VSL sklep I Cp 3059/2014

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je v tej motenjski pravdi najprej zavrglo ugotovitveni zahtevek, nato pa ugodilo dajatvenemu zahtevku, v skladu s katerim je toženec dolžan vzpostaviti prejšnje posestno stanje. Hkrati mu je tudi prepovedalo, da v prihodnje stori podobna motilna dejanja.

2Zoper sklep vlaga pritožbo tožena stranka. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge iz 338. člena ZPP(1) ter sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep tako spremeni, da bo zahtevek v celoti zavrnjen. Če to ne, naj sklep vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožba napada razloge sodišča prve stopnje, da tožnica v tej pravdi tožbe ni spremenila. Meni, da njena konkretizacija zahtevka predstavlja spremembo tožbe, zato je sodišče z neizdajo sklepa o dovolitvi ali nedovolitvi spremembe tožbe kršilo določbe pravdnega postopka.

3Sodišču tudi očita, da je kršilo načelo dispozitivnosti, saj zapis v vrsticah 10-17 točke II. izpodbijanega sklepa ni vsebovan v tožbenem zahtevku.

4V tretjem delu pritožbe pritožnik utemeljuje svoje stališče, da njegovo ravnanje predstavlja primer dovoljene samopomoči. Toženec je namreč najprej tožnico pisno pozval, naj postavljeno ograjo odstrani, šele nato je svoje ukrepanje stopnjeval. Njegovo podrtje ograje je zato treba razumeti kot kontinuirano ravnanje v povezavi z njegovim dopisom tožnici.

5V sklepnem delu pritožbe pritožnik utemeljuje stališče, da tožnica za to pravdo ni izkazala ekonomskega interesa.

6Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

7Pritožba ni utemeljena.

Glede vprašanja spremembe tožbe:

8Če je tožba spremenjena, toženec pa se spremembi upira, je sodišče dolžno izdati sklep o tem, ali spremembo tožbe dopusti ali ne. Če tega ne stori, namreč stranke ne morejo vedeti, kaj je predmet sodnega varstva.

9Vendar pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da v obravnavani zadevi ne gre za spremembo tožbe (drugi odstavek 184. člena ZPP). Predmet spora je namreč glede na trditveno podlago enak, tožbena predloga se ne izključujeta, marveč predstavlja tožbeni predlog, o katerem je sodišče odločilo z izpodbijanim sklepom, le drugačen (konkretneje opredeljen) opis zahtevanega dejanja. V obeh različicah tožbenega predloga tožnica uveljavlja varstvo svoje posesti na parc. št. 104, k. o. X., med strankama pa je tudi vseskozi jasno, kateri del zidu je toženec porušil. Predmet spornega posestnega razmerja je torej obema strankama ves čas znan in istoveten.

Glede prekoračitve zahtevka:

10Neutemeljen je tudi procesni očitek, češ da je sodišče v 10-17 vrstici točke II izreka podalo vsebino, ki je tožbeni predmet ne vsebuje. Pravna vsebina izreka je v obveznosti toženca nekaj storiti. Zahtevek s takšno vsebino je tožnica postavila in sodišče tožencu tako ni naložilo ničesar drugega kot to, kar je tožnica zahtevala s tožbo. Vezanost sodišča na zahtevek je vsebinska, ne pa terminološka (jezikovna). Šele v primeru, ko se zaradi drugačne ubeseditve konkretnega pravnega pravila v izreku sodne odločbe, kot je ubesedena v tožbenem predlogu, spremeni substanca (vsebina) tega konkretnega pravila, je mogoče govoriti o kršitvi načela dispozitivnosti (2. člen ZPP). Za takšen primer v obravnavani zadevi ne gre.

Glede pravočasnosti samopomoči:

11Pritožbeno sodišče nazadnje soglaša tudi z razlogi sodišča prve stopnje, ki utemeljujejo sklep, da toženčevo ravnanje zaradi časovne oddaljenosti med trenutkom, ko je izvedel za viciozno pridobitev posesti s strani toženke, in njegovim fizičnim ukrepanjem (motilnim ravnanjem), ne ustreza pojmu dovoljene samopomoči iz 31. člena SPZ(2). Za viciozno pridobitev posesti (in postavitev zidu) je namreč toženec izvedel februarja, zid pa je podrl šele julija. Pritožnikova teza, da bi moralo sodišče kot začetek ukrepanja v smislu samopomoči (31. člen SPZ) upoštevati njegov dopis tožnici ter da bi bilo pri presoji pravočasnosti (s tem dovoljenosti) samopomoči treba njegovo ukrepanje razlagati kot kontinuirano ravnanje, je načelno sicer pravilna. Vendar je časovni razkorak med njegovim pisnim ukrepanjem (februarja) ter fizičnim ukrepanjem (julija) bistveno prevelik, da bi njegovo sklepno (fizično) ravnanje še ustrezalo zakonski zahtevi ob takojšnji samopomoči.

O tožničinem ekonomskem interesu za sodno varstvo posesti:

12Neutemeljeno je nazadnje tudi pritožnikovo sklicevanje na to, da tožnica nima ekonomskega interesa za posestvo varstvo. Tožnici sodno varstvo pripada po zakonu (32. in 33. člen SPZ). Pravico do sodnega varstva posesti je sodna praksa omejevala v primerih, ko je bila vsebina uveljavljanega sodnega varstva tako banalna, da ni bilo več mogoče govoriti o kakršnemkoli substančnem interesu. Pri podrtju ograje in zahtevi, naj se ta postavi nazaj, ne gre za tovrstno banalnost, marveč za tipičen primer samovolje, ki je pravni red ne dopušča.

Odločitev pritožbenega sodišča in procesno pooblastilo zanjo:

13Ker pritožba ni utemeljena in tudi niso podani razlogi na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

----------------------------------------

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007-uradno prečiščeno besedilo; ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa).

(2) Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS, št. 87/2002).