VSL sodba I Cpg 778/2015

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 43.499,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi:

- od zneska 6.876,85 EUR od dne 7. 5. 2008 dalje do plačila,

- od zneska 10.090,42 od dne 26. 3. 2008 dalje do plačila,

- od zneska 622,00 EUR od dne od 13. 6. 2008 dalje do plačila,

- od zneska 720,13 EUR od dne 23. 5. 2008 dalje do plačila,

- od zneska 16,80 EUR od dne 8. 2. 2008 dalje do plačila,

- od zneska 380,00 EUR od dne 4. 2. 2008 dalje do plačila,

- od zneska 250,00 EUR od dne 12. 3. 2008 dalje do plačila,

- od zneska 490,00 EUR od dne 22. 3. 2008 dalje do plačila,

- od zneska 596,13 EUR od dne 2. 5. 2008 dalje do plačila,

- od zneska 22.500,00 EUR od dne 14. 3. 2008 dalje do plačila,

- od zneska 360,00 EUR od dne 14. 3. 2008 dalje do plačila in

- od zneska 596,70 EUR od dne 17. 3. 2008 dalje do plačila."

II. V preostalem delu se pritožba tožnice zavrne.

III. Pritožbi toženke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 46.681,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od:

- zneska 42.764,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2015 dalje do plačila in

- od zneska 3.916,20 EUR od 16. dne po prejemu drugostopenjske sodne odločbe.

IV. V preostalem delu se pritožba toženke zavrne in se sodba v izpodbijanem, nespremenjenem delu potrdi.

V. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je toženki naložilo v plačilo znesek 43.499,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2010 do plačila v roku 15 dni. (I. točka izreka) in višji tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožnici je naložilo v plačilo pravdne stroške toženke v višini 42.764,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3Tožnica je vložila pritožbo zoper izpodbijano sodbo (zoper zavrnilni del) iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Podrejeno je predlagala, da se sodba v I. točki izreka popravi tako, da se jo dopolni z navedbo valute EUR. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4Toženka se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov zoper I. in III. točko izreka. Predlagala je, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek s stroškovno posledico, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

5Obe pritožbi sta bili vročeni nasprotni stranki, ki nanjo nista odgovorili.

6Pritožba tožeče in tožene stranke sta delno utemeljeni.

7Tožnica je uveljavljala zahtevek iz naslova odškodninske odgovornosti države za ravnanje njenega organa (26. člen Ustave RS). Sklicevala se je tudi na drugi odstavek 74. člena Zakona o graditvi objektov(1) (v nadaljevanju ZGO-1). Tožnica je tako zahtevala plačilo odškodnine, sestavljene iz različnih vrst premoženjskih škod. Višje sodišče v Ljubljani je že izdalo delno sodbo I Cpg 250/2014 z dne 23. 9. 2014, s katero je tožbeni zahtevek za plačilo izgubljenega dobička v višini 3.970.909,84 EUR s pripadajočimi obrestmi zavrnilo. V ponovljenem postopku je prvostopenjsko sodišče zato odločalo o odškodninskem zahtevku v višini 849.257,16 EUR, in sicer je tožnica zahtevala plačilo neposrednih (342.117,86 EUR) in posrednih stroškov (437.545,74 EUR ter obresti v višini 69.593,56 EUR), nastalih zaradi priprave projekta - stroškov priprave dokumentacije za izgradnjo in postopkov, potrebnih za začetek gradnje objekta, v skupni višini 849.257,16 EUR.

Relevantno dejansko stanje:

- Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju UE) je na predlog tožnice 27. 12. 2007 izdala gradbeno dovoljenje (A2), pravnomočno istega dne, za gradnjo turističnega objekta – apartmajskega hotela X. Dovoljena etažnost objekta v gradbenem dovoljenju je bila 2K + P + 1N + 2N + M, z višinskim gabaritom objekta 13,20 m;

- UE je 21. 3. 2008 poslala Mestni občini Ljubljana (v nadaljevanju MOL) zaprosilo za pojasnilo glede etažnosti objekta (B8) v prostorski enoti Y, na kar je MOL odgovorila, da je maksimalno dovoljen višinski gabarit P+M;

