VDSS Sodba Psp 351/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 30. 5. 2016, odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 26. 4. 2016 pa je odpravilo v 2. do 9. odstavku v delu, ki se nanaša na obdobje od 1. 10. 2015 do 8. 3. 2016 in odločilo, da je tožnikova družina upravičena do denarne socialne pomoči od 1. 10. 2015 do 8. 3. 2016 v znesku 456,87 EUR mesečno oziroma v marcu 2016 v sorazmernem delu mesečnega zneska. Obenem je odločilo, da je tožnik neopravičeno prejeta javna sredstva za obdobje od 9. 3. 2016 do 31. 3. 2016 po odločbi Centra za socialno delo A. z dne 11. 9. 2015 v višini 338,97 EUR dolžan vrniti v roku 60 dni od pravnomočnosti te sodbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Obenem je odločilo, da sta tožnik in B.B. upravičena do pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje v obdobju od 1. 10. 2015 do 8. 3. 2016, pod pogojem, da nista zavarovanca za obvezno zdravstveno zavarovanje iz drugega naslova, upravičena pa sta tudi do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev v obdobju od 1. 10. 2015 do 8. 3. 2016. Obenem je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v višini 291,66 EUR na račun Delovnega sodišča v A., ter da tožnikovi stroški postopka v višini 15,35 EUR bremenijo proračun Delovnega sodišča v Celju.

2Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je izrek izpodbijane sodne odločbe v neskladju z določbami Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUPJS) in Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZSVarPre) in kot tak sploh ni izvršljiv oziroma se odločba v takšni obliki sploh ne da izvršiti, kar predstavlja razlog za ničnost odločbe. Tožena stranka ugotavlja tudi kršitev določbe 32. in 42. člena ZUPJS, ki oba jasno določata obdobje prejemanja pravic iz javnih sredstev in odločanje o spremembah tekom trajanja upravičenosti do pravice s prvim dnem naslednjega meseca po nastopu spremembe. Vztraja na stališču, da je bilo tožnikovi hčeri kot lastnici nepremičnine razpolaganje z nepremičnino omogočeno v smislu 3. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči (Ur. l. RS, št. 8/12, v nadaljevanju: Pravilnik). Navaja, da se zaradi upoštevanja načela enakosti pred zakonom v vseh primerih odločanja uveljavljanja pravic iz javnih sredstev upošteva zgolj podatke iz zemljiške knjige, saj predpisi, ki urejajo uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ne dopuščajo proste presoje glede tega, ali je stranka tudi dejansko, torej v naravi z nepremičnino lahko razpolagala. Podredno navaja, da bi glede na relevantni pravni temelj moralo sodišče v celoti odpraviti obe odločbi tožene stranke in torej ne le v delu, ki se nanaša na zavrnitev vloge in na vračilo dolga za obdobje od oktobra 2015 do marca 2016 v višini 456,87 EUR mesečno. Tudi če bi tožena stranka soglašala z odločitvijo, ki se nanaša na razpolaganje z nepremičnim premoženjem na strani tožnikove družine, se ne strinja z odločitvijo sodišča, da se tožniku pravica do denarne socialne pomoči prizna za obdobje od 1. 10. 2015 do vključno 8. 3. 2016 in se mu ne prizna za obdobje od 9. 3. 2016 do 31. 3. 2016. Navedena odločitev sodišča je v očitnem nasprotju z določbami ZUPJS, ki jasno določajo, da se vse pravice iz javnih sredstev vedno dodelijo od prvega dne naslednjega meseca od vložitve vloge oziroma od nastanka spremembe, kot v konkretnem primeru. Prav tako gre v izpodbijani sodni odločbi tudi za procesno kršitev iz 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), saj odprava odločbe pomeni odpravo vseh pravnih posledic, ki so iz nje nastale, torej je v konkretnem primeru tožnik upravičen do vseh javnih sredstev, ki jih je pridobil na podlagi odpravljene odločbe in ne zgolj do dela sredstev do dne 8. 3. 2016. V izreku citirane odločbe Centra za socialno delo z dne 26. 4. 2016 je dolg na strani tožeče stranke izračunan za celoten mesec marec 2016 v znesku 456,87 EUR, saj je bil navedeni znesek tožniku kot prejemniku denarne socialne pomoči za konkreten mesec tudi izplačan. Dodatno poudarja, da je informacijski sistem tožene stranke narejen skladno z veljavno zakonodajo, ki pa ne predvideva, da bi bila katerakoli pravica osebi dodeljena po prvem dnem v mesecu, ker se upravičenost do vseh pravic prizna vedno in izključno s prvim dnem v mesecu. V kolikor pritožbeno sodišče vsebinsko presodi, da tožeča stranka s predmetnim nepremičnim premoženjem ni mogla razpolagati, predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožeči stranki dodeli pravica do denarne socialne pomoči in obe zdravstveni pravici za obdobje od 1. 10. 2015 do 31. 3. 2016, torej za celotne mesece, v katerih z nepremičnino ni mogla razpolagati in posledično tudi nima dolga iz naslova neupravičeno prejetih javnih sredstev.

