UPRS Sodba IV U 113/2017-7

Tožbi se ugodi. Odločba Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč, št. Bpp 963/2017 z dne 12. 6. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila prošnji A.A. za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) in ji odobrila nujno BPP v zvezi s plačilom odškodnine v obliki sestave in vložitve tožbe, od 10. 6. 2017 dalje (1. točka izreka) ter za izvajanje BPP določila odvetnika B.B. (3. točka izreka).

Tožena stranka je v postopku ugotavljanja materialnega položaja prosilke ugotovila, da je prosilka upravičena do denarne socialne pomoči za čas od 1. 3. 2017 do 31. 8. 2017, zato izpolnjuje pogoje za dodelitev izredne BPP v skladu s prvim odstavkom 12. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

Izpolnjevanje pogoja iz 24. člena ZBPP je tožena stranka oprla na ugotovitev, da je prosilka želela vložiti tožbo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ter ugotovitev, da ji je bila izdana odločba Upravne enote Velenje, št. 214-1016/2014-5 z dne 8. 7. 2014, s katero je bilo odločeno, da je upravičena do denarne odškodnine za škodo povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, nastalo v obdobju od 26. 2. 1992 do 28. 1. 2002, v višini 5.950,00 EUR. Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP) v 10. členu določa vložitev tožbe v treh letih po začetku uporabe zakona. Pojasnila je, da se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, če ZPŠOIRSP ne določa drugače. Sklicevala se je tudi na določbo 12. člena navedenega zakona, ki omejuje skupno višino denarne odškodnine na trikratnik zneska denarne odškodnine, ki je lahko upravičencu določena v upravnem postopku.

Glede na vsa navedena dejstva, torej izdano odločbo Upravne enote Velenje, št. 214-1016/2014-5 z dne 8. 7. 2014, glede na zakonska določila ZPŠOIRSP, ter iztek triletnega roka določenega v prvem odstavku 10. člena ZPŠOIRSP (dne 18. 6. 2017), je tožena stranka, ne glede na to, da vloga ne vsebuje vseh za odločanje potrebnih podatkov, prosilkini prošnji na podlagi določbe 36. člena ZBPP ugodila in ji dodelila nujno BPP.

Tožeča stranka odločitvi tožene stranke oporeka. Navaja, da dodelitev BPP kot nujne, iz razloga ker triletni rok za vložitev tožbe po ZPŠOIRSP nastopi 18. 6. 2017, ni utemeljena. Tožena stranka bi morala ugotoviti, ali prosilka izpolnjuje pogoj iz 24. člena ZBPP (točka 9 in 10). Odločitev je nepravilna in pomeni širjenje instituta nujne BPP ter zlorabo pravice do BPP. V konkretnem primeru ne gre za situacijo, ki jo obravnava institut nujne BPP, saj je ZPŠOIRSP oškodovancem omogočil uveljavitev sodnega varstva v treh letih, torej je imela prosilka dovolj časa za pridobitev BPP. Prav tako ne gre spregledati, da je bila prosilki odškodnina določena v upravnem postopku že v letu 2014, zato ni sprejemljivo, da se je z vložitvijo prošnje za dodelitev BPP tik pred potekom zastaralnega roka, prosilka izognila dokazovanju razumnosti in ekonomske upravičenosti postopka oziroma pogojev iz 24. člena ZBPP. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zahtevek prosilke zavrne kot neutemeljen oziroma podredno vrne v ponovni postopek.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

Stranka z interesom odgovora na tožbo ni podala.

Tožba je utemeljena.

Sodišče v obravnavani zadevi uvodoma ugotavlja, da izpodbijana odločitev temelji na določbi 36. člena ZBPP, ki določa pogoje za dodelitev nujne BPP. Gre za določbo, ki jo organ za BPP uporabi v primeru, ko bi zaradi odločanja o prošnji za BPP ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje, prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje. Prvi odstavek navedene določbe določa tudi, da se nujna BPP v takem primeru prosilcu dodeli ne glede na njegov materialni položaj, vendar po presoji pogojev iz 24. člena tega zakona. Namen navedene določbe je, da se prosilec izogne posledicam zamude roka ali izgubi pravice opraviti določeno dejanje in se mu v ta namen dodeli pomoč samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno.

Navedeno pomeni, da bi tožena stranka, tako kot to zatrjuje tožeča stranka v tožbi, morala pred dodelitvijo nujne BPP presoditi, ali so izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZBPP. Določba 24. člena ZBPP določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialnoekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. V tretjem odstavku navedene določbe je določeno, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Po navedeni določbi je torej pri presoji upravičenosti dodelitve BPP, kot pogoj treba upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP. Predvsem je treba upoštevati, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, poleg pogoja, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj. Glede na finančne okoliščine, ki jih je v obravnavani zadevi izkazala prosilka za dodelitev BPP in ki bi same po sebi lahko utemeljevale tudi uporabo določbe 12. člena ZBPP, sodišče ugotavlja, da bi v takem primeru morala biti finančni pogoj in objektivni pogoj iz 24. člena ZBPP, izpolnjena kumulativno.

V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je prosilka v prošnji za dodelitev BPP zaprosila za BPP za vložitev tožbe za škodo, ki ji je nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v obdobju od 26. 2. 1992 do 28. 1. 2002. Prav tako ni sporno, da je bila prosilki v upravnem postopku že izdana odločba Upravne enote Velenje, št. 214-1016/2014-5 z dne 8. 7. 2014, s katero je bilo ugotovljeno, da je prosilka upravičena do denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz stalnega prebivalstva v prej navedenem obdobju, v višini 5.950,00 EUR.