- UE je poslala dopis Ministrstvu za okolje in prostor 25. 3. 208 (B7), naj ukrepa po 274. členu Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in po nadzorstveni pravici preveri, ali je bil prekršen materialni predpis z izdanim gradbenim dovoljenjem;

- ministrstvo je po nadzorstveni pravici razveljavilo odločbo UE z odločbo z dne 2. 4. 2008 (B12), saj je ugotovilo, da je bil z gradbenim dovoljenjem očitno prekršen materialni predpis - Odlok o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za plansko celoto (v nadaljevanju Odlok). Ugotovilo je namreč, da leži zemljišče, na katerem je dovoljena gradnja, v območju, ki ga ureja Odlok, znotraj morfološke enote 8C/1. Skladno s 45. členom Odloka so dovoljene gradnje turističnih objektov, vendar je maksimalna etažnost novogradnje za omenjeno morfološko enoto P+M, kar pomeni, da je bila tožnici dovoljena etažnost v nasprotju z Odlokom.

Glede pritožbe tožene stranke

8Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je UE ravnala protipravno, ker ob izdaji gradbenega dovoljenja ni ravnala skladno z zahtevo 1. točke 66. člena ZGO-1, oziroma ni preverila, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom, temveč se je zanašala na podatke iz lokacijske informacije, ki jo je izdala MOL in na podatke predloženega projekta. UE je torej ravnala hudo malomarno, ker pred izdajo gradbenega dovoljenja ni preverila etažnosti objekta v Odloku (Odloka sploh ni upoštevala) in posledično (zaradi nestrokovnega ravnanja) očitno prekršila materialni predpis – Odlok.

9Pritožnica ne more uspeti s sklicevanjem na odgovornost projektanta, ki je po 47. členu ZGO-1 jamčil za skladnost načrta s prostorskimi akti. Kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, je projektant pridobil pogoje za izdelavo projektne dokumentacije, ki se nanašajo na skladnost objekta s prostorskim aktom, na podlagi lokacijske informacije, skladno s takrat veljavnim 42. členom ZGO-1. O vsebini prostorskih aktov se je torej lahko seznanil le preko lokacijske informacije (42. člena ZGO-1 in 2. točka tretjega odstavka 48. člena ZGO-1). Vendar to za upravni organ ni veljalo, saj mu je 1. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1 nalagala, da pred izdajo gradbenega dovoljenja preveri, ali je projekt izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom. Toženka se zato ne more razbremeniti odgovornosti s trditvami, da je bil projekt PGD revidiran in vseboval izjavo o skladnosti PGD s prostorskimi akti. To upravnega organa namreč ne odvezuje od ravnanja, ki mu ga nalaga 1. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1 in mora torej vseeno preveriti, ali je projekt izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom. Toženka torej s sklicevanjem na napako revidenta oziroma na napako MOL, ki je izdala 4 različne lokacijske informacije, ne more doseči drugačne odločitve, saj mora sama preveriti skladnost projekta s prostorskim aktom – Odlokom. Pri tem velja dodati, da UE ni vezana na lokacijsko informacijo, ki jo je izdala MOL.

10Prav tako pritožba ne more uspeti s sklicevanjem na stališče sodne prakse, da protipravnosti ne predstavljajo s pravnimi sredstvi spremenjene odločitve v upravnem postopku, saj ne gre za takšno situacijo(2). Zato odločbe, na katere se sklicuje pritožnica, v tem primeru ni mogoče uporabiti.

