VSL sodba I Cp 1613/2015

I. Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z vmesno sodbo z dne 22.1.2015 je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka do ½ odgovorna za nastalo škodo v prometni nesreči z dne 10.7.2012 med tožnikom A. A. in B. B.

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma da samo odloči o zadevi (s stroškovno posledico). Poudarja, da sodišče ni podalo dovolj skrbne dokazne ocene glede izpovedbe tožnika, prič, mnenja izvedenca ter ostalih predloženih dokazov. Toženka se ne strinja z oceno sodišča, da je izpovedba priče B. B. o nastanku prometne nezgode neprepričljiva oziroma neverodostojna. V nadaljevanju pritožba navaja, kaj naj bi B. izpovedala (do takšnih ugotovitev pa naj bi prišli tudi policistki C. C. in D. D.). Dejstvo, da iz policijskega zapisnika izhaja, da je vozilo B. pred trkom stalo, sodni izvedenec P. pa je ugotovil, da se je vozilo v času trka minimalno premikalo, po navedbah policistk ne bi spremenilo njune odločitve, da je za nezgodo izključno odgovoren tožnik sam. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča (razvidno iz 17. točke obrazložitve), da B. ni vozila po merilih posebej skrbnega človeka, ker bi pred uvozom v križišče in vključevanjem z neprednostne na prednostno cesto morala že po prometnih predpisih ustaviti avto, česar pa ni storila. Glede na verodostojno izpovedbo B. in ugotovitev policist do trka ni moglo priti na način, da se voznica v križišču sploh ni ustavila v področju prečne talne oznake za ustavljanje. Po tej varianti je sodni izvedenec ocenil, da bi B. trk lahko preprečila, če bi pravočasno reagirala z intenzivnim zaviranjem, vendar bi morala tožnika že pred zaviranjem opaziti, da se je pripeljal z njene desne strani. Tega pa B. ni potrdila, saj ga je videla šele, ko se je pobiral izpod avta. Pritožba navaja, kaj v zvezi s tem opisuje policistka C. C. Do trka je tako prišlo v času, ko je B. gledala v levo in se ni mogla še enkrat prepričati s pogledom v desno. Navedeno je s svojo izpovedbo na glavni obravnavi potrdil tudi sodni izvedenec. Do trčenja je prišlo potem, ko se je B. pomikala naprej proti točki preglednosti in med tem časom tudi ni mogla praktično nič storiti, da bi nesrečo preprečila. Do škodnega dogodka je prišlo zgolj zaradi protipravne vožnje tožnika (pritožba navaja, kaj je navedla policistka C. oziroma kaj naj bi ugotovil sodni izvedenec). Podrejeno pritožnica navaja, da naj bi bila (ker kritične situacije ni povzročila, nezgode pa v nobenem primeru ne bi mogla preprečiti) soodgovornost B. za nastalo nezgodo zgolj minimalna.

3Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Za presojo temelja zahtevka je v predmetni zadevi bistveno to, da je odškodninska odgovornost voznika osebnega avtomobila napram kolesarju objektivna(1) (149. člen OZ(2)). Avtomobilist se lahko s sklicevanjem na neustrezno ravnanje kolesarja te svoje objektivne odgovornosti (v celoti) razbremeni samo v primeru, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca (kolesarja), ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ). Sodišče prve stopnje je (v okviru 17. točke obrazložitve) pravilno navedlo, da se (v smislu razbremenitve po drugem odstavku 153. člena OZ) ravnanje voznika osebnega avtomobila (torej imetnika nevarne stvari) presoja po (strogem) merilu posebej skrbnega človeka. Zakaj v obravnavani zadevi ni moč govoriti o tem, da je takrat tožnik (kljub svoji nepravilni vožnji) za B. (voznico osebnega avtomobila) predstavljal takšno nepričakovano okoliščino/oviro(3) (in zakaj posledično ni moč govoriti njegovem ravnanju kot izključnem vzroku za nastalo nezgodo v smislu drugega odstavka 153. člena OZ(4)), je v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo že sodišče že prve stopnje. Pritožba z vztrajanjem, da temu ni tako (oziroma s posplošenim zatrjevanjem, češ da B. prometne nesreče ne bi mogla v nobenem primeru preprečiti(5)) ter s (enostranskim) sklicevanjem na dele posameznih izpovedb v postopku zaslišanih prič oziroma ugotovitev izvedenca (do katerih se je natančno opredelilo že sodišče prve stopnje), v pravilnost izpodbijanih zaključkov ne vzbudi nobenega pomisleka(6). V konkretnem primeru je zato moč govoriti zgolj o oškodovančevem (tožnikovem) prispevku k nastanku škode (oziroma o deljeni odgovornosti)(7), kot je to v okviru 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo in pojasnilo sodišče prve stopnje.

