VSL sodba I Cp 2172/2014

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v zavrnilnem delu (drugi odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbama toženih strank se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v ugodilnem delu (prvi odstavek izreka) tako, da se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne;

- v odločitvi o stroških postopka (tretji odstavek izreka) tako, da je tožeča stranka v 15 dneh dolžna povrniti pravdne stroške prvi toženi stranki v višini 1.220,20 EUR in drugi toženi stranki v višini 913,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev.

III. Tožeča stranka je dolžna toženima strankama povrniti stroške pritožbenega postopka in sicer prvi toženi stranki v višini 381,85 EUR ter drugi toženi stranki v višini 381,85 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženi stranki v 15 dneh dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 4.172,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Višji tožbeni zahtevek (za znesek 4.590,22 EUR s pp) je zavrnilo ter sklenilo, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki v 15 dneh od prejema odločbe sodišča prve stopnje povrniti 1.091,60 EUR pravdnih stroškov, tožeča stranka pa je dolžna povrniti prvi toženi stranki 319,65 EUR pravdnih stroškov in drugi toženi stranki 239,27 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh od prejema odločbe sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je tožnica utrpela negmotno škodo, ki se kaže v obliki duševnih bolečin zaradi razžalitve časti in dobrega imena. Škoda je nastala zaradi trditev prvega toženca „da je logično nemogoče, da slovenska cerkev oziroma njen vrh tako temeljnega projekta ne bi imela pod nadzorom“ in „da je v ozadju močno opazen namen snovalcev knjige, da bi iz dogodkov izluščili ravno prave zgodbe in prav tako prave zamolčali“, ki so bili objavljeni v članku z naslovom „K.“ v reviji M.. Po mnenju sodišča prve stopnje je prvi toženec kot avtor s takšnimi navedbami oziroma tako oblikovanim besedilom zameglil mejo med dejstvi in svojim mnenjem, saj ni jasno razvidno, kje se končajo njegove trditve o dejstvih in kje se začne vrednostni komentar. S tem je pri bralcu ustvaril občutek, da gre za dejstva, ki so resnična, četudi v zvezi z navedenimi trditvami ni zadostil standardu preverjanja informacij. Takšne trditve po mnenju sodišča prve stopnje neupravičeno insinuirajo in ustvarjajo vtis, da tožnice kot zgodovinarke pri pisanju avtorskega dela ni vodila strokovna neodvisnost, temveč s predstavniki cerkvene ogranizacije v Sloveniji vnaprej dogovorjen namen pisanja. Ostalim spornim navedbam v članku po mnenju sodišča prve stopnje ni mogoče očitati žaljivosti. Glede na ugotovljeni obseg tožničine škode je prvo sodišče tožnici priznalo 4.172,93 EUR odškodnine za duševne bolečine, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2Zoper zavrnilni del sodbe se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi opozarja, da spornega članka ni mogoče secirati na posamezne inkriminirane besede, temveč je potrebno obravnavati celotno vsebino članka kot neločljivo besedilo. Navaja, da ji prvo sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje ni priznalo primerne odškodnine. Pri odmeri odškodnine sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, da je tožnica vrhunska zgodovinarka in da je prvi toženec vrhunski novinar, doktor znanosti in uveljavljen analitik družbenega dogajanja v Sloveniji. Zmotna je ugotovitev, da duševne bolečine tožnice niso bile velike intenzitete. Individualizacija satisfakcije v primeru posega v osebnostne pravice zaradi žaljivih izjav, do katerih je prišlo med visoko kvalificiranimi posamezniki – doktorji znanosti, se ne more obravnavati enako kot povprečna satisfakcija, saj takšno ravnanje predstavlja kršitev splošnega pravnega načela dignitas augmentat crimen (višje kot je posameznik v družbi, hujša je kršitev osebnostnih pravic, ki jo stori) in posledično tudi načela 14. člena Ustave RS, saj je naslovno sodišče materialno pravno enako obravnavalo neenake položaje.

3Proti sodbi se v ugodilnem in stroškovnem delu iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta tudi toženi stranki s predlogom za njeno spremembo in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti ali vsaj za razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje prvemu sodišču.

