VSM sodba I Cp 627/2015

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti glasi:

„Tožbeni zahtevek, ki se glasi:
1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki zavarovalnino v znesku 43.918,12 €, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 22.7.2011 dalje do plačila, vse v 15 dneh.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka, do plačila, vse v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe,
se zavrne.“.

II. Tožnica je dolžna plačati toženki 304,20 € (tristo štiri 20/100) pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila, v roku 15 dni.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se ugotovi, da je toženka dolžna kriti zavarovalnino iz škodnega dogodka dne 10. 6. 2011 iz zavarovalnega kritja po polici št. 0171572151-8 z dne 25. 8. 2008 (točka I. izreka). O višini tožbenega zahtevka bo sodišče odločalo po pravnomočnosti vmesne sodbe (točka II. izreka); odločitev o stroških postopka pa je pridržana za končno odločbo (točka III. izreka).

2Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje toženka, iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba poudarja, da je sodba nepravilna in nezakonita. Toženka na to v pritožbi podrobno analizira izvedbo dokaznega postopka, in sicer nekaterih posamičnih dokazov - izpovedb prič R., M., P., Č. ter izpovedbo tožnice, zaslišane kot stranke. Prav tako obravnava pisno izvedene dokaze, in sicer dopis Pošte Slovenije, dopis iz priloge B2 spisa. Bistvo pritožbene graje je nato zajeto v očitku sodišču prve stopnje, po katerem bi moralo slednje zaključiti, da tožnica zavarovalne pogodbe po polici št. 0171572151-8 z dne 25. 8. 2008 niti sama ni štela za veljavno, in sicer zato, ker ji je bil dopis v prilogi B2 sodnega spisa dne 23. 10. 2009 vročen, sama pa se je odločila, da želi imeti cenejšo zavarovalno kritje, zato je toženka tudi sklenila novo zavarovanje po polici št. 0277087216 z dne 19. 4. 2011. Da tega namena ni imela, pa dokazuje tudi dejstvo, da tožnica zavarovalne premije po polici 0171572151-8 z dne 25. 8. 2008 v roku skoraj treh let, kolikor je preteklo od zapadlosti zavarovalne premije po tej polici, pa do nastanka škodnega dogodka, ni plačala in je niti ni poskušala plačati, pri čemer sta tako tožnica kot njen mož tudi izpovedala, da se pri toženki niti nikoli nista zanimala za plačilo premije po tej polici. Neživljenjsko in neverjetno je, da se niti tožnica niti niti njen mož glede na vrednost njune premičnine, glede na to, da sta za isto nepremičnino sklepala celo drugo zavarovalno pogodbo ter v vmesnem času tudi utrpela škodo, kar toliko časa nista spomnila, da bi morala plačati zavarovalno premijo, ki je nista plačala, in se na to nista spomnila niti tedaj, ko je dne 10. 6. 2011 nastopil zavarovalni primer. Pritožba tako meni, da bi sodišče prve stopnje na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza in vseh dokazov skupaj moralo zaključiti, da je bil dopis v prilogi B2 poslan s priporočeno pošiljko, kot tudi tožnici vročen, vse kot to zahteva določilo 937. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), predvsem pa tudi na podlagi podatkov računalniškega sistema Pošte Slovenije, ki obstajajo in so verodostojni. Nesporno pa je tudi, da niti tožnica niti kdorkoli drug po njenem pooblastilu vse do sedaj ni plačal zavarovalne premije po polici št. 0171572151-8, niti ne po letu 2011, ko je toženka odklonila plačilo zavarovalnine in je bila tako nedvomno seznanjena, da zavarovalna premija ni bila plačana, čeprav je le-ta zapadla v plačilo dne 25. 8. 2009 in nato vsako naslednje leto. Toženka zato predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški, podrejeno pa, da se sodba razveljavi ter vrne zadeva v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3V odgovoru na pritožbo se tožnica podrobno opredeljuje do posameznih pritožbenih navedb toženke. Poudarja med drugim tudi, da dejstvo, da je dne 19. 4. 2011 pri toženki sklenila novo zavarovanje za isti objekt, ni nič neobičajnega, saj posamezniki za svoje imetje sklepajo več zavarovanj, takšno ravnanje pa je tožnici predlagal zavarovalni zastopnik, saj je bila hiša veliko vredna. Očitek, da se tožnica tri leta ni zanimala za zavarovanje, pa je v nasprotju z izvedenimi dokazi, še posebej z izpovedbo prič R. in M. Tožnica se zato ni sama kaj posebej zanimala, saj je računala s tem, da jo bo o vsem obvestil zavarovalni zastopnik, kot ji je to tudi pojasnil ob sklenitvi zavarovanja, zato je sodišče prve stopnje tudi tu pravilno ugotovilo, da toženka tožnice predhodno sploh ni kontaktirala, da bi z njo vzpostavila kak kontakt, kljub temu, da iz vse dokumentacije izhaja, da je imela tožnica ves čas enak naslov kot na polici. Tožnica zato predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP, preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6Kot je bilo pojasnjeno v prejšnji točki obrazložitve, mora (tudi) sodišče druge stopnje materialno pravo uporabiti po uradni dolžnosti in sicer glede na tisto dejansko stanje, ki je bilo pravilno in popolno ugotovljeno (praviloma) v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišča morajo torej glede na takšno dejansko podlago uporabiti vsa tista materialnopravna določila, glede katerih se ujemata konkreten (torej pravno odločilna dejstva) in zakonski (abstraktni) dejanski stan (normativni okvir, ki ga je potrebno šele vsebinsko ovrednotiti).

