106. člen ZMZ-UPB2

V obravnavanem primeru je bila izpodbijana sodba izdana 28. 10. 2015, odločba Ustavnega sodišča pa je bila objavljena v Uradnem listu RS 3. 11. 2015, in je torej začela učinkovati 4. 11. 2015. Res je torej, da je bila izpodbijana sodba izdana pred objavo odločbe Ustavnega sodišča. Čeprav se je prvostopenjsko sodišče „preuranjeno“ sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča, pa to po presoji Vrhovnega sodišča ne more biti razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, saj bi v novem postopku sodišče prve stopnje tako ali tako moralo upoštevati odločbo Ustavnega sodišča. Tožena stranka izhaja iz predpostavke, da je tožnica v prošnji za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite navajala iste razloge (razen seveda mladoletnosti), kar pa ne drži. V sami prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite (ki je samo formular, v katerega se vpišejo osebni podatki prosilca, brez navedbe razlogov za podaljšanje) ni tožnica navedla ničesar, iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 20. 2. 2013 pa izhaja, da je v okviru razlogov za podaljšanje zaščite navedla tudi, da „kot Romkinja na Kosovo ne spada“. To pa je tista nova dodatna relevantna n

Ker je bila naknadno razveljavljena pravna podlaga, na kateri temelji izpodbijana odločba, je sodišče presodilo, da je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo – 1. odstavek 106. člena ZMZ, na katerem je utemeljena izpodbijana odločba. Zato je moralo tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

V postopku podaljšanja subsidiarne zaščite se preverja le, ali je treba zaščito podaljšati iz razlogov, zaradi katerih je bila prosilcu zaščita priznana prvič. V primeru, da prosilec v prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite uveljavlja druge razloge, je treba njegovo zahtevo obravnavati bodisi na podlagi 69. člena ZMZ (zatečeni begunci) ali pa se lahko ponovno uveljavlja na podlagi in v skladu s 56. in 57. členom ZMZ prošnja, v kateri prosilec ponovi okoliščino za mednarodno zaščito, ki jo je neuspešno zatrjeval (zanjo ni imel dokazov) v postopku, v katerem mu je bila nato zaščita podeljena zaradi drugih okoliščin. V obravnavanem primeru bi bilo mogoče zavrniti podaljšanje subsidiarne zaščite pod pogojem, če v delu Afganistana, kamor naj bi bil tožnik razseljen, ni utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo (merilo varnosti), in je mogoče pričakovati, da se bo v tem delu države tudi dejansko nastanil (test razumnosti). Test razumnosti se nanaša na nastanitev v delu države, kamor bo razseljen, zajema pa oceno, ali je od prosilca glede na splošne razmere v delu države, kamor bo razseljen, in njegove osebne okoliščine, mogoče pričakovati, da se bo tam nastani

V postopku podaljšanja subsidiarne zaščite je po mnenju Vrhovnega sodišča zdravstvene razloge (ob upoštevanju načela nevračanja) treba presojati v okviru prosilčevih osebnih okoliščin, torej ne glede na to, ali so bili (zdravstveni razlogi) v prvotnem postopku podlaga za priznanje subsidiarne zaščite ali ne.

Zakonska dolžnost tožene stranke je da sledi stališčem, mnenjem in napotkom iz sodbe prvostopenjskega sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je bilo v tem primeru zmotno uporabljeno materialno pravo (68. člen ZMZ) in je posledično dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, so bili izpolnjeni pogoji, ko je prvostopenjsko sodišče v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča I Up 248/2014 odpravilo odločbo tožene stranke, in ji zadevo vrnilo v nov postopek ter ji za to dalo napotke. Napotki sodišča prve stopnje za delo tožene stranke v ponovljenem postopku so bili dovolj jasni, da bi tožena stranka ob njihovem upoštevanju v novem postopku ugotovila za odločitev pravno pomembno dejansko stanje in o tožnikovi prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite odločila. Odločanje o prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite je poseben postopek, urejen v 105. in 106. členu ZMZ. V njem se ugotavlja le, ali še obstajajo razlogi za subsidiarno zaščito, ki so bili podlaga za njeno prvo podelitev. Ker je v tem primeru mladoletnost tožnika odpadla, je treba ugotoviti le, ali tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozi resna škoda iz druge oziroma tretje alineje 28. člena ZM

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je varnostna situacija v Kandaharju dobra kljub nevarnosti napadov z improviziranimi eksplozivnimi telesi tudi zato, ker gre pri tem najpogosteje za ciljno nasilje. Stališče, da civilne žrtve, ki so posledica ciljnega nasilja, ne pomenijo žrtev samovoljnega oziroma nediskriminatornega nasilja v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ, pa je napačno. Nasilje, če je poimenovano kot ciljno iz razloga, ker je osrednja tarča znana, po prepričanju sodišča ni več ciljno tedaj, ko njegovi učinki vplivajo tudi na osebe, ki niso del tega cilja. V takem primeru nasilje, čeprav ciljno zasnovano, zaradi svojih metod pomeni tudi neselektiven napad na okoliške civiliste, ki so ob tem lahko prizadeti oz. ogroženi (npr. ob napadu na stavbo, ki leži v naseljenem območju).

Toženka v izpodbijani odločbi ni ocenila, ali je od tožnika razumno pričakovati, da se bo v Kabulu nastanil, torej ni ugotovila, ali so v Kabulu razmere, da se lahko tja vrne, torej ali bi imel tožnik v Kabulu možnost ekonomskega preživetja. Pri tem sodišče poudarja, da je s tem v zvezi treba upoštevati tudi vse osebne okoliščine pri tožniku: - tudi njegovo zdravstveno stanje in s tem povezane predložene dokaze ter informacije o izvorni državi v zvezi z dostopnostjo zdravstva, ki ga tožnik zaradi svojega zdravstvenega stanja oziroma vsajenega srčnega spodbujevalnika in težav s kožo, v zvezi s čimer navaja, da jemlje zdravila, potrebuje; - presoditi njegove navedbe o opustitvi muslimanske vere in o prehodu v ateizem in s tem v zvezi po potrebi preučiti informacije o izvorni državi, torej kakšno je življenje oseb, ki so opustile muslimansko vero in prešle v ateizem po vrnitvi v Kabulu; - da je mlad moški; - da v Kabulu nima družine niti prijateljev ter da se v Sloveniji šola – obiskuje srednjo šolo.

Problem obravnavanega primera ni v razlagi prvega odstavka 106. člena ZMZ, veljavnega v času izdaje izpodbijane odločbe (glede tega je Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 188/2014 z dne 4. 6. 2014, s katerim je razveljavilo prvoizdano sodbo v tej zadevi I U 1013/2013 z dne 3. 4. 2014, poudarilo, da v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti z ZMZ-D spremenjeni prvi odstavek 106. člena – 15. točka obrazložitve), ampak že v identifikaciji razlogov, ki jih je tožnik ne le uveljavljal v svoji prvi prošnji, ampak so te okoliščine botrovale priznanju subsidiarne zaščite in jih je zato v vsakem primeru treba upoštevati tudi v postopku njenega podaljšanja. Zgolj z navajanjem posamičnih dogodkov, tudi če bi bila zaradi njih v povezavi z ostalimi mogoča ocena, da je varnostna situacija dejansko slabša, kot je to ugotovil upravni organ, ni mogoče izpodbiti stališča, da nasilje v Kabulu ne dosega tiste stopnje, ki mora biti dosežena, da bi pomenila resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista, torej realno možnost, da bo tožnik postal žrtev nediskriminatornega nasilja. Morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja same zase še ne izključujejo možnosti notran

Toženka pojma pričakovane nastanitve prosilca v izvorni državi ni razlagala na način, ki bi bil skladen s prepovedjo nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 3. člena EKČP oz. 18. člena URS, saj je v nasprotju s tem štela za zadostno, da se bo tožnik zaradi osebnih okoliščin v Kabulu lahko sam znašel. To pa pomeni, da je s tem, ko je razumela, da lahko od njega pričakuje nastanitev, če je mogoče sklepati, da se bo znašel (torej ne glede na hkratni obstoj podpornih ukrepov, ki jih zagotavljajo državne oz. mednarodne inštitucije za primere, ko predvidevanj dejansko ni mogoče uresničiti) nepravilno uporabila določbo 68. člena ZMZ.

Za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za prosilčevo notranjo razselitev, ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo kot mlad moški lahko našel delo in preživel. Treba je ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Toženka v izpodbijani odločbi ni ocenila, ali je od tožnika razumno pričakovati, da se bo v Kabulu nastanil, torej ni ugotovila, ali so v Kabulu razmere, da se lahko tja vrne, ob upoštevanju ali bi imel v Kabulu možnost ekonomskega preživetja. Pri tem pa mora upoštevati tudi osebne okoliščine pri tožniku. Zgolj zaščita družine, ki pa v konkretnem primeru niti ni ugotovljena, ni zadostna. Tožnik bi se torej v Kabulu moral znajti sam, iz česar sledi, da je njegova edina možnost razselitve v katerega od begunskih centrov. Glede teh pa bi bilo potrebno ugotoviti, ali so v njih zagotovljene najosnovnejše potrebe, kot so hrana, higiena, zavetje. Toženka v izpodbijani odločbi ni ugotovila, ali v Kabulu obstaja za notranje razseljene ljudi zaščita, k

V postopku podaljšanja subsidiarne oblike zaščite po prej veljavnem 106. členu ZMZ je potrebno preverjati, ali se razlogi iz prošnje nanašajo na katerokoli izmed treh alinej 28. člena ZMZ.

Obstoj resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost prosilca se izjemoma šteje za dokazanega, kadar samovoljno nasilje, ki je značilno za potekajoč oborožen spopad, doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo civilist, če se vrne v zadevno državo ali v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Čim bolj je prosilec sposoben dokazati, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj, tem nižja stopnja samovoljnega nasilja bo zadoščala, da se prizna pravica do subsidiarne zaščite. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da je treba navedeno razlagati tako, da se obstoj grožnje zaradi oboroženega spopada zgolj izjemoma šteje za dokazanega, če je nasilje tako visoke stopnje, da se lahko vsak civilist samo zaradi navzočnosti sooči s tveganjem, da utrpi škodo, in sicer le, če je član skupine, ki je podvržena sistematičnemu trpinčenju. Ekonomsko socialne razmere je kot razlog za priznanje subsidiarne zaščite mogoče upoštevati le v izjemnih primerih. Takšne razmere bi se lahko upoštevale le v primerih, ko obstaja nevarnost za življenje

Specifične osebne okoliščine osebe, ki ji je priznana mednarodna zaščita, so lahko še posebej relevantne pri presoji, ali navedeni osebi v primeru vrnitve v izvorno državo grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Ker se sodišče prve stopnje do razlogov in analiz tožene stranke sploh ni obrazloženo opredelilo, temveč se je zgolj pavšalno sklicevalo na druge sodbe, kljub sicer konkretnim napotkom toženi stranki, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

Tožena stranka ob neupoštevanju predloženih aktualnih informacij ni ugotovila vseh dejstev in dejanskih okoliščin in tudi ni jasno in določno obrazložila, katere dejanske okoliščine je štela kot odločilne pri presoji, da samovoljno nasilje v tožnikovi izvorni državi oziroma v njenem delu ne dosega takšne stopnje, da bi tožniku v primeru vrnitve v izvorno državo pomenilo resno in individualno grožnjo za njegovo življenje ali osebnost.

Za podaljšanje subsidiarne zaščite so relevantni vsi razlogi, ki jih je prosilec uveljavljal že v prošnji za priznanje mednarodne zaščite, na podlagi katere mu je bila subsidiarna oblika zaščite priznana, ne zgolj tisti razlogi, ki so bili podlaga za odobritev subsidiarne zaščite. Toženka pojma samovoljnega nasilja in individualne grožnje, ki sta odločilna za opredelitev resne škode po 3. alineji 28. člena ZMZ, ni v zadostni meri obrazložila, upoštevajoč vsa merila v sodbi SEU št. C-465/07 v zadevi Elgafaji. V ponovnem postopku bo tako morala ponovno oceniti, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite iz 3. alineje 28. člena ZMZ, še zlasti z vidika vprašanj, ali se število civilnih žrtev (mrtvih in ranjenih) povečuje, ali se povečuje število nasilnih incidentov v okoliščinah, ki jih ni mogoče povezati zgolj z usmerjenimi napadi na točno izbrane (necivilne) cilje, in ali se povečuje število notranje razseljenih oseb ter kakšno je stanje v zbirnih centrih glede zagotavljanja pogojev za človeka vredno življenje v skladu s smernicami, ki so se izoblikovale v upravnosodni praksi. Prošnjo tožnika za podaljšanje subsidiarne zaščite pa bo morala presodi

Iz prvega odstavka 106. člena ZMZ izhaja, da so za podaljšanje subsidiarne zaščite relevantni vsi razlogi, ki jih je prosilec uveljavljal v prošnji za priznanje mednarodne zaščite, na podlagi katere mu je bila subsidiarna zaščita priznana, ne zgolj tisti razlogi, ki so bili podlaga za odobritev subsidiarne zaščite. Toženka v izpodbijani odločbi pojma samovoljnega nasilja in individualne grožnje, ki sta odločilna za opredelitev resne škode po 3. alineji 28. člena ZMZ, ni v zadostni meri obrazložila, upoštevajoč vsa merila v sodbi SEU št. C-465/07 v zadevi Elgafaji. V ponovljenem postopku bo tako morala ponovno oceniti, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite iz 3. alineje 28. člena ZMZ, še zlasti z vidika vprašanj, ali se število civilnih žrtev (mrtvih in ranjenih) povečuje, ali se povečuje število nasilnih incidentov v okoliščinah, ki jih ni mogoče povezati zgolj z usmerjenimi napadi na točno izbrane (necivilne) cilje, in ali se povečuje število notranje razseljenih oseb ter kakšno je stanje v zbirnih centrih glede zagotavljanja pogojev za človeka vredno življenje v skladu s smernicami, ki so se izoblikovale v upravno sodni praksi.

Iz določbe prvega odstavka 106. člena ZMZ izhaja, da so za podaljšanje subsidiarne zaščite relevantni vsi razlogi, ki jih je prosilec uveljavljal v prošnji, na podlagi katere mu je bila priznana subsidiarna zaščita, in ne zgolj tisti razlogi, ki so bili podlaga za odobritev subsidiarne zaščite. Toženka pojma samovoljnega nasilja in individualne grožnje, ki sta odločilna za opredelitev resne škode po 3. alineji 28. člena ZMZ, ni obrazložila v zadostni meri upoštevajoč vsa merila v sodbi Sodišča Evropske unije v zadevi Elgafaji. V ponovljenem postopku bo morala ponovno oceniti, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite iz 3. alineje 28. člena ZMZ, še zlasti z vidika vprašanj, ali se število civilnih žrtev (mrtvih in ranjenih) povečuje, ali se povečuje število nasilnih incidentov v okoliščinah, ki jih ni mogoče povezati zgolj z usmerjenimi napadi na točno izbrane (necivilne) cilje, in ali se povečuje število notranje razseljenih oseb ter kakšno je stanje v zbirnih centrih glede zagotavljanja pogojev za človeka vredno življenje.

Za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite so relevantni vsi razlogi, ki jih je prosilec uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere mu je bila že priznana subsidiarna zaščita, in ne samo tisti razlogi, ki jih je toženka v prvem postopku štela za odločilne za priznanje subsidiarne zaščite.

Po presoji Vrhovnega sodišča je na podlagi zakonskega besedila prvega odstavka 106. člena ZMZ že z jezikovno razlago možno ugotoviti, kot pravilno ugotavlja to že sodišče prve stopnje, da se beseda „katere“, ki je v edninski obliki, nanaša na prošnjo in ne na razloge, na podlagi katerih je bila prosilcu priznana subsidiarna oblika zaščite. Za podaljšanje subsidiarne zaščite so relevantni torej vsi razlogi, ki jih je prosilec uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito in ne samo tisti, ki jih je tožena stranka v prvem postopku štela za ključne za priznanje subsidiarne zaščite.

Za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite so relevantni vsi razlogi, ki jih je prosilec uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito (na podlagi katere mu je bila že priznana subsidiarna zaščita), in ne samo tisti, ki jih je tožena stranka v prvem postopku štela za ključne za priznanje subsidiarne zaščite.