v tem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Razveljavi se izrek o stroških, nastalih na prvi stopnji vsebovan v točki III izreka in se v tem delu vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno sodbo.

1S sodbo P 368/2013 z dne 17. 10. 2014 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati še znesek 30.506,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2013 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek do zneska 48.886,92 EUR je sodišče prve stopnje zavrnilo. O stroških nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik poškodovan v prometni nesreči dne 17. 7. 2009, ko se je poškodoval kot voznik motornega kolesa. Temelj odškodninske zadeve ni bil sporen, zato tožena stranka odgovarja kot zavarovanec povzročitelja prometne nesreče. Tožnik je zadobil v prometni nesreči odprt zdrobljen zlom desne goleni, izpahnjen zlom prve in druge stopalne kosti desno, udarnino desne podlahti in delni izpah nohta na palcu desnega stopala ter poškodbe križne vezi desnega kolena. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik trpel številne neugodnosti med zdravljenjem in telesne bolečine. Zato mu je od zahtevanih 47.300,00 EUR iz tega naslova, prisodilo 32.000,00 EUR pravične denarne odškodnine. Ugotovilo je, da je tožnik utrpel tako primarni kot sekundarni strah, zato mu je od zahtevanih 8.000,00 EUR prisodilo 5.000,00 EUR. Ugotovilo je, da je tožniku v posledici prometne nesreče ostala izkaženost, zaradi katere psihično trpi in mu je od zahtevanih 3.000,00 EUR prisodilo vseh 3.000,00 EUR. Ugotovilo je, da je ostala tožnikova spodnja okončina funkcionalno zmanjšana in mu je zato iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo celotno vtoževano pravično denarno odškodnino v znesku 27.000,00 EUR. Skupaj mu je prisodilo odškodnino v višini 67.000,00 EUR, od tako prisojene pravične denarne odškodnine pa je odštelo revaloriziranih, že plačanih 40.0000,00 EUR. Sodišče je tožniku prisodilo še premoženjsko škodo in sicer strošek prevozov v znesku 3.337,67 EUR, strošek parkirnine v znesku 154,75 EUR in ostale stroške v zvezi z zdravljenjem v znesku 94,50 EUR. Skupno je sodišče prve stopnje priznalo premoženjsko škodo tožniku v znesku 3.586,92 EUR. Prisodilo je še zakonske zamudne obresti. Za prisoditev denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje uporabilo določbe člena 179 in 182 OZ, glede premoženjske škode pa določbe člena 186 in 174 OZ. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP.

2Zoper zavrnilni del podaja pritožbo tožeča stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Tožnik je mnenja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje na področju telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem prisodilo prenizko denarno odškodnino in bi moralo zato prisoditi celotno zahtevano pravično denarno odškodnino v znesku 47.300,00 EUR. Po mnenju pritožbe, sodišče v sodbi ni opisalo poteka neugodnosti v času zdravljenja, iz sodbe smiselno izhaja, da so po tožnikovem zatrjevanju neugodnosti objektivizirane z izvedeniškim mnenjem. Tožnik je prepričan, da bi moralo biti v sodbi zapisano in taksativno našteto, da je tožnik trpel več nevšečnosti v času zdravljenja in sicer hospitalizacijo 42 dni, štiri operacije, 93 pregledov pri izbranem zdravniku, 58 pregledov pri travmatologu in specialističnem pregledu, štirikrat pri pregledu na komisiji, 34 mesecev uporabe bergel, 39 mesecev uporabe štiri točkovne opornice za desno koleno, osem mesecev prevezov ran na desni nogi, 22 dni rehabilitacije v zdravilišču, 170 dni fizioterapije, 43 mesecev bolniškega staleža, vezanost na pomoč tretjih, v času, ko je bil v bolnici je moral na blato in urin v postelji, uživanje analgetikov in medikamentov, več kot 50-krat je bil RTG sneman, CT, MR preiskave, po vsaki operaciji je prejel po 30 injekcij proti strdkom, imel je težave pri opravljanju osebne higiene, zaradi nestabilnosti in negibnosti desne noge ni mogel v bano, niti iz bane, moralo bi upoštevati tudi, da je tožnik prikrajšan za sprehode z ženo in da so neugodnosti vplivale na odnos z ženo, zaradi česar sta postala oba bolj razdražljiva in nezadovoljna. Tožnik je postal asocialen. Naštete neugodnosti, ob upoštevanju vseh telesnih bolečin, katere je utrpel tožnik, po mnenju tožeče stranke opravičujejo, ob pravilni uporabi materialnega prava, odškodnino v znesku 47.300,00 EUR. Prav tako je sodišče prve stopnje, po mnenju pritožbe neutemeljeno zavrnilo zahtevek za nadaljnjih 3.000,00 EUR iz naslova prestanega strahu. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstev, da se je tožnik ustrašil za življenje in zdravje, ko je obležal na cestišču. Bal se je, da bo izkrvavel. Nato je trpel strah, ko je prišel v K. c. v L., saj je bil mnenja, da mu bodo morali zmečkano nogo amputirati. Tožnik je imel odprt zlom goleni, polomljene stopalnice, poškodovan je imel prst desne noge, zato je trpel strah vsak dan, ob vsakem pregledu. Strah je trpel tudi pri vseh preiskavah. Njegov strah je bil tako močan in izrazit, da je prerasel v bolezensko stanje, zaradi katerega se je moral zdraviti pri psihiatru. Zato ves pretrpeli strah, opravičuje prisojo pravične denarne odškodnine iz tega naslova v celotnem znesku 8.000,00 EUR.