7Tako v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot v pritožbenem postopku, ni sporno, da tožnica zavarovalne premije po zavarovalni pogodbi št. 0171572151-8 za zavarovalno obdobje od 25. 8. 2009 naprej ni plačala. S to pogodbo je bilo dogovorjeno zavarovanje „masivne samostoječe hiše“ na kraju „Š. 169, Š.“. Glede plačila premije je tožnica v tožbi navajala: „Tožeča stranka bi morala premije za nadaljnja leta plačati prvi dan vsakega zavarovalnega leta. Premijo bi morala plačati na podlagi izdanega računa (73. člen Splošnih pogojev). Tožeča stranka računov za plačilo premij v letih, ki so sledila, s strani tožene stranke ni nikoli prejela, čeprav bi jih morala. Izostanek njihove izdaje pa ni krivda tožeče stranke, ki, če bi jih prejela, bi jih tožeča stranka brez dvoma plačala.“.

8V obravnavani zadevi so del materialnega prava „Splošni pogoji za paketno zavarovanje premoženja in premoženjskih interesov lastnikov stanovanjskih hiš PG-dom-01/08-6“. 74. člen ureja „Posledice, če premija ni plačana“; tretji odstavek se glasi:“Če zavarovalec plača premijo po izteku roka iz prvega odst. tega člena, vendar v enem letu od zapadlosti premije, je zavarovalnica dolžna, če nastane zavarovalni primer od 24. ure po plačilu premije in zamudnih obresti, plačati zavarovalnino. Če zavarovalec premije v tem roku ne plača, zavarovalna pogodba preneha veljati s potekom zavarovalnega leta.“. V skladu s 924. členom OZ velja pravilo, da so določila OZ o zavarovalni pogodbi kogentna, kar pomeni, da lahko stranki zavarovalne pogodbe le izjemoma njuno razmerje uredita drugače. Peti odst. 937. člena OZ, ki ureja posledice neplačila premije, določa:“(5) Če zavarovalec plača premijo po izteku roka iz tretjega odstavka tega člena, vendar v enem letu od zapadlosti premije, je zavarovalnica dolžna, če nastane zavarovalni primer, plačati odškodnino oziroma zavarovalnino od 24. ure po plačani premiji in zamudnih obresti.“. Iz primerjave tekstov obeh določb izhaja, da Splošni pogoji izrecno določajo posledice neplačila zavarovalne premije, OZ pa takšne določbe ne vsebuje. Kljub temu, pa tako teorija kot sodna praksa, tudi to določilo OZ razlaga tako, kot sta se sicer obe pravdni in pogodbeni stranki dogovorili v Splošnih pogojih; torej, če zavarovanec zapadle premije ne plača v roku enega leta od njene zapadlosti:“..pogodbeno razmerje dokončno preneha.“. S takšno razlago se strinjajo tudi drugi avtorji, pa tudi sodna praksa.

