VDSS Sodba Psp 359/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dožna tožeči stranki plačati 1.433,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2015 dalje do plačila, v 15 dneh. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne stroške sodnih taks v višini 45,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15-dnevnega roka za izpolnitev.

2Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec. V njej navaja, da odločbe Zavoda RS za zaposlovanje z dne 20. 5. 2013 ni prejel niti ni bil obveščen o prispeli poštni pošiljki. Odločba ni bila vložena v nabiralnik. Enako to velja tudi za obvestilo. Ker ni prejel niti obvestila o prispeli odločbi niti odločbe z dne 20. 5. 2013, to pomeni, da odločba še ni dokončna. Glede vročanja bi moralo sodišče zaslišati poštarja. Sodišče tudi ni pravilno postopalo s tem, ko je opravilo narok za glavno obravnavo brez prisotnosti toženca. 17. 6. 2016 je sodišču posredoval opravičilo, in sicer, da se bo do konca meseca junija nahajal v Nemčiji na nekem neodložljivem poslovnem opravku. Sodišče bi moralo opravičilo sprejeti ter narok preložiti oz. toženca pozvati, da predloži dokazilo, da je odšel v tujino.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)¹ pazi po uradni dolžnosti.

5Pritožbene navedbe, da toženec ni bil obveščen, da mora prevzeti odločbo v 15-dnevnem roku, že glede na določbo 337. člena ZPP niso upoštevne. Gre za pritožbeno novoto, ki pa ni dopustna, razen če bi toženec navedel razloge, zaradi katerih tega, da ni bil obveščen, ni mogel navesti že tekom postopka. Teh razlogov pa toženec ne navaja. V odgovoru na tožbo se je toženec skliceval zgolj na to, da ni prejel odločbe, ne pa da ni prejel obvestila o prispeli pošiljki.

6Sodišče prve stopnje je tudi pravilno štelo, da za fikcijo vročitve ni pomembno, kdaj je poštar pisanje - odločbo dejansko pustil v nabiralniku, niti ni pomembno, kdaj je naslovnik pošiljko dejansko prejel. V primeru, da gre za fikcijo vročitve, se vročitev šteje za opravljeno na zadnji dan 15-dnevnega roka, navedenega v obvestilu, ne glede na to, ali in kdaj naslovnik pisanje fizično prejme. Na tako stališče se je pritožbeno sodišče postavilo tudi že v drugi zadevi².

7Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je bila vročitev pravilno opravljena. V prilogah sodnega spisa pod A/3 se nahaja sporočilo o prispelem pismu, iz katerega izhaja, da je bila tožencu 24. 5. 2013 poskušana vročitev priporočenega pisma. Pismo bi lahko toženec prevzel na pošti v roku 15 dni, s tem da je rok za prevzem pisma začel teči 25. 5. 2013. Iz navedenega dokumenta tudi izhaja, da je bilo pisanje 10. 6. 2013 vloženo v hišni predalčnik. V tem primeru pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bilo potrebno izvesti dokaza, ki ga je toženec predlagal v odgovoru na tožbo, in sicer, da bi sodišče izvedlo dokaz z zaslišanjem poštarja. Iz že citiranega dokumenta povsem jasno izhaja, da je bila vročitev pravilno opravljena. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje poštarja.

8Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje glede na poslano opravičilo, moralo preložiti narok za glavno obravnavo. Toženec je bil pravilno vabljen na narok. Res je 16. 6. 2016 sodišču posredoval opravičilo, da se bo na dan, ko je razpisan narok nahajal v Nemčiji, in sicer na poslovnem opravku, ki ga v nobenem primeru ne sme zamuditi. Toženec ni niti predlagal preložitve naroka, niti ni predložil nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je opravičeno odsoten. Sodišče je zato utemeljeno štelo, da ne gre za opravičljiv razlog in je pravilno opravilo narok v odsotnosti toženca.

9Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da je toženec tožeči stranki dolžan vrniti zahtevani znesek. Toženec je bil po odločbi št. ... z dne 1. 3. 2013 upravičen do prejemanja denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas od 1. 2. 2013 do 30. 4. 2013. Kasneje je tožeča stranka ugotovila, da toženec ob prijavi v evidenco brezposelnih ni izpolnjeval pogojev za vpis v evidenco, zato je obnovila postopek o priznanju pravice do denarnega nadomestila. Z odločbo št. ... z dne 20. 5. 2013 je odpravila prej citirano odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila. Navedena odločba je postala dokončna in pravnomočna. S tem je odpadla pravna podlaga za že izplačani znesek denarnega nadomestila v višini 1.433,97 EUR. Z odpadom pravne podlage je izpolnjen dejanski stan iz 1. alineje prvega odstavka 140. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju: ZUTD)³, ki ureja možnost direktnega zahtevka za vračilo izplačanih denarnih nadomestil.

10Ker toženec višini vtoževanega zneska ni ugovarjal in tudi ni navedel oziroma dokazal, da ga je že vrnil, višina vtoževanega zneska pa izhaja iz listin v upravnem spisu, je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo tožencu plačilo glavnice v višii 1.433,97 EUR in tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti na podlagi 378. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)⁴ v zvezi s prvim odstavkom 239. člena OZ, in sicer kot je to zahtevala tožeča stranka, od prvega naslednjega dne po vložitvi tožbe, to je od 2. 10. 2016 dalje.

11Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
² Glej opr. št. Psp 358/2017 z dne 12. 10. 2017.
³ Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 97/2007 s spremembami.