3Pritožbo podaja tudi tožena stranka. Zanjo je na pritožbeni stopnji spornih še 22.337,67 EUR. Sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter napačne uporabe materialnega prava. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje previsoko odmerilo odškodnino iz vseh vtoževanih postavk. Po mnenju tožene stranke je odmerjena odškodnina v znesku 32.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem bistveno previsoka, upoštevajoč mnenje izvedenca medicinske stroke, izpovedbe tožnika ter ustaljeno sodno prakso. Odškodnina je pretirana in ni v sorazmerju s podobnimi poškodbami. Pri tem ne gre spregledati, da bolečinsko obdobje pri tožniku ni trajalo toliko časa, da bi opravičevalo odmero takšne odškodnine, kot jo je sodišče prisodilo tožniku. Dejstvo je sicer, da je tožnikovo zdravljenje trajalo dlje časa in, da je tožnik sicer prestajal več neugodnosti, vendar je tožena stranka mnenja, da višina odškodnine iz naslova bolečin in neugodnosti ne ustreza dejanskemu stanju, saj v konkretnem primeru ni šlo za katastrofalno škodo in višina odškodnine odstopa od povprečja. Tožena stranka je mnenja, da bi bila odškodnina v višini 25.000,00 EUR primerna in pravična. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno in previsoko odmerilo odškodnino iz naslova strahu. Po mnenju tožene stranke bi bila primerna odškodnina v znesku 3.000,00 EUR. Tožnik zagotovo ni tako dolgo prestajal strahu, da bi lahko sodišče iz tega razloga prisodilo odškodnino v višini 5.000,00 EUR. Dejstvo je, da je doživljanje strahu subjektivna kategorija, ki jo je treba pravilno ocenjevati. Tožnik je sicer trpel primaren strah medtem, ko naj bi bil pri tožniku hud sekundarni strah prisoten ob sprejemu v bolnico ter pred in po ostalih štirih operativnih posegih. Srednje hud strah je bil izražen ob prevezih in dodatnih preiskavah, lahek pa ob fizioterapijah ter pregledih pri zdravniku. Upoštevajoč navedeno je tožena stranka mnenja,da bi bila primerna odškodnina iz tega naslova le v višini 3.000,00 EUR. Tožena stranka je tudi mnenja, da je sodišče absolutno previsoko odmerilo odškodnino iz naslova trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Kljub dejstvu, da je izvedenec ugotovil, da so poškodbe zapustile pri tožniki zmanjšanje gledano procentualno v višini 20 do 25 %, je sodišče prve stopnje tožniku iz tega naslova prisodilo odškodnino kar v višini 27.000,00 EUR. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju s sodno prakso in je sodišče s tem tožnika postavilo v privilegiran položaj. Dejstvo je, da je tožnik bil ob razsoji star 52 let in sodišče bi upoštevajoč tožnikovo starost in oceno izvedenca, moralo tožniku prisoditi maksimalno odškodnino v višini 20.000,00 EUR, ne pa kar 27.000,00 EUR. Prav tako je nesprejemljiva odločitev sodišča o višini odškodnine iz naslova skaženosti. Sodišče je iz tega naslova tožniku prisodilo 3.000,00 EUR. Izvedenec v tej zvezi sploh ni izrekel ali gre v tem primeru za skaženost ali ne. Sodišče pa je klub temu tožniku prisodilo enormno odškodnino. Res je, da brazgotine predstavljajo defekt na koži tožnika, ki pa je predvsem kozmetski. Tudi ni moč slediti sodišču, da je šepanje, skaženost. Šepanje je sicer neskladje pri hoji, vendar nikakor to ne sodi v termin skaženosti, saj bi bilo domnevno šepanje pri tožniku prisotno le pri hitri hoji. Zato bi bila pravična denarna odškodnina iz tega naslova, če bi bila presojena, v znesku 500,00 EUR. Tožena stranka se tudi ne more strinjati z argumentacijo sodišča glede višine odškodnine iz naslova prevoznih stroškov. Sodišče je svojo odločitev oprlo na stališče, da je tožnik upravičen do kilometrine po cenah na dan vložitve zahtevka. Takšno stališče sodišča je povsem napačno. Kot je tožena stranka že navedla v odgovoru na tožbo, so tožniku stroški v obliki prevozov nastajali v obdobju od leta 2009 do 2012, ko cena kilometra ni bila v višini, kot je to sedaj odločilo sodišče. Tožena stranka je tako mnenja, da je sodišče povsem neutemeljeno priznalo tožniku zahtevek oziroma bi pri prisoji odškodnine iz tega naslova moralo upoštevati kilometrino na dan, ko so tožniku nastajali potni stroški. Predlaga ugoditev pritožbi in priglaša pritožbene stroške.

