UPRS sodba IV U 202/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je upravni organ prve stopnje odločil, da se pritožba A.A. (tožnice v tem sporu) prejeta dne 11. 3. 2014, zoper odločbo Upravne enote Laško št. 330-1152/2013-10 z dne 4. 2. 2014, zavrže. V obrazložitvi navaja, da je bila izpodbijana odločba pritožnici A.A. vročena v skladu s 87. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Ker vročevalec dne 5. 2. 2014 ni mogel opraviti osebne vročitve po prvem odstavku 87. člena ZUP, je v skladu s tretjim odstavkom 87. člena ZUP istega dne, to je 5. 2. 2014 v hišnem predalčniku A.A. pustil obvestilo, da lahko pismo v 15-ih dneh prevzame na pošti. Rok za prevzem pisma je začel teči naslednjega dne, to je 6. 2. 2014 in se je iztekel 20. 2. 2014 (pisma namreč v prej navedenem roku ni prevzela). V skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP se vročitev šteje za opravljeno z dnem izteka 15 dnevnega roka za prevzem pisma - fikcija vročitve. Glede na navedeno se šteje, da je bila izpodbijana odločba A.A. vročena dne 20. 2. 2014. Ker se šteje vročitev za opravljeno dne 20. 2. 2014, je rok za vložitev pritožbe začel teči dne 21. 2. 2014 in se je iztekel v petek, dne 7. 3. 2014, ko bi bila pritožba še pravočasna, če bi bila poslana s priporočenim pismom ali tega dne vložena neposredno pri upravni enoti. Pritožba, ki jo je A.A. poslala priporočeno po pošti dne 10. 3. 2014 in jo je upravni organ prejel dne 11. 3. 2014, je tako prepozna, zato je upravni organ uporabil institut zavrženja pritožbe.

2Tožnica v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, glede na razloge v odločbi tožena stranka šteje, da ji je bila izpodbijana odločba tožnici vročena 20. 2. 2014. Tako je rok za vložitev pritožbe začel teči dne 21. 2. 2014 in se je iztekel v petek dne 7. 3. 2014, ko bi bila pritožba še pravočasna. Tožnica je pritožbo poslala priporočeno po pošti dne 10. 3. 2014 in jo je upravni organ sprejel 11. 3. 2014 in tako prepozno, zato je upravni organ uporabil inštitut zavrženja pritožbe. Tožnica je ves čas zatrjevala, da ni podpisala vročilnice o prejemu odločbe z dne 4. 2. 2104, pri čemer se ta okoliščina vsem dotedanjem postopku ni ugotavljanja, pa bi se morala in tako na nedvoumen način raziskati in ugotoviti, kdo je vročilnico podpisal in kdaj je odločbo sprejel. Tožnica je že v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo navedla, da bi pritožbeni organ moral ugotoviti, ali je podpisala vročilnico, kar bi moral storiti po 97. členu ZUP in ali iz vročilnice izhaja, da je bila vročitev opravljena po določbah tretjega in četrtega odstavka 87. člena ZUP, kot tudi, ali je bila oseba, ki je podpisala vročilnico, tudi pooblaščena za vročitev po 89. členu ZUP. Pritožbeni organ je v svoji odločbi zgolj menil, da ji je bilo vročanje opravljeno skladno z določbo 87. člena ZUP. To svoje stališče v celoti sklicuje v pritožbeni odločbi. Tožnica predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in se pritožbi tožnice zoper prvostopenjsko odločbo ugodi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe do dneva plačila.

3Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

4Tožba ni utemeljena.

5V spornem primeru je tožba vložena zoper procesni sklep prvostopenjskega upravnega organa, s katerim je ta pritožbo tožnice zavrgel zoper odločbo Upravne enote Laško, številka 330-1152/2013-10 z dne 4. 2. 2014 kot prepozno vloženo. Z navedeno odločbo je bilo odločeno o ponovnem preverjanju pogojev za določitev zaščitene kmetije, ki je v lasti tožnice in ugotovljeno, da njena kmetija ne izpolnjuje več pogojev za zaščiteno kmetijo, ki so določeni v 2. členu Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev. Iz obvestila o prispelem poštnem pismu, v katerem je bila odločba številka 330-1152/2013, je razvidno, da je bilo tožnici dne 5. 2. 2014 poskušeno osebno vročiti pismo po prvem odstavku 87. člena ZUP. Ker vročitve ni bilo mogoče izvršiti, je 5. 2. 2014 v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, da lahko pismo v 15. dneh prevzema na pošti. Kot je razvidno iz obvestila o prispelem pismu, je rok začel teči 6. 2. 2014 in se je iztekel 20. 2. 2014. V tem času tožnica pisma ni prevzela. V skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP se vročitev šteje za opravljeno z dnem izteka 15 dnevnega roka za prevzem pisma - fikcija vročitve. Upravni organ prve stopnje, kot tudi tožena stranka sta oba pravilno ugotovila, da se je štela vročitev za opravljeno dne 20. 2. 2014 in je rok za vložitev pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo začel teči dne 21. 2. 2014 ter se iztekel 7. 3. 2014. Tega dne bi bila pritožba še pravočasno vložena, če bi bila poslana s priporočenim pismom ali neposredno vložena pri upravni enoti. Ker pa je bila priporočeno po pošti poslana dne 10. 3. 2014 in jo je upravni organ prejel 11. 3. 2014, je tako prepozno vložena.

6Na drugačno odločitev ne morejo vplivati ugovori tožnice, da pritožbeni organ ni odgovoril na to, kdo je podpisal vročilnico o prejemu odločbe z dne 5. 2. 2014 in se ta okoliščina tudi v celotnem postopku ni ugotavljala. Iz obvestila o prispelem pismu je namreč razvidno, da vročilnice nihče ni podpisal in da je upravni organ v izpodbijani odločbi tudi pravilno razlagal fikcijo vročitve. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da bi moral pritožbeni organ ugotoviti, ali je bila vročitev opravljena po določbah tretjega in četrtega odstavka 87. člena ZUP, in če je bila oseba, ki je podpisala vročilnico pooblaščena za vročitev po 89. členu ZUP. Glede na navedeno, zakonsko določeno fikcijo vročitve, takšne ugotovitve, kot je sodišče že prej razložilo, nimajo zakonske pravne podlage.

7Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen.

K točki II izreka:

8Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.