3Pritožba ni utemeljena.

4V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo opr. št. I Ps 1129/2016 z dne 19. 10. 2016, s katero je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 30. 5. 2016. Odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 26. 4. 2016 pa je spremenilo tako, da je v prvem odstavku na koncu dodalo besedilo "z 9. 3. 2016", v drugem odstavku na koncu dodalo besedilo "od 9. 3. 2016 do 31. 3. 2016", v tretjem odstavku besedilo vseh alinej nadomestilo z besedilom "obdobje od 9. 3. 2016 do 31. 3. 2016 v višini 338,97 EUR" v šestem in osmem odstavku pa je na koncu dodalo besedilo "od 9. 3. 2016 do 31. 3. 2016" ter odločilo, da v ostalem ostane odločba z dne 26. 4. 2016 nespremenjena (I. točka izreka). Z II. točko izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, kjer je tožnik zahteval odpravo odločbe Centra za socialno delo A. z dne 26. 4. 2016 v delu, ki se nanaša na obdobje od 9. 3. 2016 do 31. 3. 2016. S III. točko izreka je sklenilo, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti stroške tega postopka v višini 250,97 EUR na račun Delovnega sodišča v Celju in da tožnikovi stroški postopka v višini 13,21 EUR bremenijo proračun. Pritožbeno sodišče je s sklepom izpodbijani del sodbe I., III. in IV. točke izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ocenilo je, da je šele iz obrazložitve sodbe mogoče ugotoviti, o čem je sodišče odločilo in da je zato izrek izpodbijanega dela sodbe nejasen in nerazumljiv, posledično pa tudi neizvršljiv. Sodišču prve stopnje je naložilo, da bo moralo odločiti o postavljenem tožbenem zahtevku tako, da bo izrek sodbe jasen in razumljiv.

5Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje postopalo skladno z določbo 362. člena ZPP in na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

6Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 30. 5. 2016, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo, vloženo zoper odločbo Centra za socialno delo A., št. ... z dne 26. 4. 2016. S slednjo odločbo je CSD odpravil odločbo CSD A. št. ... z dne 11. 9. 2015 in odločil, da tožnik oziroma družina ni upravičena do denarne socialne pomoči. Obenem je odločil, da je neupravičeno prejeta javna sredstva v obdobju od oktobra 2015 do marca 2016 mesečno po 456,87 EUR dolžan vrniti v 60 dneh od izvršljivosti odločbe na račun tožene stranke. Gre za drugačno odločitev, kot je bilo odločeno z odločbo z dne 11. 9. 2015, da je tožnikova družina upravičena do denarne socialne pomoči v višini 456,87 EUR mesečno za čas od 1. 10. 2015 do 31. 3. 2016. V tej zadevi je sporno, ali se stanovanje, za katero je tožnikova hči C.C. vknjižena kot lastnica, dejansko pa ga nima v posesti, šteje za premoženje, ki predstavlja izključitveni razlog po prvem odstavku 27. člena ZSVarPre.

7V prvem odstavku 27. člena ZSVarPre je določeno, da se denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki se upošteva po tem zakonu, ki dosega ali presega višino 48-ih osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Po šestem odstavku 36. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 99/2013, v nadaljevanju ZSVarPre-C) je v obdobju do vključno leta, ki sledi letu, v katerem gospodarska rast preseže 2 % bruto domačega proizvoda, omejitev prihrankov oziroma premoženja določena na 13.780,00 EUR.