4Pritožbi sta bili vročeni nasprotnim strankam.

5Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Po mnenju tožeče stranke, tožena stranka ni navedla niti enega podobnega primera, saj se sklicuje, da prisojena odškodnina odstopa od že prisojenih odškodnin za podobne primere. Zdravljenje tožnika je trajalo 43 mesecev oziroma slaba štiri leta. Zdravljenje je bilo ves čas aktivno, dolgotrajno zdravljenje, bolečine in neugodnosti, ki jih je trpel, so bile tako močne, da so porušile tudi njegovo psihično stanje. Štiri leta je trpel pekel, izgubil je štiri leta življenja, saj je v času zdravljenja izgubil vse življenjske radosti. Tudi odškodnina iz naslova strahu je prisojena v prenizkem znesku. Izvedenec je tožnikov strah objektiviziral. Strah je pri tožniku pustil tako močne posledice, da se je moral zdraviti pri psihiatru. Tudi odškodnina iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni prisojena v previsokem znesku. Tožnik je bil ob razsoji star 52 let in to ni razlog, da bi mu sodišče prisodilo nižjo odškodnino, saj do 65 leta starosti, ko je človek delovno sposoben, je pričakovati, da bo lahko opravljal vse življenjske funkcije in aktivnosti. Sam procent 25 % zmanjšanja življenjske aktivnosti ne pove veliko, več pove, da tožniku na desni nogi zastaja fleksija palca, da v kolenu sliši in čuti škrtanje, da je gleženj ob hoji boleč, da je golen zaraščena s torzijsko deformacijo 10 do 15 stopinj zunanje torzije, ima bolečine v predelu stopala in blazinice na velikem prstu, kjer čuti bolečine, skelenje, pri hoji se pojavlja bolečina v zgornjem delu stopala. Ne more opravljati del, ki jih opravlja čepe. Hoja po stopnicah navzdol je netekoča, ima občutek kot da bi šepal in imel nogo krajšo. Tožnik je moral opustiti igranje športa in plesa. Tako obširen obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti zagotovo opravičuje odškodnino v višini 27.000,00 EUR. Tudi odškodnina iz naslova izkaženosti je prisojena v pravičnem znesku. Pri tožniku so ostale brazgotine po operativnih posegih v poškodovanih delih telesa, pri tožniku je ostalo šepanje, vse to zagotovo predstavlja skaženost. Tožnik je tudi priglasil premoženjsko škodo po cenah ob izdaji sodne odločbe, zato tožena stranka neupravičeno navaja, da bi sodišče moralo uporabiti izračun po cenah bencina od leta 2009 do 2012.

6Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

7V obravnavanem škodnem dogodku je tožnik utrpel odprt zdrobljen zlom desne goleni, izpahnjen zlom prve in druge stopalne kosti desno, udarnino desne podlahti in delni izpah nohta na palcu desnega stopala ter poškodbe križnih vezi desnega kolena. Utrpel je tudi premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje se do razvrstitve telesnih poškodb na lahke in zelo hude ni opredelilo. Materialno pravno podlago za določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo predstavljata določili 179. in 182. člena OZ. Oškodovancu mora biti zagotovljena njegova primerna satisfakcija za nepremoženjsko škodo, pri čemer mora sodišče pri odmeri odškodnine ustrezno upoštevati načelo individualizacije, ki zahteva upoštevanje intenzivnosti in trajanje bolečin, neprijetnosti in omejitve, ki oškodovanca spremljajo in načelo objektivne pogojenosti odškodnine glede na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ter primerjava z drugimi podobnimi primeri. Tožena stranka v pritoži uveljavlja neustrezno individualizacijo odškodnine v zvezi z vsemi postavkami za prisojo pravične denarne odškodnine in oporeka tudi objektivni pogojenosti prisojene odškodnine, ker odškodnina v konkretnem primeru ni primerljiva z odškodninami, prisojenimi v podobnih primerih, oziroma le-ta odstopa od že prisojenih odškodnin za podobne primere. Na drugi strani pa tožeča stranka sodišču prve stopnje očita, da na področju telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ter na področju strahu ni ustrezno upoštevalo načelo individualizacije.