9V obravnavanem primeru je torej prišlo po preteku enega leta od dneva zapadlosti premije (oz. „s potekom zavarovalnega leta“), do ex lege (po samem zakonu) prenehanja pogodbenega razmerja (ne torej zgolj do prenehanja zavarovalnega kritja, kot temeljne obveznosti zavarovalnice). Nastop takšne pravne posledice ne zahteva od zavarovalnice oprave nobenih dejanj, kot je to sicer določeno v tretjem in četrtem odst. 937. člena OZ, oz. v prvih dveh odst. 74. člena Splošnih pogojev. Prav zaradi pasivnosti zavarovalnice je zakonodajalec omogočil zavarovancu, da plača premijo tudi v podaljšanem roku (enem letu od zapadlosti premije) in v tem primeru mora zavarovalnica izpolniti tudi svojo obveznost (izplačilo odškodnine ali zavarovalnine). Pritožbene navedbe, iz katerih je razumeti stališče, da sicer zavarovanec ni dolžan v zvezi s plačilom premije storiti ničesar, temveč zgolj čakati, da ga zavarovalnica o tem obvesti, so zmotne. Plačilo zavarovalne premije je temeljna obveznost zavarovanca, ki je izrecno urejena tako s Splošnimi pogoji (73. člen) kot v OZ (ob že navedenem 937. členu še 936. člen); če pritožba skuša poudariti, da ni imela na voljo podatkov (npr. višina premije; podatki, ki so potrebni za izvedbo nakazil), na podlagi katerih bi to obveznost lahko izvršila, velja, da je bila tudi sama dolžna si jih priskrbeti; tudi njo, kot pogodbeno stranko, namreč zavezujejo tako temeljna načela pogodbenega prava (npr. skrbnosti in dolžnosti izpolnitve obveznosti), kot tudi posebne določbe, ki vzpostavljajo sodelovalno dolžnost v različnih fazah pogodbenega razmerja.

10Sodišče prve stopnje je zato, iz navedenih razlogov, nepotrebno izvajalo celoten dokazni postopek in se ukvarjalo z ugotavljanjem dejstev, ki bi sicer bila pomembna, če bi v zadevi bilo potrebno uporabiti prva dva odst. 74. člena Splošnih pogojev oz. tretji in četrti odst. 937. člena OZ. Pritožba toženke torej pravilno opozarja, da je v obravnavani zadevi bistveno nesporno dejstvo, da tožnica kot zavarovanka, po zavarovalni pogodbi št. 0171572151-8, iz katere želi dobiti povrnjeno odškodnino/zavarovalnino, po zapadlosti premije za leto 2009, le-te nikoli ni plačala. Na podlagi tega dejstva je torej pravilna odločitev ta, da je zavarovalna pogodba (in ne zgolj zavarovalno kritje) prenehala po samem zakonu.

11Sodišče druge stopnje je zato iz navedenih razlogov pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbenih zahtevek, vključno s stroški kot stransko terjatvijo. To je lahko storilo na seji senata, saj, kot je bilo pojasnjeno, je bilo ves čas postopka nesporno odločilno dejstvo, da tožnica zavarovalne premije po njeni zapadlosti nikoli ni plačala (peta alineja 358. člena ZPP). Zaradi tega se sodišču druge stopnje tudi ni bilo potrebno ukvarjati s preostalimi pritožbenimi navedbami, ki so postale enako brezpredmetne kot razlogi sodišča prve stopnje (prvi odst. 360. člena ZPP).

12Ker je sodišče druge stopnje v zadevi odločilo s končno odločitvijo, je moralo odločiti o stroških celotnega postopka. Zaradi neuspeha v postopku krije tožnica sama svoje pritožbene stroške, toženki pa je dolžna povrniti njene priglašene in utemeljene stroške (154. in 155. člen ZPP). Sodišče je priznalo vse priglašene stroške, ki so sestavljeni iz materialnih stroškov 30,00 € in sodne takse za pritožbo 33,00 €; preostale razlika se nanaša na priznane stroške pričam A. in P., prisojeni s sklepoma z dne 7. aprila 2015. Skupni znesek stroškov znaša 304,20 €, ki jih je tožnica v primeru zamude dolžna povrniti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (313. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1) : Jo je pa vseboval ZOR v četrtem odstavku 913. člena.

Op. št. (2) : Polajnar Pavčnik A, OZ s komentarjem, 4. knjiga, str. 832:“Določba, po kateri zavarovalec z vplačilom premije v enem letu lahko vzpostavi obveznost zavarovalnice, pa logično pomeni, da po tem roku pogodbeno razmerje dokončno preneha.“.

Op. št. (3) : Gregorič J., OZ-Zavarovalna pogodba: Ureditev posledic neplačane premije, PP 15-16/2003.

OP. št. (4) : Sodba II Ips 785/2008 z dne 17.5.2012:“Določba, da lahko zavarovalec (najkasneje) v enem letu vzpostavi obveznost zavarovalnice za plačilo zavarovalnine oziroma odškodnine (peti odstavek 937. člena OZ), logično pomeni, da po poteku tega roka pogodbeno razmerje dokončno preneha.“.