Glede višine

11Pritožba ne more uspeti s trditvami, da je nakazilo 22.500,00 EUR predstavljalo le vračilo črpanega kredita. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izpovedbe P.(3) (in listinskih dokazil(4)) utemeljeno zaključilo, da do črpanja kredita ni prišlo zaradi razveljavitve gradbenega dovoljenja. Zato je utemeljeno priznalo škodo v zvezi s stroški pridobitve dveh kreditov, saj je tožnica po pravnomočnosti gradbenega dovoljenja sklenila pogodbo o okvirnem kreditu (A13) in pogodbo o kreditu (A14), od katerih je banka odstopila, ko je izvedela za razveljavitev gradbenega dovoljenja. Pri tem so tožnici nastali stroški odobritve kredita, in sicer je banki 14. 3. 2008 plačala 22.500,00 EUR za stroške po pogodbi o kreditu in istega dne še 360,00 EUR po pogodbi o okvirnem kreditu. Neresničen je pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančno-ekonomske (in gradbene) stroke, saj je pojasnilo, da je bil predlagan za odgovor na vprašanja, ki so pravne in ne strokovne narave (4. točka obrazložitve). Izvedenec finančne stroke je bil namreč predlagan z namenom, da ugotovi, ali so bile naročene finančne storitve v tem obdobju ter da ugotovi višino plačanih stroškov finančnim organizacijam (glej list. št 178, 179), kar jasno izhaja že iz listinskih dokazil (predloženih pogodb tožnice in potrdil o opravljenih plačilih) in izpovedbe P.. Ker za ugotovitev dejstev ni bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, postavitev izvedenca ni bila potrebna (243. člen ZPP). Neresnični so namreč pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče postaviti izvedenca finančno - ekonomske stroke, ki bi preveril način črpanja kredita in stroške vračila banki, češ da je nestrokovnjaku finančne stroke iz listin nemogoče ugotoviti stroške razdora bančne pogodbe. Strošek razdora pogodbe (oziroma strošek odobritve kredita) je mogoče enostavno preveriti na podlagi predloženih listinskih dokazil (8. točke pogodbe o kreditu in 7. točke pogodbe o okvirnem kreditu) in tako ugotoviti, da so vtoževani stroški po kreditnih pogodbah utemeljeni. Po 8. točke kreditne pogodbe je namreč dolžan kreditojemalec banki plačati enkratno nadomestilo za obdelavo kreditnega zahtevka v višini 0,3% zneska odobrenega kredita. Vtoževani znesek 22.500,00 EUR torej predstavlja 0,3% zneska odobrenega kredita po kreditni pogodbi v višini 7,5 mio EUR (neprerekana trditve tožnice (list. št. 42) in izpovedba P. - list. št. 70). Glede na neprerekano trditev tožnice, da je znesek pogodbe o okvirnem kreditu znašal 180.000,00 EUR (list. št. 42), je tudi jasno, da znesek 360,00 EUR predstavlja strošek odobritve kredita v višini 0,2%, kot to izhaja iz 7. točke navedene pogodbe. Glede na povedano, je tudi pritožbeni očitek protispisnosti ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, neutemeljen.

12Pritožbeno sodišče v celoti sledi razlogom prvostopenjskega sodišča v 21. točki obrazložitve, da je tožnica po pravnomočnosti gradbenega dovoljenja začela s pripravljalnimi gradbenimi deli, plačala za izkop gradbene jame, kupila kovinsko konstrukcijo za utrditev uvoza v gradbeno jam, izvedla temeljenje mostu ter izvedla zakoličbo objekta, saj sta o tem skladno izpovedala tako P.(5) (list. št. 70 in 71, zadnji odstavek), kakor tudi B.(6) (list. št. 72), nenazadnje pa je tožnica opravljena dela dokazovala tudi s predloženimi računi za opravljeno delo in potrdili o plačilih teh del (ki se nahajajo v prilogi 1 mnenja izvedenke v prilogi A5). Zato so neutemeljene navedbe toženke, da tožnica z gradnjo še ni začela in je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo predlog za postavitev izvedenca gradbene stroke, kar je v 4. točki izpodbijane sodbe tudi obrazložilo. Sodišče namreč izvede dokaz z izvedencem le, kadar je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Za takšno situacijo v konkretnem primeru ni šlo. Prvostopenjsko sodišče je zato utemeljeno priznalo 6.876,85 EUR za izkop gradbene jame po računu z dne 7. 4. 2008, saj so bila dela naročena pred razveljavitvijo gradbenega dovoljenja. Dela so bila tudi po presoji pritožbenega sodišča opravljena, saj je bila storitev tudi plačana dne 8. 5. 2008. Enako velja za nakup kovinske konstrukcije za utrditev uvoza v gradbeno jamo, in sicer 10.090,42 EUR po računu I. d. o. o., ki je bil avansno delno plačan 26. 3. 2008 in delno 19. 3. 2008, torej v času, ko je tožnica imela pravico zaupati v izdano gradbeno dovoljenje. Pri tem je bil ugovor toženke, da gre za osnovno sredstvo in ga je zelo verjetno tožnica uporabila tudi za druge namene neupošteven (1. odstavek 286. člen ZPP), saj je je bil podan prepozno (na naroku 26. 1. 2015, torej po prvem naroku z dne 17. 12. 2012). Pritožbeno sodišče soglaša tudi z razlogi za priznanje stroškov prevoza kljub temu, da je bil opravljen šele 13. 5. 2008, saj je bila konstrukcija plačana v času, ko je bilo gradbeno dovoljenje veljavno.