Prvi toženec v pritožbi navaja, da v članku uporabljeni izraz „logično nemogoče“ dokazuje, da gre za njegovo razmišljanje, vrednostno sodbo oziroma mnenje ter ne za trditev, ki temelji na v spornem članku jasno in določno predstavljenih okoliščinah, in sicer, da je knjigo izdala založba D., katere lastnice so uradne inštitucije cerkve in da je avtorica prejela odlikovanje. Knjiga je bila izdana pri založbi D. in ni bila izdana kot zgodovinska publikacija, ampak v širšem populističnem kontekstu, to je za široke množice. Beseda nadzor ni bila napisana v vrednostnem, ampak v tehničnem smislu. Če bi bil namen pisanja vnaprej dogovorjen in usklajen, to nikakor ne pomeni nujno tudi očitka nestrokovnosti avtorici. Gre zgolj za to, da so pogledi in odkritja povojne zgodovine tožnice in uradne cerkve med seboj kompatibilni, sicer to delo ne bi izšlo pri tej založbi. Če je prvi toženec kot doktor religiologije in poznavalec zgodovine ter priznan komentator ocenil, da tožnica povojno zgodovino pomanjkljivo obravnava oziroma jo obravnava na način, všečen določeni cerkvi, je to kritika in ne žalitev. Tožnica je z navajanjem novih trditev iz spornega članka v vlogi z dne 10. 9. 2009 spremenila tožbo. Gre namreč za generičen, denarni zahtevek in je identiteto tožbenega zahtevka mogoče ugotavljati le z upoštevanjem dejanskih navedb. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno ugotovilo obstoj duševnih bolečin tožnice, saj tožnica niti ni zatrjevala, še manj pa izpovedovala o duševnih bolečinah, ki bi porušile njeno duševno ravnovesje. Prisojena odškodnina je tudi po višini neutemeljena.

4Druga tožena stranka v pritožbi navaja, da je prvi toženec v spornem članku predstavil svoje mnenje o delu tožnice z naslovom „C.“ ter da prvo sodišče ni obrazložilo, zakaj šteje navedbe v članku za trditve o dejstvih in ne za mnenje. Navedbe v članku niso objektivno žaljive in v ničemer niso tožnici odrekale strokovnosti in neodvisnosti. Izvedeni dokazni postopek ni potrdil tožničinih trditev o obstoju nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela zaradi spornih navedb.

5Tožnica je na pritožbi toženih strank odgovorila in predlaga njuno zavrnitev.

6Pritožbi toženih strank sta utemeljeni, ni pa utemeljena pritožba tožnice.

7O pritožbah pravdnih strank je višje sodišče že enkrat odločalo in je pritožbi tožencev ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo, medtem ko je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje. Na podlagi revizije tožeče stranke je Vrhovno sodišče s sklepom II Ips 340/2011 z dne 17. 7. 2014 sodbo višjega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Pritožbeno sodišče o vprašanju žaljivosti ( in s tem protipravnosti) še vedno meni enako ter bo svoje stališče še dodatno obrazložilo, opredelilo pa se bo še do drugih pritožbenih očitkov, kot sledi.

8Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejansko podlago izpodbijane sodbe. Dokazna ocena je celovita in povsem prepričljiva ter jo pritožbene navedbe pravdnih strank ne uspejo omajati. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo niti uveljavljanih niti absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP.

9Prvi toženec v pritožbi neutemeljeno vztraja pri tem, da je tožnica z vlogo z dne 10. 9. 2009 spremenila tožbo in da je v spremenjenem delu tožbeni zahtevek zaradi poteka subjektivnega roka zastaral. Tožnica s tožbo uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi zatrjevanega posega v njeno osebnostno sfero. V tožbi izpostavlja posamezne izseke iz članka „K.“, ki po njenem mnenju insinuirajo, da je pri pripravi monografije „C.“ odstopila od temeljnih znanstveno raziskovalnih načel, saj naj bi vsebino knjige uskladila z vrhom cerkve. Takšna insinuacija po njenem mnenju predstavlja nedopusten poseg v njeno čast in dobro ime. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnica z navajanjem v vlogi z dne 10. 9. 2009, da sta bili njena čast in dobro ime razžaljeni (tudi) z navedbo prvega toženca v istem članku o tem „da je v ozadju močno opazen namen snovalcev knjige, da bi iz dogodkov izluščili ravno prave zgodbe in prav tako prave zamolčali“, le dodatno dopolnila tožbene trditve o posegu v pravico do dobrega imena in časti, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni bil spremenjen (primerjaj drugi in tretji odstavek 184. člena ZPP). Ta še vedno temelji na isti pravni in dejanski podlagi.

10Pravilno je tudi pravno naziranje prvostopenjskega sodišča glede obstoja pravno priznane škode. Res je tako trditvena podlaga kot tudi izpoved tožnice razmeroma skopa, in se pritožbeno sodišče strinja tudi s stališčem pritožb toženih strank, da večji del zatrjevanih duševnih bolečin izhaja iz prizadetosti tožnice, ker je U. preganjala njeno družino, kar ni v vzročni zvezi z očitano protipravnostjo, vendar kljub temu še vedno omogoča sklepanje na obstoj njene prizadetosti in duševnega trpljenja, tudi zaradi spornega članka, in to takšne intenzivnosti, ki doseže prag pravno priznane škode in tako opravičuje prisojo denarne odškodnine. Vendar pa po mnenju pritožbenega sodišče pravna presoja dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča ne utemeljuje sklepa, da je prvi toženec s spornim člankom nedopustno posegel v pravico tožnice do varstva dobrega imena in časti.