8Tožena stranka utemeljeno graja dosojeno višino odškodnine, prisojeno za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, medtem, ko tožnik po mnenju sodišča druge stopnje neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni pravilno individualiziralo odškodnino v zvezi s pretrpljenimi telesnimi bolečinami in nevšečnostmi in je po zaključku sodišča druge stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje na tem področju. Tožeča stranka nima prav, ko v pritožbi navaja, da je zdravljenje potekalo štiri leta. Iz mnenja izvedenca medicinske stroke izhaja, da je zdravljenje zaradi zapletov trajalo od 17. 7. 2009 do 15. 1. 2013 ter še 30 dni junija 2013, to se pravi skupaj tri leta in sedem mesecev. V tej zvezi sodišče prve stopnje utemeljeno sledi ugotovitvi izvedenca medicinske stroke, ki je ta del mnenja podal na podlagi ocene zdravstvene dokumentacije tožnika. Na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik trpel zelo hude telesne bolečine skupaj 12 ur, trajne hude je trpel skupaj 20 dni, trajne srednje hude telesne bolečine po prenehanju hudih telesnih bolečin so bile prisotne kakšnih 12 mesecev, občasne srednje hude telesne bolečine pa kumulativno šest mesecev, trajne lahke telesne bolečine 12 mesecev, občasne lahke telesne bolečine pa bodo pod določenimi pogoji ostale tudi v bodoče. Zato na tem področju ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje, kot to zatrjuje pritožnik, saj se navedbe pritožbe ujemajo z ugotovitvami sodišča prve stopnje na področju prestanih in bodočih telesnih bolečin. Po zaključku sodišča druge stopnje je tožnik trpel tudi nevšečnosti med zdravljenjem, ki se ujemajo s tistimi, katere v pritožbi navaja pritožnik. Tožnik je bil petkrat hospitaliziran, bil je tri tedne v zdravilišču, imel je pet operativnih posegov (tožnik navaja štiri), imel je številna rentgenska slikanja, več CT slikanj, MR slikanje, več kot tri leta je uporabljal bergle, imel je številne preveze v bolnišnici in v zdravstvenem domu, številne preglede v travmatološki ambulanti, v fizikalni ambulanti in več pregledov pri psihologu in psihiatru. Imel je več kot stokratno ambulantno fizikalno terapijo na raznih fiziatričnih oddelkih, užival je razna zdravila, imel je številne obiske in preveze v zdravstvenem domu pri osebnem zdravniku, bil je dalj časa odsoten z dela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so ugotovitve izvedenca in izpoved tožnika o telesnih bolečinah in neugodnostim med zdravljenjem pretežno skladne. Sodišče prve stopnje je tudi upoštevalo okoliščine v zvezi s samim potekom zdravljenjem, kot ga v pritožbi navaja pritožnik, tako glede odstranitve obleke, kakor tudi glede bolečin v poškodovani nogi. Ni sledilo tožnikovi izpovedbi le v tistem delu, da bodo tožniku ostale v predelu stopala, hude bolečine, kot jih je navajal tožnik, ker izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca, da bodo ostale le občasne lahke bolečine. Sodišče prve stopnje pa v nadaljevanju ni napravilo objektivizacijo posledic tožnika na področju neugodnosti med zdravljenjem in na področju telesnih bolečin. Ob primerjavi z že pravnomočno prisojenimi odškodninami za podobne primere, pa je po zaključku sodišča druge stopnje pritožba tožene stranke utemeljena in je sodišče prve stopnje prisodilo nekoliko previsoko pravično denarno odškodnino iz tega naslova, medtem ko se v tej zvezi pritožba tožeče stranke izkaže za neutemeljeno in je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno in ni prisodilo celotne zahtevane odškodnine iz tega naslova, saj tožnik zahteva iz tega naslova plačilo pravične denarne odškodnine kar v znesku 47.300,00 EUR. Najvišja prisojena odškodnina za podoben primer je bila prisojena v primeru sodbe VS RS II Ips 646/2009 z dne 9. 7. 2012, kjer je bila tožniku, mlademu moškemu, dijaku, ki je bil ob nezgodi star 16 let prisojena skupna odškodnina v višini 47 povprečnih plač (v konkretnem primeru je sodišče prve stopnje skupaj prisodilo odškodnino v znesku okoli 67 povprečnih plač). Na področju neugodnosti med zdravljenjem in telesnih bolečin je sodišče prisodilu tožniku v podobnem primeru odškodnino v znesku 15.000,00 EUR. Tožnik je v primerjalnem primeru utrpel odprt zlom zunanjega gležnja druge stopnje, odprt zlom petnice druge stopnje, odprto poškodbo med golenico in skočno kostjo ter petnico, raztrganino v področju petnice in zunanjega gležnja z defektom kože, ter raztrganine v predelu kolena. Trpel je hude stalne bolečine 15 dni, hude občasne bolečine 10 dni, srednje hude stalne bolečine 4 tedne, srednje hude občasne bolečine 2 tedna, lahke stalne bolečine 2 meseca, občasne pa še do 2008, celotno zdravljenje je trajalo eno leto. Oškodovanec je v podobnem primeru imel dve operaciji, 45 dni je bil hospitaliziran, prav tako je bil potreben kožni presadek kot pri tožniku v konkretnem primeru, imel je več RTG slikanj in MRI slikanj. Imel je primerljivo število fizioterapij, pri čemer pa je potrebno izpostaviti dejstvo, da je bil tožnik v primerljivem primeru, kot že obrazloženo, star 16 let ob škodnem dogodku, medtem ko je naš tožnik bil star 47 let in tako ne moremo govoriti o primerjalnem obdobju bodočih telesnih bolečin (182. člen OZ). Tudi v primerljivih primerih je bila odškodnina iz tega naslova prisojena v nižjih zneskih.(1) Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje prisodilo nekoliko previsoko odškodnino iz tega naslova in je pritožba tožene stranke v tej zvezi zato utemeljena in je sodišče druge stopnje, ob pravilni uporabi materialnega prava tožniku iz tega naslova znižalo pravično denarno odškodnino iz zneska 32.000,00 EUR na znesek 25.000.00 EUR.