Kot je pravilno ugotovila tožena stranka, pravico do denarne odškodnine in drugih oblik pravičnega zadoščenja z namenom poprave kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, za primere kot je obravnavani, določa ZPŠOIRSP, ki v II. poglavju ureja postopek uveljavljanja denarne odškodnine v upravnem postopku in v III. poglavju uveljavljanje denarne odškodnine v sodnem postopku. Iz določbe III. poglavja ZPŠOIRSP izhaja, da je treba tožbo za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki je upravičencu nastala v obdobju izbrisa vložiti v 3 letih po začetku uporabe zakona, torej do 18. 6. 2017.

ZPŠOIRSP torej omogoča uveljavitev višje denarne odškodnine, ki je nastala upravičencu zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, kot je bila določena v upravnem postopku, vendar v 12. členu omejuje višino denarne odškodnine, ki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ne more preseči trikratnika zneska denarne odškodnine, ki je bila upravičencu določena v upravnem postopku. Prav tako 11. člen tega zakona določa, da se v sodnem postopku odločanja o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, razen če ta zakon ne določa drugače.

Ker torej ZPŠOIRSP napotuje na uporabo pravil Obligacijskega zakonika, sodišče opozarja na določbe 2. oddelka Obligacijskega zakonika¹ (v nadaljevanju OZ). Iz komentarja določbe 131. člena OZ (podlage za odgovornost) izhaja, da mora vsako dejansko stanje, ki povzroči zahtevo za povrnitev škode vsebovati naslednje predpostavke: škodljivo dejstvo, nedopustno škodo, vzročno zvezo med škodnim dogodkom in škodo ter odgovornost.

V obravnavani zadevi zatrjevana višja škoda, kot je bila prosilki določena oziroma ugotovljena v upravnem postopku, ni izkazana, niti je prosilka ni navedla v prošnji za dodelitev BPP, kar pomeni, da posledično ni izkazana razumnost in verjetnost izgleda za uspeh v sodnem postopku. Sodišče pojasnjuje, da vseh zahtevanih predpostavk odškodninske odgovornosti prosilka v svoji prošnji, niti tožena stranka v postopku dodelitve BPP, ni dolžna utemeljevati. Že iz določb ZPŠOIRSP in namena zaradi katerega je bil sprejet ter odločitev Ustavnega sodišča RS, ki je presojalo ustavnost posameznih določb tega zakona (odločba Up-124/14, U-I-45/14 z dne 28. 5. 2015) namreč izhajajo stališča, ki se nanašajo na opredelitev odgovornosti države za škodo, ki jo s svojim protipravnim ravnanjem povzročijo državni organi, uslužbenci in funkcionarji pri izvrševanju oblasti. Gre za specifično obliko odgovornosti, za presojo katere ne zadoščajo klasična pravila civilne odškodninske odgovornosti za drugega, kar pomeni, da mora sodišče pri presoji uporabiti nekatera pravila splošnega obligacijskega prava, prilagojena značilnostim javno pravne odškodninske odgovornosti. Ne Ustavno sodišče RS, ne veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Kurić in drugi, proti Republiki Sloveniji (sodba z dne 26. 6. 2012), pa v svojih presojah morebitnim vlagateljem odškodninskih zahtevkov niso spregledali uporabe splošnih pravi obligacijskega prava, ki se nanašajo na ugotavljanje višine škode.

Sodišče v zvezi s tožbenim ugovorom, da se institut dodelitve nujne BPP zlorablja, pojasnjuje, da je preprečitvi zlorab v zvezi z vlaganjem prošnje za dodelitev nujne BPP botrovala sprememba ZBPP (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči, ZBPP-C), ki je predlagala nov rok, ki določa koliko časa pred iztekom roka za pravno dejanje lahko prosilec zaprosi za nujno BPP. Ta rok je namenjen pravočasni zagotovitvi odvetnika, ki bo prosilcu nudil BPP. Iz Poročevalca DZ, letnik 2014, z dne 12. 12. 2014, pa izhaja namen zakonodajalca, ki je jasno izražen tudi v določbi prvega odstavka 36. člena ZBPP, da je pred dodelitvijo nujne BPP pristojni organ za BPP dolžan preveriti utemeljenost prošnje z vidika izpolnjevanja vsebinskega kriterija po 24. členu ZBPP, skladno z ZBPP, pa se materialni položaj prosilca ugotavlja naknadno. Iz obrazložitve predlagane spremembe 36. člena ZBPP (21. člen predloga ZBPP-C) izhaja tudi, da prosilec, ki vloži prošnjo za nujno BPP, ne sme biti priviligiran nasproti tistim prosilcem, ki za BPP zaprosijo pravočasno in katerih vloge se presojalo tudi z vidika vsebinske utemeljenosti po določbi 24. člena ZBPP.

Nastanek višje škode, ki jo bo prosilka uveljavljala v sodnem postopku, mora biti torej tudi v postopku dodelitve nujne BPP izkazan v tolikšni meri, da toženi stranki in tudi sodišču omogoči presojo 24. člena ZBPP, torej presojo razumnosti in verjetnega izgleda za uspeh v pravdnem postopku. Ker tožena stranka svoje odločitve ni utemeljila v smislu 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku in je posledično nepravilno uporabila določbo 36. člena v zvezi z 24. členom ZBPP, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki, da opravi ponoven postopek.

--------------------------

⁽¹⁾ Obligacijski zakonik s komentarjem in sodno prakso, december 2001.