6Sodišče prve stopnje je natančno in vsebinsko prepričljivo pojasnilo(8) (glej točke 7 – 17 obrazložitve izpodbijane sodbe), zakaj vožnja voznice osebnega avtomobila B. B. (zavarovanke tožene stranke) ni bila v skladu z zahtevami relevantnih cestno-prometnih predpisov(9) oziroma zakaj slednja ni zadostila standardom skrbnosti (ravnanja), ki se od voznikov pričakujejo. Pritožba tej oceni nasprotuje, a tudi v tem oziru vsebinsko prepričljivih argumentov ne ponudi. Zgolj sklicevanje na izpovedbe voznice in policistk, do katerih se je obrazloženo opredelilo že sodišče prve stopnje, ki je (tudi) pojasnilo, zakaj jim ni sledilo(10) (pri čemer pritožba tem razlogom konkretizirano niti ne oporeka), prav gotovo ni takšen argument. Enako velja za (pavšalno) vztrajanje, da naj bi do škodnega dogodka prišlo le zaradi nepravilne vožnje tožnika, in navajanje, kaj naj bi v zvezi s tem izpovedali (oziroma glede odgovornosti za nezgodo ugotovili) policistki C. C. in D. D.(11). Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je v zvezi s tem prišlo do drugačnih ugotovitev. Pritožba pa (konkretno oziroma prepričljivo(12)) ne uspe pojasniti, zakaj naj bi bili ti zaključki sodišča prve stopnje napačni.

7Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (4. odstavek 163. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Premikajoče se motorno vozilo se v tem razmerju šteje za nevarno stvar.

Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (3): Kar je le prvi od (dveh kumulativno predvidenih) pogojev, ki morata biti podana za obstoj oprostitvenega razloga (drugi pa je nepreprečljivost takšnega ravnanja).

Op. št. (4): Kakor je v tem postopku (smiselno) zatrjevala toženka.

Op. št. (5): In da je zato le minimalno soodgovorna za prometno nezgodo (kar je z ozirom na bistvo določbe tretjega odstavka 153. člena OZ tudi sicer protislovno).

Op. št. (6): Pritožba (pavšalno in neupravičeno) očita, da sodišče prve stopnje ni podalo dovolj skrbne ocene izpovedb oziroma ostalih dokazov, kar pa nikakor ne drži. Sodišče prve stopnje se je v okviru obrazložitve natančno vsebinsko opredelilo do izvedenih dokazov oziroma njihove prepričljivosti. Zgolj okoliščina, da se toženka s to oceno ne strinja, pa seveda ne more biti razlog za takšno pritožbeno oceno.

Op. št. (7): V smislu tretjega odstavka 153. člena OZ.

Op. št. (8): Kar velja tudi za oceno, zakaj je izpovedbo B. štelo za neprepričljivo.

Op. št. (9): V zvezi s tem pa opozorilo tudi na določbo drugega odstavka 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (Uradni list RS, št. 109/2010, s kasnejšimi spremembami; ZprCP), v skladu s katero mora voznik, ki se približuje križišču, prehodu ceste čez železniško progo, prehodu za pešce, kolesarski stezi, prehodu za kolesarje ali drugi prometni površini, voziti posebno previdno. Voziti sme s takšno hitrostjo, da lahko varno ustavi in pusti mimo vozila in druge udeležence cestnega prometa, ki imajo na križišču prednost, da lahko varno ustavi pred prehodom za pešce, pred prehodom ceste čez železniško progo oziroma, da lahko vozilo ustavi. Prehod za pešce torej za voznika pomeni, da mora biti pripravljen (če bi z vožnjo preko njega ogrožal pešce in kolesarje) v vsakem trenutku pred njim ustaviti. Pri tem torej ne pešec, ki stopa po prehodu ali vstopa nanj, niti kolesar (pa čeprav postopa v nasprotju s prvim odstavkom 93. člena ZPrCP) zanj ne moreta predstavljati nepričakovane ovire.

Op. št. (10): Takšno je npr. pritožbeno sklicevanje na izjavo C., češ da naj bi do trka prišlo v času, ko je B. gledala v levo in se ni mogla še enkrat s pogledom prepričati v desno. Sodišče prve stopnje je (glej 11. točko obrazložitve) jasno poudarilo, da je bila ta izjava dana pod predpostavko, da je zavarovanka v času trka stala (kar naj bi policistkama, kot je izpovedala - glej l. št. 107 – D.D., po dogodku povedala B.), kar pa (kot je to prav tako natančno pojasnjeno v okviru 7. - 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) ne drži.

Op. št. (11): Enako velja za sklicevanje na posamične ugotovitve v postopku angažiranega izvedenca.

Op. št. (12): Kot je bilo poudarjeno, zgolj (selektivno) sklicevanje na vsebino posameznih dokazov, do katerih se je sodišče prve stopnje opredelilo, ne more biti prepričljiv argument.