9Obe pritožbi, kjer izpodbijata pravično denarno odškodnino iz naslova strahu, sta neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo izpovedi tožnika, da je ob sami nezgodi in takoj po njej pri tožniku bil izražen zelo hud primarni strah, nato je tožnik prestal hud sekundarni strah ob sprejemu v Splošno bolnico Trbovlje, nato v UKC L., ter prve dni po ostalih štirih operativnih posegih. Trpel je še srednje hud sekundarni strah, nato lahek sekundarni strah in sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila zaskrbljenost hujše stopnje izražena praktično ves čas zdravljenja zaradi negotovosti končnega izida zdravljenja. Takšna stopnja strahu upravičuje prisojo pravične denarne odškodnine v znesku 5.000,00 EUR, ki je nekoliko višja v primerjavi z odškodninami v prej omenjenih, že končanih primerih, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo pri tožniku nastanek zelo hudega primarnega strahu in sekundarnega, ki je trajal ves čas zdravljenja (tri leta in sedem mesecev), zato neutemeljeno tožena stranka izpostavlja, da sodišče ni pravilno individualiziralo odškodnine iz tega naslova. Prav tako neutemeljeno zahteva prisojo višje denarne odškodnine iz tega naslova tožeča stranka, saj v takšnem primeru pravična denarna odškodnina ne bi predstavljala standarda pravične denarne odškodnine iz člena 179 OZ in bi zelo odstopala od odškodnin, prisojenih v primerljivih primerih.

10Sodišče prve stopnje je na področju psihičnih bolečin zaradi skaženosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne znake skaženosti. Neutemeljeno pritožba tožene stranke v tej smeri navaja, da izvedenec ni ugotovil skaženosti pri tožniku. Izvedenec je v svoje mnenje zapisal, da so poškodbe zapustile izrazite brazgotine, ki so pod določenimi pogoji precej vidne in jih zato smatra kot hujšo skaženost. Sicer je skaženost pravni standard, ki ga mora zapolniti sodišče. V konkretnem primeru sodišče druge stopnje ob obravnavanju pritožbe tožene stranke ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je pri tožniku ostalo več brazgotin v predelu kolena in na stopalu in, da so te brazgotine še vedno prisotne in, da zaradi njih tožnik duševno trpi. Ob primerjavi s prej omenjenimi primeri, pa je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko je prisodilo odškodnino iz tega naslova v znesku 3.000,00 EUR. Ob tem, v primerjavi s podobnimi primeri, kjer je tudi ostala skaženost, zaradi šepanja (pri tožniku je opazno šepanje le pri hitrejši hoji), pa prisojena odškodnina ni presegla zneskov 2.000,00 EUR. Zato je sodišče druge stopnje, ob pravilni uporabi materialnega prava, že prisojeno odškodnino iz tega naslova znižalo na znesek 2.000,00 EUR.

11Utemeljeno tožena stranka v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje dalo prevelik poudarek zmanjšanju življenjske aktivnosti tožnika na posameznih področjih, ki je ostala pri tožniku zaradi posledic nezgode. Iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik vrnil v službo, da torej delo opravlja še vedno, čeprav z manjšimi omejitvami. Prav tako ni povsem opustil športne aktivnosti, saj se še ukvarjal s kolesarjenjem, prav tako je še sposoben voziti vozilo in motorno kolo, zato je odškodnina previsoko odmerjena. Ob upoštevanju starosti tožnika 52 let v času razsoje se tako izkaže, da je odškodnina v znesku 27.000,00 EUR previsoko prisojena odškodnina iz tega naslova. V prej omenjenem primeru, izraženem v sodbi II Ips 646/2009 je bilo tožniku s podobnimi zmanjšanimi življenjskimi aktivnostmi, vendar ob starosti 16 let, prisojena pravična denarna odškodnina iz tega naslova v znesku 20.000,00 EUR. Tudi v tem primerjanjem primeru je tožniku ostala le omejena gibljivost skočnega sklepa in je tožnik omejen pri daljši hoji, teku, omejen je pri športnih aktivnostih, po oceni izvedenca je zmanjšanje življenjske aktivnosti za okoli 20 %. Tako se tudi z načelom primerjave z že prisojenimi odškodninami izkaže, da je sodišče prve stopnje v tej zvezi prisodilo previsoko pravično denarno odškodnino. Zato je sodišče druge stopnje, ob pravilni uporabi materialnega prava in sicer določbe člena 179 in 182 OZ, že prisojeno pravično denarno odškodnino iz tega naslova iz zneska 27.000,00 EUR, znižalo na znesek 20.000,00 EUR.

12Tudi skupaj prisojena denarna odškodnina v znesku 67.000,00 EUR je previsoka, v primerjavi z že prej omenjenimi podobnimi primerjalnimi primeri. Skupna pravična denarna odškodnina iz tega naslova v znesku 52.000,00 EUR, pa je primerljiva z odškodninami, prisojenimi za podobne primere.