13Pritožbene navedbe, da iz računa V. d. o. o. v višini 380,00 EUR z dne 28. 1. 2008 izhaja, da gre za izdelavo poročila o oceni vrednosti zemljišča, k. o. X, kar očitno ni v vzročni zvezi s pripravljalnimi dejanji na gradbišču predstavljajo nedopustne pritožbene novote, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena Zakona v pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Toženka namreč teh trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala, niti ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti pravočasno tekom postopka na prvi stopnji.

Stroškovna odločitev

14Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o pravdnih stroških zmotno presodilo, da toženka ni upravičena do nagrade za narok v ponovljenem postopku. Če je zadeva vrnjena v odločanje sodišču nižje stopnje, kot v obravnavani zadevi, predstavlja postopek pred tem sodiščem novo stopnjo (19. člen ZOdvT). Po drugem odstavku 14. člena ZOdvT, lahko odvetnik v sodnem postopku prejme nagrado na vsaki stopnji. Ker prejme odvetnik nagrado na vsaki stopnji, gre toženki nagrada za narok dvakrat, saj so bili naroki opravljeni na dveh stopnjah. Ob pravilni uporabi materialnega prava je torej treba toženki priznati tudi odvetniške stroške za en narok v ponovljenem postopku, kot so bili priglašeni s stroškovnikom na list. št. 180(7). Res je sicer v 4. točki opombe 3 glede priznavanje nagrade za postopek po tarifni številki 3100 določeno, da se že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. Vendar se opomba nanaša le na odmero nagrade za ponovljeni postopek (in ne velja za nagrado za narok).

15Pritožbeno sodišče je v tem delu pritožbi ugodilo in stroškovno odločitev spremenilo tako kot izhaja iz izreka (III. točka) te sodbe. Toženki je priznalo nagrado za narok v ponovljenem postopku (ob upoštevanju, da je predmet ponovljenega sojenja znesek 849.295,68 EUR) po tar. št. 3102 v višini 3.210,00 EUR ter 22 % DDV, kar skupaj znaša 3916,20 EUR. Namesto prvotno dosojenih 42.764,80 EUR mora tako tožnica stranka povrniti toženki 46.681,00 EUR pravdnih stroškov (5. alineja 358. člena ZPP).

16V preostalem delu pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo toženke v preostalem delu zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Glede pritožbe tožnice

17Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni upravičena do stroškov, ki so ji nastali pred 27. 12. 2007, saj stroški, nastali do izdaje gradbenega dovoljenja niso v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem toženke, ki jo predstavlja izdaja gradbenega dovoljenja brez preverbe, ali je projekt v skladu s prostorskimi akti. Škoda, ki je nastala pred izdajo gradbenega dovoljenja, je namreč nastala še pred samim protipravnim ravnanjem toženke in zato z njim ne more biti v vzročni zvezi. Predvsem pa se stroški nanašajo na izdelavo projektne dokumentacije, ki bi tožnici nastali v vsakem primeru, saj je eden izmed pogojev za pridobitev gradbenega dovoljenja (66. člen ZGO-1). Tožnici bi te stroški nastali tudi v primeru, da bi UE ravnala pravilno in takoj zavrnila vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja. Ob povedanem je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo stroškov, ki so se nanašali na izdelavo projektne dokumentacije (PGD) oziroma na stroške, ki so nastali pred datumom izdaje gradbenega dovoljenja dne 27. 12. 2007. Nerazumljivo je pritožbeno naziranje, da je tožnica upravičena do povračila stroškov, nastalih do izdaje gradbenega dovoljenja, češ da so bili z njegovo izdajo upravičeni, saj je bilo le-to naknadno razveljavljeno.

