UPRS sodba I U 1173/2014

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-56/2011/37 (1312-12) z dne 23. 10. 2013 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik na osebnem razgovoru izrazil strah pred očetovimi bratranci, ki ga v izvorni državi ogrožajo. Povedal je, da se je nekaj očetovih bratrancev, ki ga ogrožajo v izvorni državi, preselilo v Kabul. Njegov stric, ki živi v Iranu, mu je posredoval informacijo, da so ga očetovi bratranci iskali tudi v Iranu. V Kabulu bi bil prisiljen živeti v okraju, kjer živijo Hazari. V tem okolju živi tudi nekaj očetovih bratrancev, ki ga ogrožajo. Povedal je tudi, da se situacija v Afganistanu spreminja na slabše in da se bo poslabšala z napovedanim odhodom tujih sil. Toženka je presodila, da tožniku ni uspelo v zadostni meri pojasniti, zakaj naj bi ga očetovi bratranci po približno desetih letih po zapustitvi domačega kraja in izvorne države iskali v Iranu. Po mnenju toženke so neprepričljive tudi tožnikove izjave, da se ga očetovi bratranci skušajo znebiti, saj ni navedel, zakaj naj bi-le to storili. Ugotavlja, da tožnik od odhoda iz izvorne države, ko je bil star približno osem let, ni imel vzpostavljenih nobenih stikov z očetovimi bratranci in ni nikoli zahteval vrnitve posesti, zaradi katere naj bi spor tudi nastal. Toženka ugotavlja, da je tožnik 18. 5. 2013 dopolnil 18 let, postal je polnoleten, zato so se okoliščine, ki so bistveno uspevale k oceni, da se ne more preseliti v drug kraj, spremenile. Na podlagi mednarodnih poročil o razmerah v Afganistanu ugotavlja, da se je nasilje v okviru spopada v Afganistanu iz leta v leto povečevalo, v prvem polletju 2012 pa se je v primerjavi z istim obdobjem leta 2011 število smrtnih žrtev med civilisti znižalo. Presojala je tudi, ali bi tožnik lahko bival v Kabulu, kamor bi bil najverjetneje vrnjen. V zvezi s tem je pridobila informacije, ki so razvidne iz izpodbijane odločbe. Na podlagi informacij zaključuje, da se od tožnika lahko pričakuje, da bi bival v Kabulu. Meni, da bi kot zdrav samski moški kljub temu, da nima kakšnih poklicnih kvalifikacij in kljub temu, da iz njegovih informaciji tudi ne sledi, da bi v Kabulu imel sorodnike, v tem kraju lahko prebival. Meni tudi, da bi se pri premostitvi začetnih težav lahko obrnil na strica, ki sicer ne živi v izvorni državi, ima pa tam kontakte. Meni, da okoliščina, da so se nekateri očetovi bratranci preselili v Kabul, ne more biti razlog, da tožnik v tem mestu ne bi mogel bivati. Kot neprepričljive ocenjuje tudi tožnikove navedbe, da ga bodo očetovi bratranci v primeru vrnitve v izvorno državo izsledili. V nadaljevanju se toženka opredeljuje tudi do informacij, ki jih je tožnik posredoval skupaj s svojimi komentarji.