13Utemeljeno pa pritožba tožene stranke opozarja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s prisojo premoženjske škode zaradi potnih stroškov napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da bo sodilo po cenah na dan sojenja, ker je priznalo tudi zakonske zamudne obresti od 29. 6. 2013 do plačila. Tožena stranka je po prejemu tožbe in tožbenega zahtevka v zvezi s plačilom kilometrine izpostavila dejstvo, da bi tožeča stranka morala navesti cene bencina v času, ko so ji nastajali stroški za prevoze. Sodišče tem navedbam ni sledilo, jih je prezrlo in je pavšalno ocenilo, da znaša strošek za kilometer 0,45 EUR. Sodišče je samo ugotovilo, da sodna praksa priznava povračilo premoženjske škode v obliki potnih stroškov v višini javno objavljene kilometrine, iz katere izhaja način izračuna v deležu 30 % od cene neosvinčenega 95 oktanskega bencina in sicer takrat, ko takšni potni stroški dejansko tudi nastanejo. Odškodninska terjatev je pravica oškodovanca, zahtevati od odgovorne osebe povrnitev škode. Način povrnitve premoženjske škode pa sta vzpostavitev prejšnjega stanja in plačilo denarne odškodnine. Plačilo denarne odškodnine za premoženjsko škodo je tako plačilo določenega denarnega zneska, ki je enak obsegu premoženjske škode, ki jo je odgovorna oseba dolžna povrniti. Splošno merilo za odmero denarne odškodnine določa 169. člen OZ. Tako se izkaže, da je dejansko stanje obsega plačila potnih stroškov glede na odgovorne navedbe tožene stranke, zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo neraziskano in je zato sodišče druge stopnje v tem delu sodbo sodišča prve stopnje ob uporabi določbe člena 354 ZPP razveljavilo in vrnilo v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati vse navedbe tožeče in tožene stranke in odločiti o povračilu premoženjske škode v zvezi s potnimi stroški tožeče stranke, katere je sicer sodišče prve stopnje prisodilo v skupnem znesku 3.337,67 EUR in v tem delu bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločati o višini premoženjske škode, medtem ko se ostali del premoženjske škode, pritožbeno ne izpodbija.

14Odločitev sodišča druge stopnje o spremembi prisojene pravične denarne odškodnine zaradi delno neutemeljene pritožbe tožene stranke in o zavrnitvi pritožbe tožeče stranke pa temelji na določbi pete alineje prvega odstavka 358. člena ZPP in na členu 353 ZPP.

15Sodišču prve stopnje se v delu, kjer je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožene in tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

16Delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje je terjala, da je sodišče druge stopnje moralo razveljaviti odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, o katerih je sodišče prve stopnje odločalo v točki 3 izreka. Po končni odločitvi o vsej škodi, katera pripada tožeči stranki, tudi iz naslova premoženjske škode, bo sodišče, glede na dosežen uspeh v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP) moralo ponovno odločati o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Odločitev sodišča druge stopnje v tej zvezi temelji na določbi 3. točke prvega odstavka 365. člena ZPP.

Tožeča in tožena stranka sta priglasili pritožbene stroške, o katerih pa bo moralo odločati sodišče prve stopnje. Če sodišče druge stopnje razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, razveljavi odločbo (tudi delno) in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-----

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 398/2002, kjer je bila tožniku prisojena skupna odškodnina v skupnem znesku 38 povprečnih neto plač, za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem 11,5 povprečnih neto plač, sodba II Ips 673/2009, kjer je bila oškodovancu prisojena odškodnina v skupnem znesku 35 povprečnih neto plač, iz naslova bolečin in neugodnosti med zdravljenjem pa znesek 24.620,00 EUR, v primeru sodbe VS RS II Ips 73/2008 je bilo tožniku prisojenih skupaj povprečnih 23 neto plač, za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem pa 19.195,46 EUR, v primeru sodbe VS RS, ev. št. VS 002506 z dnem vnosa 2. 12. 2014 je bila oškodovancu prisojena odškodnina v višini 34,62 plač iz naslova telesnih bolečin in neugodnostim med zdravljenjem pa je bila tožniku prisojena odškodnina v znesku 12.000,00 EUR, pri čemer je potrebno pripomniti, da je v vseh primerjalnih primerih šlo za starostno skupino od 8 do 14 let in od 14 do 38 let.