11Tožnica, ki zatrjuje nedopusten poseg v osebnostne pravice, je v znanstveni monografiji „C.“, ki jo je leta 2005 izdala založba D., z zgodovinskega vidika analizirala politično pregajanje cerkve in njenih članov v obdobju od leta 1945 do 1960.

12V obravnavanem primeru gre za kolizijo med svobodo izražanja, ki jo Ustava RS varuje v 39. členu, in pravico do časti in dobrega imena, ki jo Ustava RS varuje v 34. in 35. členu. Nosilca lahko v takem primeru svoji pravici uresničujeta z zoženim dometom, tako da pri izvrševanju pravice enega ne pride do prekomernega posega v pravico drugega. (1) Presoja, ali izvrševanje ene pravice že prekomerno omejuje izvrševanje druge, terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega, oboje v luči vseh okoliščin konkretnega primera. (2) V judikaturi Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) so se oblikovala določena merila za odločanje v tovrstnih primerih kolizije med svobodo izražanja ter varovanjem časti in dobrega imena.

13Ustavno sodišče in ESČP v svojih odločbah večkrat poudarjata, da ima svoboda govora še poseben pomen, ko gre za izražanje v okviru novinarskega poklica. Široke meje svobode tiska so pomembne za vzpostavitev demokratičnega dialoga v družbi in vzpostavljanje ter oblikovanje nepristranske informirane javnosti (3). Svoboda tiska kot eden izmed temeljev demokratične družbe se razteza tudi na informacije in ideje, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. (4) Med pomembnejšimi elementi svobode izražanja je svoboda oblikovanja in izražanja kritičnih vrednostnih sodb. Ta svoboda je večja, ko gre za kritične vrednostne sodbe javnih oseb ali v primeru razprav o temi splošnega pomena. (5) V takšnih primerih se tolerira tudi določena stopnja pretiravanja. (6) Vse izjeme, ki dopuščajo in pogojujejo omejevanje svobode tiska, morajo biti zato v teh primerih ozko interpretirane. (7) V praksi ESČP je torej v primerih, ko gre za razprave v javnem interesu, malo prostora za omejitev svobode govora. Subjektivne vrednostne sodbe, s katerim posameznik uveljavlja pravico do svobodnega oblikovanja in izražanja mnenja, ne smejo biti podvržene zahtevi za dokazovanje njihove resničnosti. (8)Vseeno pa mora tudi za izražena mnenja ali vrednostne sodbe obstajati določena dejanska podlaga. (9) Svoboda izražanja tudi ni absolutna. Če se novinarjeve besede žaljive in če niso potrebne za izražanje negativnega mnenja, če bi novinar isto kritiko lahko izrazil na drugačen, manj žaljiv način, potem je presegel meje dopustnosti uresničevanja svobode izražanja. (10)

14Tožnica je v knjigi obravnavala družbeno pomembno in občutljivo temo, za katero v slovenski javnosti obstajajo različna mnenja in prepričanja. Svoboda izražanja je zato v teh primerih (ko gre za razpravo o temi splošnega pomena) večja.

15Pritožbeno sodišče nadalje kot odločilno ugotavlja, da gre pri spornem članku za novinarjevo subjektivno mnenje o delu tožnice in ne za navajanje dejstev. Avtor je v članku podal mnenje, da tožničino delo, ki se omejuje zgolj na posamezne primere v povojnem obdobju, z vidika določenega širšega časovnega konteksta ne prikazuje celovite resnice o povezavah med družbo in slovensko cerkvijo. Takšna vsebina po mnenju avtorja ustreza stališčem cerkvenih krogov. Ker je sporno delo izdala uradna založba cerkve D. in glede na po avtorjevem mnenju poudarjeni centralistični in absolutistični slog nadškofa X. Y., je avtor izrazil svoje razmišljanje oziroma podal mnenje, da dvomi v to, da cerkev ne bi imela nadzora nad takšnim projektom, kot je povojna zgodovina katoliške cerkve. Tudi če bi sporne navedbe novinarja razumeli v smislu, da je tožnica vsebino knjige uskladila z vrhom slovenske cerkve, gre še vedno le za pomislek novinarja oziroma za njegovo mnenje. Kot je pojasnjeno svoboda izražanja varuje tudi mnenja, ki so kritična, lahko tudi žaljiva. (11)

