VSM sodba I Cp 552/2015

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in prva tožena stranka krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da prvi toženec in druga toženka nista bila upravičena dedovati nepremičnine - posameznega dela št. x v stavbi y k.o. Maribor-Grad (ID xy), z ID znakom xy, po zapustnici K. F. I., ker je to stanovanje s trenutkom zapustničine smrti na podlagi njene veljavne oporoke postalo last tožnice, in da je tretja toženka dolžna tožnici izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno zemljiškoknjižno listino, toženci pa so nerazdelno dolžni tožnici povrniti njene pravdne stroške skupaj s pripadki (I. točka izreka). Tožnici je sodišče prve stopnje naložilo, da je dolžna v 15 dneh povrniti prvemu tožencu njegove pravdne stroške v višini 3.493,94 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Graja nepravilnost prvostopne odločitve, da je ugotovilo za veljavno oporoko iz leta 2002 kot t.i. alografsko oporoko (pisno oporoko pred pričami). V tej obliki oporoke odločilno vlogo odigra akt nunkupacije, s katerim zapis poslednje volje pridobi kvaliteto pisne oporoke pred pričami, in v katerem oporočitelj izjavi, da je zapis, ki ga podpisuje, njegova oporoka, da ga podpiše hkrati v navzočnosti obeh prič in da ga nato podpišeta tudi priči. Pritožnica poudarja, da mora biti taka izjava oporočitelja izrecna (ni dovolj konkludentno dejanje oziroma samo podpis), česar pa sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni ugotovilo. Pogoje za veljavnost alografske oporoke je treba razlagati restriktivno zaradi preprečitve morebitnih zlorab, pravna dejanja, ki predstavljajo pogoje za veljavnost alografske oporoke, pa morajo biti hkratna oz. mora obstajati enotnost teh pravnih dejanj. O izpolnjenosti teh pogojev, predvsem glede akta nunkupacije, naj bi sodišče prve stopnje po mnenju pritožnice zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj iz izvedenih dokazov ne izhaja, da naj bi oporočiteljica ob podpisu oporoke tudi izjavila, da želi stanovanje prepustiti vnuku. Zgolj pogovor prvega toženca in oporočiteljice, da naj bi prvi toženec po smrti oporočiteljice dobil stanovanje, po mnenju pritožbe ne kaže na to, da je oporočiteljica ob podpisu oporoke tudi izjavila, da je to njena poslednja volja, oz. da je v tistem trenutku (podpisovanja oporoke) podala takšno smiselno izjavo. Sicer pa vsebina oporoke iz leta 2002 ne predstavlja samo razpolaganja z lastninsko pravico, ampak tudi s služnostjo, o čemer pa glede na izpovedbo priče V. ni bilo govora med prvim tožencem in oporočiteljico. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti ter priglaša pritožbene stroške.

3V odgovoru na pritožbo se prvi toženec zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje pravilno ugotovljeno in na njegovi podlagi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6Sodišče druge stopnje z namenom boljšega razumevanja sprejete odločitve uvodoma povzema relevantno dogajanje v obravnavani zadevi in v njej predhodno že sprejete odločitve. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom o dedovanju II D 702/2006 z dne 3. 4. 2007 odločilo, da v zapuščino po pokojni I. K. F. spada stanovanje št. 7 v I. nadstropju stavbe v Mariboru, T. 10 (sporno stanovanje). Na podlagi zakonitega dedovanja sta bila za dediča razglašena vnuk in vnukinja zapustnice, v obravnavani zadevi prvi toženec in druga toženka, ki dedujeta vsak do 1/2 zapuščine. Tožnica je po pravnomočnosti sklepa o dedovanju zoper oba dediča in zemljiškoknjižno lastnico sporne nepremičnine (občino) vložila tožbo, s katero je v predmetnem postopku terjala ugotovitev, da zapustničina vnuka nista upravičena dedovati spornega stanovanja, ker je le-to s trenutkom zapustničine smrti na podlagi njene veljavne oporoke postalo last tožnice, ter da je tretja toženka kot zemljiškoknjižna lastnica dolžna tožnici izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno zemljiškoknjižno listino. V tožbi je trdila, da je sredstva za nakup stanovanja v celoti prispevala s svojim možem, nečakom kupke oz. zapustnice, in da je slednja že v letu 1993 napravila oporoko v njeno korist. Prvi toženec se je tožbenemu zahtevku zoperstavljal z navedbami, da je zapustnica v letu 2002 napravila novo pisno oporoko pred pričami, s katero je za dediča postavila njega, s tem pa razveljavila vse morebitne prejšnje oporoke, tudi tisto, iz katere svojo pravico črpa tožnica. Med tožnico in prvim tožencem kot ključnim akterjem pravde na toženi strani je bilo sporno, katera oporoka velja, in predvsem, ali je veljavna oporoka iz leta 2002.

7Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (po revizijski razveljavitvi drugostopne sodbe s sklepom II Ips 49/2011 z dne 3. 4. 2014 in posledični drugostopni razveljavitvi prvostopne sodbe) v novem sojenju ponovno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, ki je temeljil na lastnoročni oporoki zapustnice iz leta 1993, s katero je sporno stanovanje zapustila tožnici. Izpodbijano odločitev je sprejelo na podlagi zaključka, da je zapustnica pozneje, v letu 2002, napravila novo oporoko, s katero je sporno stanovanje zapustila prvemu tožencu, in na podlagi presoje, da njene veljavnosti tožnica ni uspela izpodbiti.

8Pritožbena graja se v celoti koncentrira (zgolj) na izpodbijanje pravilnosti pravkar povzetega prvostopnega zaključka, ki mu očita zagrešitev zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju pritožnice naj oporoka iz leta 2002 ne bi izpolnjevala vseh restriktivnih formalnih pogojev za pisno oporoko pred pričami (alografsko oporoko), predvsem glede akta nunkupacije, saj bi morala biti oporočiteljičina izjava, da gre za njeno oporoko, izrecna, česar pa sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi po prepričanju pritožnice ni ugotovilo.

9Oporoka je strogo formalen pravni posel, ki je veljaven le, če je napravljen v kateri izmed oblik, določenih z zakonom (forma ad valorem, 62. člen Zakona o dedovanju - v nadaljevanju ZD). Razlog za takšno stališče zakona je v posebnem pomenu oblike pri testiranju. Oblika naj zlasti zagotovi, da oporočitelj poda izjavo poslednje volje animo testandi in da je ta njegova izjava resna in premišljena; oblika naj da oporočitelju gotovost, da se kakšna njegova siceršnja izjava ne bo štela za izjavo poslednje volje; oblika naj končno olajša dokazovanje.

10V skladu s 64. členom ZD, ki ureja pisno oporoko pred pričami, lahko oporočitelj, ki zna brati in pisati, napravi oporoko tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka. Priči se podpišeta na sami oporoki s pristavkom, da se podpisujeta kot priči, navedeni pristavek pa ni pogoj za veljavnost oporoke. Pri pisni oporoki pred pričami je odločilen akt nunkupacije, s katerim zapis poslednje volje pridobi kvaliteto pisne oporoke pred pričami in v katerem oporočitelj izjavi, da je zapis, ki ga podpisuje, njegova oporoka.