8Med strankama ni sporno, da je tožnikova hči C.C. od 14. 5. 2015 vknjižena kot lastnica stanovanja, ki se nahaja v stavbi št. ..., k.o. A., posamezni del stavbe št. 39, katerega vrednost je ocenjena na 66.832,86 EUR tako, da vrednost nepremičnine presega zakonsko vrednost 13.780,00 EUR.

9Ne glede na to, da je tožnikova hči v zemljiški knjigi od 14. 5. 2015 vknjižena kot lastnica spornega stanovanja, in da ta nepremičnina presega vrednost 13.780,00 EUR, je sodišče prve stopnje, ker je ugotovilo, da tožnikova hči dejanske posesti na stanovanju v obdobju od 17. 9. 2015 do 9. 3. 2016 ni imela, pravilno zaključilo, da v tem obdobju ni imela možnosti razpolaganja s stanovanjem in ga ni mogla oddajati v najem, da bi si z njim zagotovila lastna sredstva oziroma sredstva, ki bi se upoštevala pri dodelitvi denarne socialne pomoči. V obdobju od 17. 9. 2015 do 9. 3. 2016 je bilo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča stanovanje v lasti tožnikove hčere C.C., neutemeljeno upoštevano kot premoženje pri dodelitvi denarne socialne pomoči. Od 9. 3. 2016 pa stanovanje sodi v premoženje družine. Center za socialno delo A. je namreč tožniku, ki je po pooblastilu zastopal svojo hči, dne 9. 3. 2016 izročil ključe obravnavanega stanovanja tako, da je od tega dne tožnikova hči imela stanovanje tudi v posesti.

10Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo stališču, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi opr. št. X Ips 236/2013 z dne 10. 12. 2014 glede pravnega standarda možnosti razpolaganja in poudarilo, da je pojem razpolaganja pogojen s posestvijo stvari. Vprašanje posesti in možnost razpolaganja z nepremičnino pa je ključnega pomena za razrešitev sporne zadeve. Oseba, ki ima sicer na nepremičnini lastninsko pravico, nima pa je dejansko v posesti, nedvomno z nepremičnino ne more razpolagati oziroma nasprotno, če ima poleg lastninske pravice tudi nepremičnino v posesti, lahko z njo tudi razpolaga. Pravilen je torej zaključek, da tožnica v obdobju od 17. 9. 2015 do 9. 3. 2016, kljub temu, da je imela lastninsko pravico na stanovanju, z njim ni mogla razpolagati. Od dneva, ko je tožnikova hči ponovno dobila stanovanje v posest, pa je lahko z njim tudi razpolagala. Od 9. 3. 2016, ko je družina oziroma tožnikova hči C.C. dobila ponovno stanovanje v posest, je nastopilo stanje po prvem odstavku 27. člena ZSVarPre in ni bilo mogoče uporabiti diskrecijske pravice določene v četrtem odstavku citirane določbe, saj vrednost stanovanje presega 50.000,00 EUR.

11Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in na to utemeljeno opozarja tudi pritožba, bi nastalo spremembo 9. 3. 2016 skladno s prvim odstavkom 42.b člena ZUPJS lahko upoštevalo šele s prvim dnem naslednjega meseca po njenem nastanku, vendar pa zaradi pravnomočne II. točke izreka sodbe opr. št. I Ps 1129/2016 dne 19. 10. 2016, tega ni moglo storiti. Iz enakega razloga, pri čemer se je pritožila le tožena stranka, pa tega ni moglo storiti niti pritožbeno sodišče. Pravna varnost namreč terja nespremenljivost pravnega razmerja, ki jo zagotavlja insitut pravnomočnosti. Pravnomočnost namreč preprečuje poseg v zadevo, ne glede na to, ali je bila pravilno rešena, ali ne. Razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa je že glede na 158. člen Ustave RS mogoče izjemoma odpraviti, razveljaviti ali spremeniti, in to le v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Zato ne glede na to, na kakšen način je mogoče takšno odločbo oziroma sodbo izvršiti in ne glede na zagotavljanje podpore v informacijskem sistemu, ni mogoče odločiti drugače, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

12Glede na vse obrazloženo, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.