VSL sklep I Cpg 1164/2013

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. O pritožbenih stroških bo odločeno v končni odločbi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožeči stranki naložilo plačilo zneska v višini 551.978,32 EUR (II. točka izreka) V preostanku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Hkrati je ugotovilo, da v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke v višini 1.291.238,89 EUR ne obstoji (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 12.738,12 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2Proti sodbi sta se stranki pravočasno pritožili.

3Tožeča stranka je izpodbijala sodbo v tretji in peti točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V bistvenem so njeni pritožbeni razlogi naslednji:

- prvostopenjsko sodišče je zmotno presodilo pomen Izjave z dne 31.8.2005 (A 23, v nadaljevanju, Izjava),

- dejanska volja pogodbenih strank glede uskladitve medsebojnih obveznosti je sporna, naslovno sodišče pa dejanske volje pravdnih strank ob podpisu Izjave ni ugotavljalo,

- iz vsebine Izjave je razvidno, da sta pravdni stranki v 1. členu Izjave določili predmet poravnave in sicer razmerja izhajajoča iz Pogodbe, sklenjene 30.9.2003 št. 065/03 za izvedbo gradbenih in obrtniških del za nadgradnjo, dogradnjo in adaptacijo H. – 2. faza. P., …. (A 2, v nadaljevanju, Pogodba),

- določljiva je njuna volja glede izvedbe del po Pogodbi, stranki sta določno izjavili, da so bila dela po Pogodbi izvedena v pogodbenem obsegu in prevzeta, nista pa določno niti določljivo uskladili medsebojnih terjatev, v posledici česar iz vsebine Izjave ni mogoče zaključiti, da je tožeča stranka toženi stranki odpustila plačilo dolga iz naslova Pogodbe,

- za odpust dolga bi moral biti izpolnjen osnovni pogoj in sicer, da bi tožeča stranka toženi stranki jasno in nedvomno izjavila svojo voljo, da ji odpušča dolg iz naslova računa št. 04-310-000096, ki je bil izdan pred podpisom Izjave,

- tožeča stranka ni nikoli imela namena toženi stranki odpustiti dolga iz naslova Pogodbe in tega tudi ni nikoli izjavila,

- tožena stranka je tožeči stranki pred podpisom Izjave izrecno pripoznala dolg v skupni višini 426.885,76 EUR od tega iz naslova vtoževanega računa 04-310-000096 znesek 347.771,17 EUR, kar izhaja iz Kartice obveznosti tožene stranke z dne 10.01.2005,

-na dan podpisa Izjave tožeča stranka tudi ni vedela, da toženi stranki še ni obračunala vseh del (ki jih je nato obračunala v vtoževanih računih iz aprila 2006), torej ni vedela, da ima do tožene stranke še dodatne terjatve,

- glede na to, da je sodišče ugotovilo, da sta pravdni stranki s podpisom Izjave izrecno potrdili, da so dela izvedena v pogodbenem obsegu in prevzeta, bi moralo ugoditi zahtevku tožeče stranke, ki se je nanašal na plačilo računa 04-310-000096, saj je bil navedeni račun izdan za izvedbo pogodbenih del, ki so bila prevzeta in potrjena s strani tožene stranke.

4Tožena stranka je sodbo izpodbijala v točkah II., IV. in V. izreka iz vseh pritožbenih razlogov. V bistvenem so njeni pritožbeni razlogi naslednji:

- med pravdnima strankama gre za razmerje družbene pogodbe,

- v razmerju do investitorja je pravice in obveznosti, ki so predmet civilne družbe med pravdnima strankama, prevzela le tožena stranka, pravdni stranki pa sta zaradi razmerja tožene stranke z investitorjem in njunega medsebojnega razmerja civilne družbe morali nato skleniti še Pogodbo,

- sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo in zaključilo, da naj bi Izjava predstavljala poravnavo, s katero so prenehale katerekoli terjatve pravdnih strank iz Pogodbe,

- sodišče ni ugotavljalo namena pravdnih strank v zvezi z Izjavo, s to Izjavo se tožena stranka ni odpovedala nobenim pravicam,

-Izjava govori o uskladitvi, ki pa ne pomeni medsebojne popustitve ali odpustitve obveznosti,

- stališče sodišča, da je tožena stranka s podpisom Izjave izgubila pravico zadrževati sredstva tožeče stranke je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da se Izjava nanaša na obveznosti in terjatve,

- Izjava se ne more nanašati tudi na druge pravice po Pogodbi, zlasti ne na pravico tožene stranke do zadrževanja plačila zaradi opustitve izročitve 10-letne bančne garancije, prav tako se tožena stranka z Izjavo ni odpovedala bodočim terjatvam,

- prvostopenjsko sodišče ni obravnavalo navedb tožeče stranke glede napak, obvestitve o napakah in stroškov za odpravo napak, do katerih je prišlo po 31.8.2005,

- sodišče je zmotno ugotovilo, da so bila dela na strehah, nosilnih konstrukcijah, hidroizolaciji itd. le predmet (neizročene) 10-letne garancije,

- sodišče ni obravnavalo navedb tožene stranke glede grajanja napak,

- 15.5. točka Pogodbe 600/03-INV, sklenjena med naročnikom H.M. d.o.o., in izvajalcema (toženo stranko) in E.M. d.o.o. z dne 15.9.2003 (A 8), daje toženi stranki posebno pravico zahtevati povračilo stroškov odprave napak, neodvisno od zakonskih pogojev uveljavljanja stvarnih napak,

- sodišče ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo pobotni ugovor.