16Toženčeva kritika ima po presoji pritožbenega sodišča tudi zadostno realno podlago v dejstvih. V članku predstavljene okoliščine, ki jih tožnica ne zanika: - da tožničina knjiga obravnava eno najobčutljivejših obdobij v zgodovini novodobne cerkve; - da je bila knjiga izdana pri uradni založbi cerkve D.; - da je tožnica marca 2004 prejela odlikovanje, (12) so po presoji pritožbenega sodišča zadostna podlaga za izražen pomislek novinarja v samostojnost tožnice pri pripravi strokovne monografije. Pritožbeno sodišče v njem ne vidi žaljivega namena ne po formi ne po vsebini. Ali se gre s takim mnenjem strinjati ali ne, pa za odločitev v zadevi ni pomembno. Da je tožnica odstopila od temeljnih znanstveno – raziskovalnih načel, kar kot žaljivo označi VSRS, je le zaključek h kateremu je bralec napeljan, in ta očitek niti ni ekspliciten.

17Nedvomno je tožeča stranka oseba javnega življenja, pri kateri se pričakuje, da je njen prag tolerance do reakcij javnosti višji od običajnega ter je zato varstvo njene osebnosti v zvezi z opravljanjem dela nižje, kot pri zadevah zasebnega pomena. Izražanje negativnih mnenj o delu posameznika samo po sebi ni protipravno že samo zato, ker je negativno in lahko posameznika prizadane.

18Ni sporno, da je avtorica doktorica znanosti in mednarodno priznana strokovnjakinja za zgodovino. Vendar pa je tožnica v knjigi obravnavala aktualne politične povojne dogodke, o katerih še vedno poteka širša družbena razprava, zato mora sprejeti tudi kritiko svojega dela od okolja, ki je lahko nasprotna njenim lastnim predstavam, zlasti še v konkretnem primeru, ko je mnenje podal novinar, ki je tudi sam doktor znanosti iz področja religiologije in mu je ozadje zgodovinskih dogodkov v katoliškem krogu po II. svetovni vojni dobro poznano, česar tožeča stranka ni zanikala. V nasprotnem primeru bi vsaka negativna kritika strokovnih monografij, izdanih s strani mednarodno priznanih doktorjev znanosti, lahko utemeljevala odškodninsko odgovornost, s tem pa bi se območje svobode izražanja pretirano zoževalo in zapiralo možnost javne kritike njihovih del. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-172/94 z dne 9. 11. 1994 poudarilo, da mora posameznik z vstopom v prostor družbenega dogajanja prevzeti nase tveganje, da bo njegovo delo predmet diskusije in presoje. Tožnica je z objavo knjige o temi, ki je nedvomno zanimiva glede na vsebino tudi za širšo javnost vzbudila zanimanje javnosti in s tem pristala na to, da utegne biti izpostavljena ostrim kritikam v javnosti.

19Po mnenju pritožbenega sodišča prvi toženec torej s spornimi zapisi ni presegel meje dopustnih meja svobode izražanja. Zato ni podlage za odškodninsko odgovornost toženih strank.

20Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženih strank ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). Posledično se zavrne pritožba tožnice in je pritožbeno sodišče zato v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21Sprememba odločitve o glavni stvari ima za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pravilnosti presoje posameznih postavk v stroškovniku ni preverjalo, saj v tej smeri ni bilo pritožbenih navedb. Sodišče prve stopnje je prvemu tožencu priznalo 1.220,51 EUR, drugi toženi stranki pa 913,60 EUR pravdnih stroškov. Po spremenjeni odločitvi sta toženi stranki uspeli v celoti, zato jima mora tožnica v celoti povrniti priznane stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženi stranki sta upravičeni tudi do povračila stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Ti znašajo za prvo toženo stranko 381,85 EUR in za drugo toženo stranko prav tako 381,85 EUR, v primeru zamude bodo od odmerjenih stroškov tekle tudi zakonske zamudne obresti od izteka paricijskega roka.

-----------------------------------

(1) Primerjaj odločbo US št. UP-345/01.

(2) Primerjaj odločbo US št. UP-345/01

(3) Primerjaj npr. odločbo US U-I-172/94 in sodba ESČP v zadevi Lindgens proti Avstriji.

(4) Primerjaj sodbo Chaovy in drugi proti Franciji.

(5) Primerjaj odločbo US UP-345/01 ter sodbi ESČP v zadevah Lindgens proti Avstriji in Oberlich proti Avstriji.

(6) Primerjaj sodbo ESČP v zadevi Sunday Times proti Združenemu kraljestvu.

(7) Primerjaj sodbo Surek proti Turčiji.

(8) Primerjaj sodbo ESCP v zadevi Lingens proti Avstriji.

(9) Primerjaj sodbe ESČP v zadevi Schwabe proti Avstriji ter Perna proti Italiji.

(10) Primerjaj sodbo ESČP v zadevi Tammer proti Estoniji.

(11) Primerjaj UP 1391/07

(12) Od leta 1908 se podeljuje odlikovanje