18Glede na vsebino protipravnega ravnanja toženke, je povsem neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je tožnica upravičena do povračila stroškov za izdelavo PZI dokumentacije, češ da ta strošek ne bi nastal, če bi UE odločila v 30 dnevnem roku. Glede na to, da protipravno ravnanje toženke predstavlja nepravilna izdaja gradbenega dovoljenja, bi navedeni stroški tožnici nastali tudi v primeru (nepravilne) odločitve v predpisanem roku. Tožnice namreč tudi v primeru pravočasne odločitve ne bi obvestila o nedopustnosti gradnje.

19Zmotno je nadalje stališče pritožnice, da je tožbeni zahtevek utemeljen na podlagi 74. člena ZGO-1(8). Že prvostopenjsko sodišče je v 8. točki obrazložitve izčrpno obrazložilo, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti citiranega določila, saj v obravnavani zadevi gradbeno dovoljenje z izrednim pravnim sredstvom ni bilo odpravljeno, temveč je bilo razveljavljeno (po nadzorstveni pravici skladno z 274. členom ZUP), pri čemer so pravne posledice razveljavitve drugačne kot v primeru odprave upravnega akta oziroma izreku za ničnega(9). Prav tako objekt sploh še ni bil zgrajen.

Glede višine

20Pritožnica prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita, da ni priznalo škode od dne 10. 4. 2008, ko naj bi tožnica prevzela pošto. V postopku pred sodiščem prve stopnje trditev o datumu prevzema pošte tožnica namreč ni podala (sklicevala se je zgolj na odločbo Ministrstva z dne 2. 4. 2008(10)), zato prvostopenjsko sodišče v pritožbi zatrjevanega datuma vročitve odločbe tudi ni moglo upoštevati, temveč je v 7. točki obrazložitve utemeljeno zaključilo, da je bila odločba organa druge stopnje tožnici vročena že dne 2. 4. 2008. Sklicevanje na datum prevzema pošte 10. 4. 2008 je torej pritožbena novota, ki je na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, saj toženka ne pojasni, zakaj tega brez svoje krivde ni uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče pri tem pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pri svoji presoji vezano na trditveno podlago strank, ki je izvedeni dokazi (zaslišanje priče in listinski dokazi(11)), ne morejo nadomestiti. Sodišča dejstva ugotavljajo v okviru in na podlagi trditev pravdnih strank, medtem ko so dokazi le sredstvo, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (glej prvi odstavek 7. člena ZPP). Izpovedbe prič, brez ustrezne pravočasne trditvene podlage, zato ne morejo predstavljati zadostne podlage za odločanje sodišča - za ugotovitev, da je do vročitve odločbe prišlo 10. 4. 2008.

21Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrnilo račun S. d. o. o. v višini 62.500,00 EUR, saj se nanaša na plačilo izdelave PGD za pridobitev gradbenega dovoljenja. Navedeni strošek torej ni v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem toženke, saj bi tožnici nastal tudi v primeru pravilnega ravnanja UE - v primeru zavrnitve vloge za izdaje gradbenega dovoljenja. Trditve o obstoju dogovora, po katerem izvajalec ni upravičen do plačila v primeru nepridobitve gradbenega dovoljenja, tožnica v postopku pred sodiščem ni podala in torej predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, ki jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj tožnica ni pojasnila, zakaj tega brez svoje krivde ni uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP). Enako velja za pritožbene navedbe, da je bilo po računu dobavitelja N. d. o. o. v višini 2.151,58 EUR in po računu P. d. o. o. v višini 28.050,00 EUR, delo naročeno oziroma storitve opravljene šele 10. 4. 2008, ko je tožnica izvedela za razveljavitev gradbenega dovoljenja, kakor tudi za pritožbene očitke, da je šlo po računu P. d. o. o. in O. d. o. o. za predhodno naročeno delo(12). Ker za računa P. d. o. o. in O. d. o. o. tožnica ni podala navedb o tem, kdaj je blago oziroma delo naročila(13), je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov njunih plačil, saj je so bile storitve po računu P. d. o. o. opravljene šele 10. 4. 2008, termokamera po računu O. d. o. o. pa dobavljena 18. 4. 2008. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno zavrnilo tudi zahtevek za povračilo stroškov po računu dobavitelja N. d. o. o., saj so bila dela naročena šele 10. 4. 2008 in storitve opravljene šele 29. 4. 2008, torej po razveljavitvi gradbenega dovoljenja 2. 4. 2008 oziroma v času, ko tožnica ni več mogla zaupati v gradbeno dovoljenje. Tudi pritožbeno nasprotovanje zavrnitvi računa E. d. d. v višini 2.048,50 EUR z dne 21. 1. 2008, češ da je bila vsebina računa vezana na stanje po pridobitvi gradbenega dovoljenja, ker se nanaša na postavitev transformatorske postaje, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ni upoštevalo (377. člen ZPP).

22Pritrditi gre presoji prvostopenjskega sodišča, da toženka ni podala nobenih navedb in dokazov glede posrednih stroškov in obresti. Le-teh tožnica tudi v pritožbi ni konkretizirala, temveč je ostala zgolj pri pavšalnem zatrjevanju, da naj bi navedbe podala v več vlogah (brez pojasnila katerih) ter da naj bi jih natančno izračunala izvedenka. Tožnica posrednih stroškov ni substancirala, temveč je v tožbi le pavšalno navedla višino posrednih stroškov v letih 2006, 2007 in 2008 ter njihovo skupno višino. Enako velja za obresti. Tudi v pripravljalni vlogi (list. št. 34) konkretnejših trditev ni podala, temveč je le navedla višino skupnih posrednih stroškov in obresti, brez pojasnila kaj naj bi posredne stroške sestavljalo oziroma od katerih zneskov, za katero obdobje in po kakšni obrestni meri so obračunane obresti, pri čemer tudi iz mnenja A. podrobnejša konkretizacija omenjenih stroškov ne izhaja(14). Zaradi pomanjkljivih trditev tožnice je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca glede posredne škode, saj bi izvedba dokaza predstavljala nedovoljen informativni dokaz, pri katerem so manjkale dejanske navedbe. Trditve tožnice so bile namreč v tem delu tako skromne in pomanjkljive, da bi moral šele izvedenec ugotoviti kaj predstavlja posredno škodo. Pritožba pri tem tudi ne more uspeti z navajanjem, da je dejstvo, kaj predstavlja posredne stroške, splošno znano dejstvo. Splošno znana dejstva so namreč le tista, ki imajo širšo notornost - so znana širšemu krogu ljudi v času in prostoru, kjer se opravlja sojenje oziroma so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe (ne glede na spol, starost, veroizpoved, izobrazbo, interese in socialni položaj), za kar v obravnavanem primeru ne gre. Da je določeno dejstvo notorno, mora namreč o njem obstajati splošen socialni konsenz(15).

Glede obrestnega zahtevka

23Pritožba utemeljeno opozarja na napačno zavrnjen obrestni del zahtevka. Odškodninska obveznost zapade s trenutkom nastanka škode (165. člen OZ). Od tega trenutka dalje tečejo tudi zamudne obresti. Odškodninsko razmerje nastane takoj, ko nastane škoda kot posledica škodnega dogodka. Ker je obveznost nastala zaradi nedopustnega ravnanja, je storilec takoj v zamudi s plačilom čiste premoženjskem škode in za nastanek zamude opomin ni potreben(16). Prav ima torej tožnica, da ji pripadajo zakonske zamudne obresti za čisto premoženjsko škodo od nastanka škode, to je od dneva plačila računa. Pri odškodninskih obveznostih, kadar je denarna terjatev čista, opomin ni potreben za to, da stranka zaide v zamudo, temveč tožnici pripadajo zakonske zamudne obresti že ob zapadlosti čiste denarne terjatve dalje. Ker je torej sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, je zakonske zamudne obresti od posameznega računa priznalo od datuma opravljenega plačila, kot izhaja iz izreka tega sklepa (5. alineja 358. člena ZPP).

24Ker v preostalem delu pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v preostalem delu zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

25Glede na dejstvo, da je bil uspeh tožene in tožeče stranke v pritožbenem postopku neznaten, je pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 165. člena ZPP v povezavi z določbo 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

--------

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 110/2002, 97/2003 - odl. US, 46/2004 - ZRud-A, 47/2004, 41/2004 - ZVO-1, 45/2004 - ZVZP-A, 62/2004 - odl. US, 92/2005 - ZJC-B, 111/2005 - odl. US, 93/2005 - ZVMS, 120/2006 - odl. US, ki je veljal v času izdaje gradbenega dovoljenja 27. 12. 2007.

Op št. (2): V obravnavanem sporu je namreč podana krivda osebe UE, ki je ravnala hudo malomarno, saj kljub obveznosti preveriti skladnost projekta s prostorskim aktom pred izdajo gradbenega dovoljenja (1. točka 66. člena ZGO-1), tega ni storila in zato ni upoštevala jasnega določila 45. člena Odloka, kar predstavlja očitno kršitev materialnega predpisa in neskrbno ravnanje UE.

Op. št. (3): ki je povedal, da se je zadeva ustavila, ko bi morali črpati kredit in ga zato niso črpali (list. št. 71, zadnji odstavek), temveč so imeli stroške odobritve.

Op. št. (4): predloženih kreditnih pogodb in potrdil o opravljenih plačilih.

Op. št. (5): in sicer da so februarja začeli z gradnjo oziroma začeli pripravljati zemljišče. Opravili pripravljalna dela: pripravili so gradbišče, zgradili začasni gradbeni most, začeli so z izkopom gradbene jame, pripeljali zaščitnice za zaščito gradbene jame in začeli pot za odvoz materiala iz gradbene jame, pri čemer sta dela opravila D. in N..

Op. št. (6): in sicer da so v januarju in februarju začeli s pripravljalnimi gradbenimi deli. Zbirali dokumentacijo za pridobitev kreditov, uredili gradbišče, pripravili gradbeni most in zemljišče za odlaganje materiala ter začeli s pripravami za izkop gradbene jame.

Op. št. (7): tako tudi VSL sklep II Cp 2105/2012, VSL sodba I Cp 1608/2014 in VSL sodba I Cp 2099/2014.

Op. št. (8): ki določa, da v primeru, da se v obnovljenem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja oziroma z uporabo drugih izrednih pravnih sredstev pravnomočno gradbeno dovoljenje v celoti ali delno odpravi oziroma izreče za nično in je treba objekt v celoti ali delno odstraniti in je to posledica protipravnega ravnanja organa, ki je takšno dovoljenje izdal, ima investitor pravico do povrnitve navadne škode in izgubljenega dobička za povzročeno škodo, ki mu je nastala zaradi zaupanja v pravnomočno gradbeno dovoljenje.

Op. št. (9): Pravne posledice odprave in razveljavitve določa 218. člen ZUP, in sicer se v primeru odprave odločbe ali izreka za nično, odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Če se odločba razveljavi, se ne odpravijo pravne posledice, ki so iz nje že nastale, ne morejo pa nastati iz nje nobene nadaljnje pravne posledice.

Op. št. (10): Navajala je le, da ji je nastala škoda ob razveljavitvi odločbe, kar je Ministrstvo uresničilo z odločbo z dne 2. 4. 2008 in od tega dne tečejo zastaralni roki ter da je bila tožnica seznanjena o škodi šele, ko ji je bila odločba Ministrstva vročena (na list. št. 34, prvi odstavek).

Op. št. (11): izpovedba B. oziroma kopija odločbe z žigom prejema.

Op. št. (12): oziroma da je šlo pri računu P. d. o. o. za enomesečno delo ter da je bila kamera po računu O. d. o. o. v višini 15.120,00 EUR, naročena še pred dobavo 18. 4. 2008.

Op. št. (13): Navedb glede datumov opravljenih naročil tudi v pritožbi ni podala. Tožnica je na naroku 26. 1. 2015 v ponovljenem postopku navedla zgolj to, da je iz predložene dokumentacije razviden datum naročila, pri čemer iz računa P. d. o. o. kot datum opravljene storitve izhaja datum 10. 4. 2008, iz računa družbe O. d. o. o. pa datum naročila ni razviden.

Op. št. (14): temveč vsebuje le skupni znesek posrednih stroškov oziroma obresti v posameznih letih (glej str. 5).

Op. št. (15): glej J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 374 - 376.

Op. št. (16): glej VSL sodba I Cp 803/2009 in VSL sodba II Cp 1834/2004.