11Glede okoliščin sestave oporoke iz leta 2002 je sodišče prve stopnje na podlagi izpeljanega dokaznega postopka, predvsem izpovedbe oporočne priče V., zaključilo, da tožnica ni uspela izpodbiti trditev prvega toženca, da so se zapustnica, prvi toženec in obe oporočni priči v času podpisa oporoke nahajali v sobi skupaj z zapustnico, kar niti ni več pritožbeno sporno. Po tem, ko je prvi toženec zapustnici prebral oporoko, ji jo je tudi izročil. Zapustnica (katere sposobnost branja in pisanja ni pritožbeno prerekana) jo je podpisala prva, takoj za njo pa tudi obe oporočni priči. Priča V. se sicer ni spomnila, ali je zapustnica ob podpisu oporoke izjavila, da je to njena oporoka, se pa je spomnila, da je zapustnica ob sestavi oporoke veliko govorila in povedala tudi, da želi stanovanje prepustiti svojemu vnuku - prvemu tožencu. Glede na to, da je prav to razpolaganje s stanovanjem kot (edinim) predmetom zapuščine tudi bistvena vsebina oporoke iz leta 2002, sodišče druge stopnje kot pravilnega sprejema prvostopni zaključek, da taka izjava zapustnice, da želi, da stanovanje prepusti svojemu vnuku, pri tem pa je vsebina oporoke identična njeni izjavi, ne more pomeniti drugega kot to, da je zapustnica z drugačnimi besedami izjavila, da je zapis na listini njena oporoka. Vrhovno sodišče je v obravnavani zadevi sklicujoč se na pravno teorijo že zavzelo stališče, ki ga sprejema tudi sodišče druge stopnje, da mora v okviru akta nunkupacije oporočiteljeva izjava izrecno in nedvoumno potrjevati, da gre za oporoko, pri čemer konkludentna dejanja ne zadoščajo, vendar pa se ne zahteva, da bi moral oporočitelj izjavo podati izključno z uporabo zakonskega besedila („to je moja oporoka“). Neutemeljeno in prestrogo je zato pritožbeno stališče, da bi morala biti v obravnavani zadevi oporočiteljičina izjava, da gre za njeno oporoko, izrecna. Slednje niti iz sodne prakse, na katero se pritožnica s tem v zvezi konkretno sklicuje, ne izhaja. Nasprotno je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da oporočiteljeva izjava, da je v listini (oporoki) „zapisano tako, kot je želel“, za oporočiteljevo izjavo v okviru akta nunkupacije zadošča.

12V zvezi s pritožbeno grajo, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da naj bi oporočiteljica ob podpisu oporoke (torej v tistem trenutku) tudi izjavila, da želi stanovanje prepustiti vnuku, sodišče druge stopnje pripominja, da je tako pritožbeno stališče, kolikor se izrecno nanaša prav na trenutek podpisa oporoke iz leta 2002, sicer pravilno. Vendar pa je po presoji sodišča druge stopnje pretirano strogo in neživljenjsko pritožbeno tolmačenje zakonskega besedila iz 64. člena ZD, da bi morala biti taka izjava podana prav v trenutku oporočiteljevega podpisa. Prvostopno sodišče je na podlagi izpeljanega dokaznega postopka pravilno in v pretežni meri celo pritožbeno nesporno ugotovilo, da so se zapustnica, prvi toženec kot oporočni dedič in oporočni priči v času naprave oporoke iz leta 2002 nahajali v istem prostoru - v edini odklenjeni sobi. Prvi toženec je zapustnici listino najprej prebral, nato pa ji jo je izročil. Zapustnica jo je podpisala prva, nato pa še oporočni priči. Ker je bilo po že zgoraj obrazloženem na prvi stopnji dovolj zanesljivo ugotovljeno, da je zapustnica tudi izjavila, da želi stanovanje prepustiti svojemu vnuku, kar je bilo identično vsebini same oporoke, katere edini predmet razpolaganja je bilo prav sporno stanovanje (ter vse pohištvo v njem), po presoji sodišča druge stopnje ni nujno potrebno, da bi bila taka izjava podana prav v trenutku zapustničinega podpisa oporoke in ne morda že nekaj trenutkov prej, vendar še vedno v sklopu enotnega pravnega dejanja (unitas actus). To enotno pravno dejanje so upoštevaje na prvi stopnji pravilno ugotovljene okoliščine nastanka oporoke iz leta 2002 sestavljali branje vnaprej pripravljene listine (oporoke), izjava oporočiteljice, njen podpis in končno podpisa oporočnih prič. Vloga slednjih je (predvsem) ta, da s svojim podpisom potrdita avtentičnost oporočiteljevega podpisa in obstoj njegove izjave, da je sestavek, na katerega sta se kot priči podpisali, njegova oporoka (ter da lahko ti dejstvi potrdita). V primeru, ko oporočni priči kasneje (v primeru spora) ne moreta potrditi avtentičnosti oporočiteljevega podpisa in obstoja njegove izjave, da je sestavek njegova oporoka (če npr. umreta pred oporočiteljem ali je njuno zaslišanje nemogoče iz drugih razlogov), je nujno treba izhajati iz stališča, da sta to storili že s svojim(a) podpisom(a) na oporoki. Sodišče druge stopnje pripominja, da je podobna situacija nastopila tudi v obravnavani zadevi, ko se ena oporočna priča iz zdravstvenih razlogov ni spomnila ničesar, druga pa ni mogla z gotovostjo potrditi (niti zanikati) zgolj izrecne izjave oporočiteljice, da je to njena oporoka.