Tožnik v tožbi nasprotuje stališču toženke, da so nekatere njegove navedbe vzbudile dvom v resničnost njegovih izjav. Prav tako po njegovem mnenju toženka ni pravilno sklepala, da v postopku ni dokazov, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo podvržen resni škodi. Vse okoliščine, ki so obstajale v času izdaje prvotne odločbe o priznanju subsidiarne zaščite z dne 15. 2. 2012, obstajajo še vedno, celo v večji meri. Takratna mladoletnost tožnika pri odločitvi ni mogla igrati nikakršne vloge – ta je bila odločilna zgolj pri presoji, ali bi se lahko vrnil v kakšen drug kraj v Afganistanu (denimo v Kabul). Izpostavlja tudi, da je bila v prvotnem postopku ugotovljena njegova splošna verodostojnost, njegovo izpovedbo pa so potrjevale tudi informacije o državi izvora, zato mu je toženka v celoti sledila. V zvezi z morebitno vrnitvijo v Kabul pa predvsem opozarja, da bi bil prisiljen živeti med Hazari, tam pa živijo tudi njegovi bratranci, ki ga ogrožajo. Oporeka stališču toženke, da ga bratranci ne bi prepoznali, ker je izvorno državo zapustil, ko je bil star osem let. Kot napačen označuje tudi zaključek toženke, da je varnostna situacija v Kabulu precej dobra in da mu tako omogoča, da bo lahko bival v njem. Opozarja, da precej dobra še ne pomeni dovolj dobra, pogled na zbrane informacije o državi izvora pa kaže vse prej kot sliko, ki jo želi prikazati toženka. Na podlagi informacij je dejansko stanje obratno. Pri tem opozarja, da je bila varnostna situacija v letu 2012 za spoznanje boljša kakor v letu 2011, vendar pa je spregledala dejstvo, da je bilo ugotovljeno bistveno poslabšanje situacije v letu 2013. Poudarja, da bi bil v primeru vrnitve v Kabul prepuščen samemu sebi, brez kakršnihkoli poznanstev in socialne mreže, ki bi lahko vsaj v prihodnjem obdobju pripomogla k njegovi integraciji in nenazadnje tudi k njegovim možnostim za preživetje. Sklicuje se tudi na smernice UNHCR z dne 6. 8. 2013, ki jih v tožbi tudi povzema in navaja, da bi toženka morala v zvezi z institutom notranje zaščite opraviti test primernosti in test razumnosti. Predlaga, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije in ugodi njegovi prošnji za podaljšanje statusa subsidiarne zaščite.

Toženka je sodišču posredovala upravni spis zadeve, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

To sodišče je s sodbo I U 1915/2013 z dne 26. 2. 2014 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Pri razlogih za odpravo odločbe je izhajalo iz stališča, da je potrebno sodbo sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-465/07 v zadevi Elgafaji razlagati tako, da je resna škoda v smislu tretje alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) podana že v primeru, če na nekem območju, kjer poteka oborožen spopad, obstaja možnost, da bi bil kdorkoli, ki bi se ob napačnem času znašel na napačnem kraju, lahko ubit.

Zoper navedeno sodbo tega sodišča se je pritožila toženka, Vrhovno sodišče RS je njeni pritožbi ugodilo s sklepom I Up 190/2014 z dne 4. 6. 2014 in navedeno sodbo Upravnega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču, da opravi nov postopek. Pri tem je zavzelo stališče, da je potrebno sodbo SEU C-465/07 razlagati tako, da je obstoj resne in individualne grožnje za življenje in osebnost prosilca za subsidiarno zaščito izjemoma šteti za dokazanega, kadar samovoljno nasilje doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo civilist, če se vrne v zadevno državo ali zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, pri čemer je potrebno upoštevati, da gre za izjemne primere, ko je nekdo član skupine, ki je podvržena sistematičnemu trpinčenju. Prosilec mora posebne okoliščine izkazati v lastnem primeru. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da nikomur ni mogoče zagotoviti življenja povsem brez tveganja, še posebej ne v situaciji oboroženega spopada. Golo naključje ali zgolj verjetnost, da bo posameznik utrpel resno škodo, ne dosegata standarda prepričanja. Prvostopenjsko sodišče pa ni ugotovilo, ali samovoljno nasilje v tožnikovi izvorni državi, konkretno v Kabulu, kamor naj bi bil vrnjen, dosega takšno stopnjo (so podane take izjemne okoliščine), da bi za tožnika pomenilo individualno in resno grožnjo za njegovo osebnost ali življenje. Ker je Vrhovno sodišče zadevo vrnilo v nov postopek sodišču in ne toženki, se zakonitost odločbe presoja glede na pravno ureditev v času izdaje izpodbijane odločbe in mora sodišče prve stopnje izpodbijano odločbo presojati glede na ZMZ, kot je veljal v času njene izdaje. Spremenjena določba prvega odstavka 106. člena ZMZ-D namreč velja za naprej. Novela ZMZ-D ne določa, da se spremenjeni zakon uporablja tudi v postopkih presoje zakonitosti aktov, izdanih pred njegovo uveljavitvijo, pred sodišči.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali so izpolnjeni z ZMZ predpisani pogoji, da se tožniku podaljša mednarodna zaščita v obliki subsidiarne zaščite. Subsidiarna zaščita mu je bila z odločbo z dne 15. 2. 2012 podeljena zaradi njegove mladoletnosti in varnostne situacije v Afganistanu. Ob odločanju o podaljšanju mednarodne zaščite pa tožnik ni bil več mladoleten, torej je pomembna le varnostna situacija v izvorni državi s poudarkom na Kabulu, kamor bi bil najverjetneje vrnjen. Toženka je v izpodbijani odločbi ocenila, da je varnostna situacija v Kabulu takšna, da tožniku ob vrnitvi ne grozi resna škoda v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ in mu subsidiarne zaščite ni podaljšala.

