VSK sklep Cpg 297/2015

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožba zavrže.

Zoper ta sklep se je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da se ne more strinjati s pravnim stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka nima pravnega interesa za vodenje predmetnega postopka. V pravdni zadevi, ki se vodi pred istim sodiščem prve stopnje, Pg 95/2013, tožeči stranki ni bil priznan status tožeče stranke in je zato zoper to odločitev vložila pritožbo. Pri tem pa je potrebno poudariti, da je zoper isto odločitev sodišča prve stopnje v omenjeni zadevi vložila pritožbo tudi tožena stranka. Če torej tožeča stranka ne bi vložila predmetne tožbe, bi obstajala možnost, da bi terjatev, ki je bila nanjo prenesena v stečajnem postopku, St 1201/2012, zastarala, saj se je triletni zastaralni rok za večino vtoževanih terjatev že iztekel. Negotovo je tudi, ali bi se morala sporna terjatev uveljavljati že v pravdnem postopku ali pa šele izvršilnem postopku, upoštevaje ob tem, da je praksa izvršilnih sodišč drugačna od stališča, ki ga je v konkretnem primeru zavzelo sodišče prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka vložila zoper toženo stranko dajatveno tožbo na plačilo denarnega zneska v višini 12.480,19 EUR. Pravni interes je predpostavka za vsako tožbo, vendar se pravni interes pri dajatvenih tožbah praviloma predpostavlja in ga ni treba dokazovati. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru presodilo, da tožeča stranka nima pravnega interesa, ker je isto sodišče prve stopnje v zadevi Pg 95/2013 9.4.2015 izdalo sodbo (izvršilni naslov), s katero je isti toženi stranki naložilo, da tožniku M. d.o.o. - v stečaju poravna terjatev, ki jo v predmetnem postopku ponovno iztožuje tožeča stranka. V tej zvezi se je sodišče prve stopnje ob uporabi določbe prvega odstavka 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) sklicevalo na sklep stečajnega sodišča, St 1201/2012 z dne 17.11.2014, s katerim je bila sporna terjatev (v izvršilnem naslovu dosojena terjatev v zadevi Pg 95/2013, ki je enaka iztoževani terjatvi v predmetni zadevi) z družbe M. d.o.o. - v stečaju prenesena na tožečo stranko iz konkretne pravde.

Vendar pa je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v konkretnem primeru zmotno uporabilo zakonsko določbo iz prvega odstavka 24. člena ZIZ, saj je o prehodu obveznosti po tej zakonski določbi mogoče govoriti šele po tem, ko je bil izvršilni naslov že izdan. Če je kvalificirana listina, ki izkazuje nasledstvo, izdana pred izvršilnim naslovom, lahko služi zgolj kot dokaz v drugem postopku, v katerem sodišče meritorno odloča o prehodu obveznosti. Po določbi prvega odstavka 24. člena ZIZ torej lahko izvršilno sodišče dovoli vložitev izvršilnega predloga novega upnika na podlagi kvalificirane listine (javna listina, po zakonu overjena listina, pravnomočna odločba, izdana v pravdnem postopku) le tedaj, če pride do prehoda terjatve šele po tem, ko je bil izvršilni naslov že izdan (vendar še pred vložitvijo predloga za izvršbo).

Iz tega razloga pravno nasledstvo v smislu določbe prvega odstavka 24. člena ZIZ v konkretnem primeru ni izkazano, saj je bila kvalificirana listina izdana že pred izvršilnim naslovom. Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.