5Stranki sta predlagali sodišču druge stopnje, da pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ali razveljavi. Zahtevali sta povrnitev pritožbenih stroškov.

6Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in v odgovoru navaja, da je dejanska volja pravdnih strank v zvezi z Izjavo sporna ter da sodišče ni ugotavljalo odločilnih dejstev. Navedla je, da tožeča stranka ni pridobila pravice terjati zneskov po računih in da ne drži, da bi tožena stranka priznala svoje obveznosti po vtoževanih računih. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka.

7Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

8Pritožbi sta utemeljeni.

9Sodišče druge stopnje je na pritožbene razloge strank, ki se tičejo pravne narave Izjave, odgovorilo skupaj.

10Sodišče druge stopnje pritrjuje utemeljenim pritožbenim razlogom strank, da je napačen zaključek prvostopenjskega sodišča v 11. točki razlogov sodbe, da ima Izjava pravno naravo poravnave, v skladu s 1050. do 1059. členom Obligacijskega zakonika(1) (v nadaljevanju OZ).

Na podlagi 1050. člena OZ sklenejo pogodbo o poravnavi osebe, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja, z vzajemnimi popustitvami in na ta način prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost ter določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. V konkretnem primeru v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo ugotovljeno, ali je pred vložitvijo tožbe, med pravdnima strankama obstajal spor ali negotovost in če je obstajal, kakšne narave je bil.

Iz Izjave izhaja le, da »med podpisnikoma iz navedenega posla obstajajo še odprte medsebojne obveznosti in terjatve«. Vendar to ne zadošča za zaključek, da je med strankama obstajal spor ali negotovost glede pravnega razmerja. Iz vsebine Izjave tudi ne izhaja, katere pravice in obveznosti naj bi bile predmet poravnave. Določba Izjave, da sta »pogodbenika uskladila vse še odprte medsebojne obveznosti in terjatve« je nedoločna, prvostopenjsko sodišče pa njenega obsega v postopku ni ugotavljalo.

Prav tako sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je bila Izjava rezultat medsebojnega popuščanja, kar je eden od pogojev, da je mogoče govoriti o poravnavi v smislu 1050. člena OZ. Prvostopenjsko sodišče je zato materialnopravno zmotno sklepalo, da ima Izjava naravo poravnave. Ker zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh še ni bilo ugotovljeno in trditvena podlaga strank sploh še ni bila izčrpana, sodišče druge stopnje ni moglo uporabiti pooblastil, ki jih ima po 355. členu ZPP. Če bi ravnalo drugače, bi v celoti prevzelo položaj sodišča prve stopnje, čemur pa vloga sodišča druge stopnje, v postopku s pravnimi sredstvi, ni namenjena. Strankama bi bila vzeta ustavna pravica do pritožbe po 25. členu Ustave. Zato je sodišče druge stopnje, ki ni moglo samo dopolniti postopka, v skladu s 355. členom ZPP, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11V novem sojenju bo moralo sodišče v okviru trditvene podlage strank ugotoviti vsebino Izjave in kako vpliva na zahtevke strank. Če bo sodišče ugotovilo, da tožbeni zahtevek v celoti ali deloma ni predmet Izjave, bo moralo presoditi utemeljenost zahtevka glede posameznih zahtevkov, po računih, ki jih je uveljavljala tožeča stranka. Nadalje bo moralo odgovoriti na vprašanje utemeljenosti unovčenja bančne garancije s strani tožene stranke. Kot pomembno dejstvo, ki ga bo moralo sodišče ugotoviti, so napake, ki jih je konkretizirano zatrjevala tožena stranka.

12Sodišče druge stopnje se je lahko v tej fazi postopka opredelilo le do pritožbene trditve tožene stranke, da je prvostopenjsko sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotovilo, da je med pravdnima strankama obstajalo razmerje družbene pogodbe po XXVII. poglavju OZ.

Sklepanje prvostopenjskega sodišča, da Pogodba nima pravne narave družbene pogodbe, je materialnopravno pravilna. V skladu z 990. členom OZ »se z družbeno pogodbo dve ali več oseb zaveže, da si bodo s svojimi prispevki prizadevale doseči z zakonom dopustni skupni namen, tako kot je določeno s pogodbo.« Iz Pogodbe jasno izhaja, da je razmerje med tožečo in toženo stranko razmerje med izvajalcem in naročnikom. Iz vsebine same Pogodbe pa izhaja, da gre za pogodbo o delu, s katero se izvajalec (tožeča stranka) zaveže opraviti določena dela. Res je, da sta se pravdni stranki v Dogovoru z dne 30.9.2003 (priloga k Pogodbi) dogovorili o delitvi razlike med prihodki in odhodki v razmerju 50% in 50%, vendar pa taka določba ne spreminja pravne narave te pogodbe in razmerja med pravdnima strankama, saj gre le za način delitve razlike med prihodki in odhodki. Prav tako iz Dogovora z dne 30.9.2003 ne izhaja jasno določen skupni namen ter posamezni vložki obeh pravdnih strank za dosego tega namena, kar je konstitutivni element družbene pogodbe v smislu OZ. Na podlagi navedenega sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da v konkretnem primeru med pravdnima strankama ne gre za družbeno pogodbo v smislu OZ. Tožena stranka tudi ni navedla trditev v tej smeri.

13Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrnilo v novo sojenje, je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

-------------------------------------------------------

(1) Uradni list RS, št. 83/2001.