Po določbi prvega odstavka 106. člena ZMZ, ki je veljal v času odločanja toženke (23. 10. 2013), v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite pristojni organ opravi osebni razgovor z osebo, za katero se v skladu s šestim odstavkom 105. člena ZMZ ugotovi, da je v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite ter preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite, in sicer v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere ji je bila že priznana subsidiarna zaščita. V skladu s tretjim odstavkom 2. člena ZMZ se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Po 28. členu ZMZ resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja); resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (tretja alineja).

Sodišče ugotavlja, da je toženka v izpodbijani odločbi v smislu možnosti notranje razselitve presojala, ali bi tožnik lahko bival v Kabulu, kamor bi bil najverjetneje vrnjen. Iz tega po presoji sodišča sledi, čeprav toženka tega v izpodbijani odločbi ni izrecno navedla, da vrnitev tožnika v njegov domači kraj, to je v mesto D., ni mogoče. Torej je v tem upravnem sporu sporno le, ali se tožnik brez nevarnosti, da bo utrpel resno škodo, lahko vrne v izvorno državo Afganistan, in sicer z notranjo razselitvijo v Kabul, pri čemer mora biti izkazano, da so za to izpolnjeni pogoji iz 68. člena ZMZ.

ZMZ v 68. členu določa, da notranja zaščita pomeni zaščito v delu izvorne države, kjer ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da prosilec utrpi resno škodo ali če ima prosilec dostop do zaščite v skladu s 25. členom tega zakona, če lahko v ta del države varno in zakonito potuje ter ima dostop do tega dela države in se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v tem delu države nastanil; pri ugotavljanju se upoštevajo splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države ter osebne okoliščine prosilca. Odločitev, da prosilec (zaradi notranje zaščite) ne potrebuje mednarodne zaščite, je pogojena z ugotovitvijo, da v delu izvorne države, kamor bo razseljen, ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo (merilo varnosti), in je mogoče pričakovati, da se bo nastanil v delu države, kamor bo razseljen (test razumnosti).

Glede vprašanja notranje razselitve v Kabul je Vrhovno sodišče v nekaterih novejših judikatih (sklep I Up 282/2014 z dne 1. 10. 2014 in I Up 258/2014 z dne 9. 10. 2014) navedlo:

„Iz sodne prakse ESČP izhaja, da je v postopku notranje razselitve treba ugotoviti, ali so izpolnjeni naslednji pogoji: (1) ali lahko posameznik varno potuje na alternativno – relevantno območje; (2) ali lahko pričakuje, da bo tam sprejet in (3) ali se tam lahko nastani. Test razumnosti se nanaša na nastanitev, zajema pa oceno, ali je od prosilca, glede na splošne razmere v delu države, kamor bo razseljen, in njegove osebne okoliščine, mogoče pričakovati, da se bo tam nastanil (ustalil) oziroma bo kraj nastanitve zaradi nečloveških in ponižujočih razmer prisiljen zapustiti. V okviru tega testa je treba ugotoviti, ali so glede prosilca v kraju razselitve izpolnjeni naslednji pogoji: (1) varnost in zaščita, (2) spoštovanje osnovnih človekovih pravic in (3) možnost ekonomskega preživetja ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin. V zadevi Salah Sheekh proti Nizozemski je ESČP standard razumnega pričakovanja v točki 141 izrazilo s pričakovano zmožnostjo prosilca, da se v delu države, kamor bo razseljen, nastani. Pojem nastanitve po tolmačenju ECRE (Evropskega sveta za begunce in izgnance) zajema tudi možnost ekonomskega preživetja na območju razselitve ob upoštevanju osebnih okoliščin prosilca. Če gre za razselitev v begunsko taborišče, je treba prosilcu zagotoviti (njegov) individualiziran delež dobrin za zadovoljitev njegovih najosnovnejših potreb, kot so hrana, higiena, zavetje, ob hkratnem upoštevanju njegovih osebnih okoliščin. V primerih notranje razselitve je tako treba ob upoštevanju prosilčevih osebnih okoliščin ugotoviti, ali ima prosilec realno možnost ekonomskega preživetja (glej Kay Hailbronner, EU Immigration and asylum law – commentary on EU regulations and directives).

Za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za prosilčevo notranjo razselitev, ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo kot mlad moški lahko našel delo in preživel. Treba je ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP. Morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja ob (izkazani) domnevi, da imajo prosilci dostop do zdravstvene oskrbe in finančne ter druge pomoči UNHCR ali lokalnih oblasti ter ob domnevi, da je mogoč zaslužek, ne predstavljajo kršitve 3. člena EKČP, hkrati pa izpolnitev teh pogojev izključuje nevarnost, da bi se prosilec izselil v drug del države, kjer mu grozi preganjanje oziroma resna škoda (glej sodbi ESČP A.A.M. proti Švedski z dne 3. 4. 2014 in W.H. proti Švedski z dne 27. 3. 2014).“

Sodišče ugotavlja, da toženka v izpodbijani odločbi ni ocenila, ali je od tožnika razumno pričakovati, da se bo v Kabulu nastanil, torej ni ugotovila, ali so v Kabulu razmere, da se lahko tja vrne, ob upoštevanju navedenega v prejšnjih dveh točkah te sodbe, torej ali bi imel tožnik v Kabulu možnost ekonomskega preživetja. Pri tem pa mora upoštevati tudi osebne okoliščine pri tožniku (da je mlad, zdrav moški, da v Kabulu po njegovih navedbah nima družine, da nima izobrazbe, da je iz izvorne države odšel, ko je bil star 8 let zaradi družinskega spora zaradi posesti, v katerem je bil njegov oče ubit s strani njegovih bratrancev, zaradi česar je tožnik z mamo in sestro odšel živet k stricu v Iran – navedeno med strankama ni sporno, saj je toženka ta dejstva upoštevala v svoji odločbi z dne 15. 2. 2012, s katero je tožniku priznala status subsidiarne oblike zaščite). Pri tem sodišče pripominja, da zgolj zaščita družine, ki pa v konkretnem primeru niti ni ugotovljena, ni zadostna. Tožnik bi se torej v Kabulu moral znajti sam, iz česar sledi, da je njegova edina možnost razselitve v katerega od begunskih centrov. Glede teh pa bi bilo potrebno ugotoviti, ali so v njih zagotovljene najosnovnejše potrebe, kot so hrana, higiena, zavetje. V zvezi s tem je toženka v izpodbijani odločbi zgolj navedla, da se od vlagatelja lahko pričakuje, da bi bival v Kabulu; vlagatelj sicer resda nima kakšnih poklicnih kvalifikacij in iz njegovih informacij ne sledi, da bi v Kabulu imel sorodnike, vendar je mlad, zdrav moški, kar mu kljub odsotnosti poklicnih kvalifikacij glede na preučene informacije zagotavlja prednost pri iskanju zaposlitve, kakor tudi pri nastanitvi in vzpostavljanju socialnih mrež; pri premostitvi začetnih težav pa se vlagatelj lahko obrne tudi na strica, ki sicer ne živi v Afganistanu, vendar mu glede na to, da ima kontakte v izvorni državi, lahko pomaga (glej zadnji odstavek na 10 strani izpodbijane odločbe). To pomeni, da se je toženka pri svoji odločitvi oprla na hipotetično domnevo, da si bo tožnik sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo kot mlad moški lahko našel delo in preživel. Vendar pa je, kot že navedeno, Vrhovno sodišče v zgoraj navedenih judikatih poudarilo, da takšna hipotetična domneva ne zadostuje. Sodišče pa tudi ugotavlja, da toženka v izpodbijani odločbi ni ugotovila, ali v Kabulu obstaja za notranje razseljene ljudi zaščita, ki jim jo nudijo državni subjekti in mednarodne organizacije.

V zvezi z ostalimi tožbenimi ugovori pa sodišče sodi, da je toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe napravila pravilno dokazno oceno tožnikove izpovedbe na osebnem razgovoru z dne 18. 7. 2013, da tožniku ni uspelo v zadostni meri pojasniti, zakaj bi ga očetovi bratranci, ki so se po tožnikovih navedbah preselili v Kabul, ogrožali. Sodišče se strinja z zaključkom toženke, da zgolj navedbe, da je tožnik dedič posesti po pokojnem očetu, niso zadostne. Navedeno je toženka utemeljila z zaključkom, da očetovi bratranci posest nemoteno koristijo že skoraj desetletje in da s tožnikom niso bili v stiku od njegovega osmega leta, ko je ta skupaj z družino zapustil izvorno državo ter da tožnik tudi ni nikoli zahteval vrnitve posesti od očetovih bratrancev oziroma tega ni zahteval preko upravnih in državnih organov. Da bi to storil, tožnik v tožbi tudi ne trdi. Res je sicer na osebnem razgovoru dne 18. 7. 2013 na vprašanje, če bi se vrnil v izvorno državo, ali bi se odločil, da bi s pomočjo uradnih organov pridobil nazaj posest, izpovedal, da bi bil v to prisiljen, ker ne bi imel iti kam živeti in bi poskusil pridobiti posest nazaj, vendar se iz strahu za svoje življenje, ki bi bilo ogroženo s strani bratrancev, ki so številčnejši, tega ne upa storiti (prvi odgovor na 3. strani zapisnika z dne 18. 7. 2013). Vendar pa glede na takšen (dvoumen) odgovor tožnika na osebnem razgovoru sodišče sodi, da je zaključek toženke s tem v zvezi pravilen. Sodišče se prav tako strinja z zaključkom toženke, da so neprepričljive tožnikove navedbe, da ga bodo očetovi bratranci v primeru vrnitve v izvorno državo (Kabul) izsledili in z utemeljitvijo toženke s tem v zvezi (glej tretji odstavek na 11. strani izpodbijane odločbe).

Po vsem povedanem sodišče zaključuje, da je toženka nepravilno uporabila določbo 68. člena ZMZ. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek; v zvezi s čemer sodišče dodaja, da je Vrhovno sodišče v že prej navedenem sklepu I Up 282/2014 z dne 1. 10. 2014 v primerljivi situaciji razveljavilo sodbo Upravnega sodišča, kot tudi odpravilo odločbo upravnega organa ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo morala toženka upoštevati gornja stališča sodišča in o zadevi ponovno odločiti četrti odstavek 64. člena ZUS-1).