UPRS sklep I U 184/2015

Postopek se prekine.

Banka Slovenije je z izpodbijanim sklepom združila zadeve tožnic v en postopek in zavrgla njihove zahteve za dovolitev udeležbe v postopku in za vročitev odločbe o izrednih ukrepih v Banki A. d.d. Iz obrazložitve sledi, da tretje osebe ne morejo uveljavljati svojih pravnih koristi v postopku pravnega varstva presoje zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih. V konkretnem primeru je tožena stranka Banki A. kot subjektu nadzora izdala odločbo o izrednih ukrepih, za izdajo katere veljajo določene posebnosti v primerjavi z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker v postopku do izdaje odločbe niti banki kot subjektu nadzora in naslovniku izrednih ukrepov ni priznana pravica do aktivne udeležbe v postopku z uveljavljanjem nasprotnih dejstev in okoliščin, je priznanje takšne pravice tretjim osebam v celoti neupravičeno in neutemeljeno. Še sploh ob upoštevanju, da je v postopkih zoper odločbe Banke Slovenije izrecno izključen tako pritožbeni postopek (drugi odstavek 330. člena Zakona o bančništvu, v nadaljevanju ZBan-1) kot tudi postopek z izrednimi pravnimi sredstvi (tretji odstavek 330. člena ZBan-1). Sodni varstvo pa je v upravnem sporu priznano le banki. Glede na navedeno specifiko in obstoj drugega pravnega sredstva po 350a. členu ZBan-1 se ZUP v konkretnem primeru ne uporablja. Stranke tega postopka torej ne morejo biti stranski udeleženci v postopku izreka izrednih ukrepov, prav tako pa je treba ugotoviti, da so njihove zahteve prepozne, saj so bile vložene po izdaji odločbe o izrednih ukrepih zato jih je treba zavreči na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Posledično je treba na podlagi četrtega odstavka 229. člena ZUP zavreči tudi zahteve za vročitev odločbe.

Tožeče stranke se z izpodbijanim sklepom ne strinjajo in navajajo, da so bile z izdajo odločbe o izrednih ukrepih neposredno prizadete njihove pravne koristi. Na podlagi omenjene odločbe so namreč prenehale kvalificirane obveznosti banke izdajateljice, posledično pa se je za višino njenih terjatev do banke zmanjšalo premoženje vsake od tožnic. Toženka je torej s svojo odločbo prizadela pravne koristi upnikov (investitorjev), zato bi morala tudi njim omogočiti aktivno sodelovanje v postopku. Ker tega ni storila, jim je onemogočila zaščito njihovih pravnih interesov, s tem pa so bile kršene ustavne pravice, in sicer pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravica do zasebne lastnine (33. člen), pravica do pravnega sredstva (25. člen) in sodnega varstva (23. člen).

Upoštevaje predhodno navedeno tožeče stranke sodišču predlagajo, da ugodi njihovi tožbi in odpravi izpodbijani sklep oziroma da na podlagi prvega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) začne postopek za presojo ustavnosti 253., 261a., 261b., 261c., 261d., 261e., 261f., 347. in 350a. člena ZBan-1, predmetni postopek pa prekine do izdaje odločbe Ustavnega sodišča o zahtevi za presojo ustavnosti oziroma o že vloženih zahtevah in pobudah za presojo ustavnosti določb ZBan-1 v zadevi U-I-295/13.

Iz 3. točke sklepa Ustavnega sodišča RS U-I-295/13-132 z dne 6. 11. 2014 izhaja, da je Ustavno sodišče postopek za oceno ustavnosti 253. člena, 253a. člena, 253b. člena, 260a. člena, 260b. člena, 261a. člena, 261b. člena, 261c. člena, 261d. člena, 261e. člena in 262a. člena, drugega odstavka 262b. člena ter 346. člena, 347. člena, 350. člena in 350a. člena ZBan-1 ter 41. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZBan-1L prekinilo do odločitve Sodišča Evropskih skupnosti (v nadaljevanju SEU) o vprašanjih, ki jih je s predmetnim sklepom v 1. in 2. točki Ustavno sodišče postavilo SEU v zvezi z razlago in veljavnostjo Sporočila Komisije o uporabi pravil državni pomoči za podporne ukrepe v korist bank v okviru finančne krize od 1. avgusta 2013 dalje (UL C 216, 30. 7. 2013 – Sporočila o bančništvu, zlasti točke 15 do 20 in 40 do 46), Direktive 2012/30/EU in Direktive 2001/24/ES.

Ker po presoji sodišča odločitev SEU ter Ustavnega sodišča v predhodno navedeni zadevi vpliva tudi na odločitev sodišča v predmetni zadevi, saj sklep Banke Slovenije temelji (tudi) na spornih določbah ZBan-1, je bilo potrebno predmetni postopek prekiniti do odločitve SEU in Ustavnega sodišča. Prekinitev postopka pa je tudi v skladu z željo tožeče stranke.

Kadar je odločitev v upravnem sporu v celoti ali delno odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ki je samostojna celota in sodi v pristojnost drugega sodišča ali organa (predhodno vprašanje), sodišče na podlagi prvega odstavka 47. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) prekine postopek, dokler vprašanja ne reši pristojni organ. Na podlagi tretjega odstavka 48. člena ZUS-1 pa mora sodišče prekiniti postopek, če o predhodnem vprašanju že teče postopek pred pristojnim sodiščem oziroma organom.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega odstavka 48. člena ZUS-1 postopek v predmetni zadevi prekinilo. Postopek, ki je bil prekinjen na navedeni pravni podlagi, se nadaljuje po tem, ko je predhodno vprašanje rešil pristojni organ (50. člen ZUS-1).