UPRS sodba III 235/2014

Tožbi se ugodi, sklep Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada Republike Slovenije št. 4932-2-1300164-4 z dne 26. 5. 2014 se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni, od poteka tega roka dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Prvostopenjski organ je s sklepom zavrgel vlogo, ki jo je tožeča stranka vložila zaradi obročnega odplačevanja iz naslova prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov po Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI). V obrazložitvi sklepa navaja, da navedeni zakon ne vsebuje določb glede odloga, obročnega plačila, odpisa oziroma delnega odpisa dolga iz naslova prispevka, zato prvostopenjski organ nima pravne podlage odločati o taki prejeti vlogi. Pri odločitvi se sklicuje na 1. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva.

Tožeča stranka se je zoper prvostopenjski sklep pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da ZZRZI sicer res posebej ne določa pogojev glede odloga ali obročnega odplačila dolga, vendar pa je zaradi tega potrebno smiselno uporabiti določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki v 102. členu jasno določa, da je mogoče odložiti plačilo davka. Tožeča stranka izpolnjuje vse pogoje iz citirane določbe. Izpodbijani sklep se glede dovoljenosti vloge z vidika drugega odstavka 6. člena ZZRZI sploh ni opredelil. 102. člen ZDavP-2 se jasno nanaša na plačevanje obveznosti in ne na davčno izvršbo, zato je njegova uporaba v obravnavanem primeru dopustna. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ZZRZI ne vsebuje določb glede odloga in obročnega plačila dolga iz naslova plačila prispevkov, niti ne daje skladu pooblastila, da o tem odloča. Res je sicer, da napotuje na uporabo ZDavP-2, vendar se le ta v skladu z določbami ZZRZI uporablja samo za obračunavanje in plačevanje obveznosti po tem zakonu, poleg navedenega se na podlagi osmega odstavka 65. člena ZZRZI ZDavP-2 izrecno uporablja le še v primeru preveč plačanega zneska. Torej ZZRZI izrecno ne opredeljuje, kdaj in v katerih primerih se uporablja ZDavP-2, zato se uporablja samo v izrecno navedenih primerih. Res je sicer, da nikjer ni določeno, da sklad ne bi smel odločati o odlogu ali obročnem plačilu, vendar pa zgolj odsotnost prepovedi ter splošno sklicevanje na določbe ZDavP-2 o obračunavanju in plačevanju obveznosti v splošnih določbah ZZRZI ni dovolj za to, da se dovoli obročno plačilo. Obročno plačevanje po ureditvi ZDavP-2 ne sodi med določbe o obračunavanju in plačilu davka, temveč se ureja v posebnem poglavju v okviru poglavja o izpolnitvi obveznosti. Poleg tega plačilo prispevkov za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov glede načina plačila ne gre enačiti z davkom, saj je plačilo teh prispevkov že tako določeno mesečno, torej obročno. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

Tožba je utemeljena.

ZZRZI v 6. členu določa, da se v postopku uveljavljanja pravic po tem zakonu uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso drugače urejena (prvi odstavek). Ne glede na določbo prejšnjega odstavka pa se glede obračunavanja in plačevanja obveznosti po tem zakonu uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek (drugi odstavek). Gre za ZDavP-2, ki med drugim ureja tudi obračunavanje in plačilo davkov.

Izpodbijani sklep se glede dovoljenosti tožnikove vloge z vidika drugega odstavka 6. člena ZZRZI ni opredelil, saj je v njem navedeno le, da ZZRZI ne vsebuje določb glede odloga, obročnega plačila, odpisa oziroma delnega odpisa dolga. Drugostopenjski organ sicer omenja drugi odstavek 6. člena, vendar meni, da je prvostopenjski organ kljub tej določbi pravilno zavrgel tožničino vlogo. Ker pa ni pojasnil, kaj razume kot obračunavanje in plačevanje obveznosti po ZZRZI, v zvezi s čimer naj bi se uporabil davčni zakon, odločbe ni mogoče preizkusiti (bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP).

Tožena stranka sicer v odgovoru na tožbo navaja, da naj bi se ZDavP-2 uporabljal le za obračunavanje in plačevanje obveznosti po ZZRZI in v primeru vračila preveč plačanega prispevka. Vendar meni, da obročno plačevanje že po ureditvi v ZDavP-2 ne sodi med določbe o obračunavanju in plačilu davka, na katere napotuje 6. člen ZZRZI.

Sodišče se ne strinja s stališčem, da obročno plačevanje, odpis, delni odpis in odlog že po ureditvi v ZDavP-2 ne sodi med določbe o obračunavanju in plačilu davka, na katere napotuje 6. člen ZZRZI. 102. člen ZDavP-2, ki se nanaša na odlog in obročno plačevanje davka v primeru hujše gospodarske škode, namreč spada v poglavje 7 - Izpolnitev davčne obveznosti, drugi odstavek 6. člena ZZRZI pa določa ravno to, da se glede obračunavanja in plačevanja obveznosti uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek. Torej je govora o isti zadevi tako v drugem odstavku 6. člena ZZRZI (plačevanje obveznosti) kot v 7. poglavju ZDavP-2 (izpolnitev davčne obveznosti). Ker je odlog in obročno plačevanje del poglavja o izpolnitvi davčne obveznosti, to pomeni, da je tudi po ZZRZI možno odločati o obročnem odplačevanju oziroma odlogu obveznosti. Res je sicer upravno sodišče v zadevi opr. št. I U 58/2014 odločilo drugače, vendar sodišče v obravnavanem primeru razlogom te sodbe ni sledilo, ker izhaja iz stališča, da je treba upoštevati jezikovno razlago zakona, kot je bila pojasnjena zgoraj, in sicer, da pojem plačevanja obveznosti iz drugega odstavka 6. člena ZZRZI ter pojem izpolnitve obveznosti kot je naslov 7. poglavja ZDavP-2 pomenita isto, zato ni razloga, da se tudi v obravnavani zadevi ne bi moglo v skladu z drugim odstavkom 6. člena ZZRZI uporabiti določbe ZDavP-2. Razen tega sodišče za razliko od stališča iz sodbe št. I U 58/2014 meni, da ravno splošno napotilo iz drugega odstavka 6. člena ZZRZI pomeni, da se lahko pri izvrševanju ZZRZI povsod uporabi ZDavP-2, kjer gre za obračunavanje in plačevanje obveznosti. Sicer pa je upravno sodišče tudi v nekaterih drugih sodbah zavzelo podobno stališče (sodbe Upravnega sodišča RS, zunanjega oddelka v Novi Gorici, opr. št. III U 338/2013 z dne 17. 4. 2014, III U 346/2013 z dne 15. 5. 2014 in III U 194/2014 z dne 16. 1. 2015).

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo zaradi kršitev pravil postopka (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ o zahtevi tožeče stranke odločiti po vsebini.

K točki II izreka:

Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR.