VSL sklep II Cp 350/2015

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je sklenilo, da mora nasprotni udeleženec predlagatelju za del poslovnega prostora z imenom X. (v izmeri 81,07 m2) v poslovno stanovanjski stavbi ..., ki je bil z odločbo Ministrstva za kulturo z dne 14.5.1996 vrnjen upravičencema S. P. in I. N., plačati odškodnino v višini 116.741,00 DEM v obliki obeznic, v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe, z obrestmi v skladu z Zakonom o slovenskem odškodninskem skladu in Uredbo o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino. Poleg tega je nasprotnemu udeležencu naložilo, da mora predlagatelju povrniti 9.680,88 EUR stroškov postopka z obrestmi za primer zamude s plačilom. Sklenilo je še, da taksa po tar. št. 11 a Zakona o sodnih taksah znaša 596,89 EUR in jo je dolžan plačati nasprotni udeleženec.

2Zoper navedeni sklep sta se pritožila oba udeleženca. Predlagatelj se sklicuje na bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava, nasprotni udeleženec pa na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata ustrezno spremembo, podrejeno razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Predlagatelj navaja, da bi moralo sodišče odškodnino določiti po vrednosti na dan izdaje sklepa, ali pa zdaj določeni znesek revalorizirati oziroma predlagatelju prisoditi zakonske zamudne obresti. Takšno je tudi ustaljeno stališče sodne prakse. Sodišče je odškodnino določilo v DEM, torej v neobstoječi valuti, 18 let po odvzemu nepremičnine. Realna vrednost prisojenega zneska je zdaj bistveno manjša od vrednosti ob razlastitvi. V zadevi N 1/2005 je sodišče pri odločanju o odškodnini za drugi del iste nepremičnine upoštevalo tržne cene ob cenitvi. Vrednost kvadratnega metra poslovnega prostora je bila tam izračunana v višini 1.233,01 EUR, v tem postopku pa le v višini 685,83 EUR. Predlagatelj ni dolžan trpeti rizika dolgotrajnosti postopka. Nasprotni udeleženec je v zamudi že od vložitve predloga. Ne gre namreč za denacionalizacijski postopek, ampak za določitev odškodnine, ki se odmerja po cenah v času sojenja. Končno je napačna tudi odločitev o stroških postopka, ker je sodišče napačno določilo vrednost spornega predmeta.

4Nasprotni udeleženec izpostavlja, da je izvedenec ocenil vrednost nepremičnine po stanju ob denacionalizaciji na dan 14.5.1996 v višini 116.741,00 DEM in posebej po stanju ob podržavljenju v letu 1959 v višini 108.745,00 DEM. Očitno se je vrednost nepremičnine povečala zaradi predlagateljevih vlaganj. Predlagatelj bi njihovo povračilo lahko terjal le od bivših lastnikov v upravnem postopku, ne more pa vrednosti vlaganj vključiti v odškodnino, ki jo dolguje nasprotni udeleženec. Pri odločanju o stroških postopka je sodišče za vse stroritve upoštevalo 22 % DDV, čeprav sta predlagatelja do konca leta 2010 zastopali drugi dve odvetnici. Po prenehanju pooblastilnega razmerja sta mu morali izstaviti račun za opravljanje odvetniške storitve, takrat pa je DDV znašal 20 %. Poleg tega je sodišče pri odmeri predlagateljevih stroškov upoštevalo tudi pripravljalne vloge, ki zaradi njegovih napačnih pravnih stališč niso mogle vplivati na odločitev. Glede plačila takse pa nasprotni udeleženec ponavlja, kar je navedel že v svojem ugovoru zoper plačilni nalog. Vztraja, da se v postopku denacionalizacije takse ne plačujejo.

5Oba udeleženca sta odgovorila na nasprotnikovo pritožbo in predlagata njeno zavrnitev.

6Pritožbi sta utemeljeni.

7V pritožbenem postopku ostaja sporno vprašanje višine odškodnine, ki jo nasprotni udeleženec dolguje predlagatelju na podlagi 73. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Ta pri določanju odškodnine napotuje na predpise o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. Ob vložitvi predloga je pravno materijo razlastitve nepremičnin urejal Zakon o stavbnih zemljiščih(1)(ZSZ). Upoštevati pa je treba, da v tem primeru ne gre za razlastitev v javnem interesu, saj je predlagatelj izgubil pravico uporabe na sporni nepremičnini, ker je bila ta vrnjena denacionalizacijskima upravičencema. Določilo drugega odstavka 26. člena ZSZ, da se višina odškodnine za odvzeto nepremičnino določi po vrednosti, ki jo ima nepremičnina v času izdaje sklepa o začetku razlastitvenega postopka, je zato treba uporabiti smiselno, torej skladno z namenom zakonodajalca, da tisti zavezanci, ki morajo v postopku denacionalizacije vrniti svojo odplačno pridobljeno nepremičnino, zanjo dobijo pravično denarno odmeno.

8Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju vrednosti sporne nepremičnine pravilno izhajalo iz njenega stanja na dan 14.5.1996, ko je bila izdana odločba o denacionalizaciji. Ob pravnomočnosti odločbe na dan 3.6.1996 je bilo namreč stanje vrnjene nepremičnine enako. Pač pa bi moralo sodišče pri izračunu odškodnine upoštevati cenovna razmerja v času svojega odločanja, torej ob izdaji izpodbijanega sklepa, in ne vrednosti nepremičnine v času njene vrnitve. Brez dvoma se je premoženje predlagatelja zaradi vrnitve sporne nepremičnine zmanjšalo. Povračilo takšne – premoženjske škode pa se po drugem odstavku 168. člena Obligacijskega zakonika (OZ) praviloma odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Navsezadnje je Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini(2), ki je bil v uporabi ob uveljavitvi ZDen, v 33. členu izrecno določal, da se višina odškodnine za razlaščeno nepremičnino določa po njeni vrednosti ob času izdaje prvostopne odločbe o odškodnini in po stanju nepremičnine ob uvedbi postopka za razlastitev. Ni mogoče prezreti, da je bila prav na takšen način, torej po cenah v času izdaje sklepa, določena odškodnina za drugi del istega poslovnega prostora v drugem postopku pri istem sodišču (N 1/2005), pri čemer takratna ocenjena vrednost kvadratnega metra poslovnega prostora skoraj dvakrat presega vrednost, ugotovljeno v tem postopku. Za tako različno obravnavanje istovrstnih primerov ni nobenega razumnega oziroma opravičljivega razloga. Vztrajanje pri ugotavljanju odškodnine po cenah v času vrnitve nepremičnine bi pravico predlagatelja do odškodnine dejansko popolnoma izvotlilo. Za predlagano revalorizacijo odškodnine namreč ni pravne podlage, medtem ko do zahtevanih zakonskih zamudnih obresti predlagatelj ni upravičen, kot mu je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Upoštevati pa je treba tudi dolgotrajnost tega postopka, ki teče že več kot 14 let, moral pa bi biti hiter. Po prvem odstavku 99. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) je namreč postopek za določitev odškodnine nujen.

9Po navedenem je ostalo dejansko stanje po postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno, ker je sodišče zaradi svojega zmotnega materialnopravnega stališča odločitev o višini odškodnine napačno oprlo na cenovna razmerja, ki so veljala v času vrnitve sporne nepremičnine (maja 1996), namesto sedanjih cen. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbama in na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom ZNP izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

10V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ustrezno dopolniti dokazovanje z izvedencem, ki bi moral novo mnenje izdelati glede na sedanje cene istovrstnih nepremičnin. K temu je treba še dodati, da je prepozna in zato neupoštevna pritožbena trditev nasprotnega udeleženca glede domnevnih vlaganj predlagatelja v sporno nepremičnino v času od njenega podržavljenja do vrnitve denacionalizacijskima upravičencema. Nasprotni udeleženec namreč v pritožbi niti poskuša ne pojasniti, zakaj se na to odločilno dejstvo ni mogel sklicevati že v postopku na prvi stopnji, zato gre za nedopustno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11Razveljavitev sklepa vključuje tudi izrek o stroških postopka. Sodišče prve stopnje bo moralo pri ponovnem odločanju o stroških upoštevati, da se ti odmerjajo od vrednosti, ki je enaka višini določene odškodnine. Čeprav po 104. členu ZNP stroške postopka trpi udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine, pa nasprotni udeleženec predlagatelju vendarle dolguje samo tiste stroške, ki so bili potrebni oziroma smotrni. Sodišče prve stopnje bo zato moralo bolj kritično oceniti, ali je predlagatelj res upravičen do povračila za sestavo prav vseh svojih pripravljalnih vlog. Upoštevati bo moralo, da sta predlagatelja do konca leta 2010 zastopali drugi dve pooblaščenki, zato za celotno odvetniško storitev ne more veljati ista oziroma sedanja stopnja DDV. Tudi ugotovitev, kolikšno takso dolguje nasprotni udeleženec za sklep, ne sodi v izrek sklepa, ampak sodišče odredi plačilo takse z ustreznim plačilnim nalogom, temu lahko zavezanec ugovarja, ne more pa ga izpodbijati s pritožbo.

12Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

-------------------

(1) Ur. l. RS, št. 44/1997.

(2) Uradni list SRS, št. 5/1980 s spremembami in dopolnitvami.