13V zvezi s pritožbenimi navedbami o tem, da vsebina oporoke iz leta 2002 ne predstavlja samo razpolaganja z lastninsko pravico, ampak tudi s služnostjo, o čemer pa glede na izpovedbo priče V. ni bilo govora med prvim tožencem in oporočiteljico, sodišče druge stopnje pripominja, da vprašanje veljavnosti po vsebini neoporočnega razpolaganja (v pritožbi izpostavljene ustanovitve služnosti stanovanja za časa življenja) ni predmet odločanja v obravnavani zadevi.

14Ker je po vsem obrazloženem sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno zaključilo, da je oporoka iz leta 2002 veljavna pisna oporoka pred pričami, ki jo je prvi toženec iz upravičenih razlogov predložil naknadno (obrazložitev prvostopne sodbe točkah 45 do 53), pri čemer slednje niti ni več pritožbeno izpodbijano, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, temelječ na podlagi prejšnje oporoke iz leta 1993, ki jo je oporočiteljica v oporoki iz leta 2002 izrecno preklicala (kakor tudi z razpolaganjem v nasprotju z določili oporoke iz leta 1993 - 101. člen ZD).

15Vse navedeno je v skladu s 353. členom ZPP narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe.

16Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sama svoje pritožbene stroške. Prvi toženec, ki z odgovorom na pritožbo ni v odločilni meri prispeval k odločitvi o pritožbi, pa krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena istega zakona).

---.---

Op. št. (1) : Pritožba se sklicuje na sodbo VS RS II Ips 305/2004 z dne 22. 9. 2005, v kateri je zavzeto tako stališče.

Op. št. (2) : Pritožnica se s tem v zvezi sklicuje na stališča, zavzeta v sodni praksi: v sodbi VS RS II Ips 142/2011 z dne 13. 7. 2013 in sodbah Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2521/2012 z dne 20. 3. 2013 in I Cp 1718/1999 z dne 27. 1. 2000.

Op. št. (3) : Tako Sklep VS RS II Ips 290/2009 z dne 7. 10. 2010.

Op. št. (4) : Tako Sklep VS RS II Ips 49/2011 z dne 3. 4. 2014 , opomba št. 2.

Op. št. (5) : Sodba VS RS II Ips 305/2004 z dne 22. 9. 2005. Iz dela jedra navedene odločbe sicer res izhaja, da mora biti v okviru nunkupacije oporočiteljeva izjava, da je listina, ki jo pred pričama podpiše, njegova oporoka, izrecna (ni dovolj konkludentno dejanje ali zgolj podpis). Vendar pa je iz preostalega dela jedra te odločbe, predvsem pa iz njene obrazložitve, razbrati, da je sodišče zaključek, da sporna oporoka ne izpolnjuje obličnostnih pogojev pisne oporoke pred pričami, sprejelo na podlagi odločilne ugotovitve, da oseb, ki naj bi bili oporočni priči, tistega dne, ko naj bi bil opravljen akt oporočevanja, sploh ni bilo pri oporočiteljici. Manjkala je torej enotnost akta nunkupacije, medtem ko se revizijsko sodišče s še dopustnimi variacijami same izjave oporočitelja, da gre za njegovo oporoko, v tej zadevi sploh ni ukvarjalo.

Op. št. (6) : Tako VS RS Sodba II Ips 366/1994 z dne 10. 1. 1996.

Op. št. (7) : Tako Sklep VS RS II Ips 290/2009 z dne 7. 10. 2010.