UPRS sodba I U 160/2014

Tožbi se delno ugodi in se odpravi dopolnilna odločba Upravne enote Ljubljana št. 362-247/1993 z dne 17. 5. 2013 v I. točki izreka, (pod)točka 7 ter zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek; v ostalem se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do vračila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Stroškovni zahtevek strank z interesom A. d.o.o., B.B. in C.C. se zavrne.

Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano dopolnilno odločbo odločila: da se njena odločba z dne 19. 4. 2013 v izreku dopolni s točko 7, ki se glasi: „Ta odločba je po pravnomočnosti podlaga za spremembo zemljiškoknjižnega stanja v skladu s 1. točko izreka, tako da se v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti izvrši izbris oseb, ki so na podlagi odločbe št. 362-247/1993-180 z dne 17. 6. 2008 pridobile lastninsko pravico na zemljišču parc. št. 2520/5 k.o. ...“ (v I. točki izreka ), da v ostalem ostane odločba z dne 19. 4. 2013 nespremenjena (v II. točki izreka) ter ugotovila, da stroški postopka niso zaznamovani (v III. točki izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ z odločbo z dne 19. 4. 2013 v obnovljenem postopku odpravil svojo odločbo z dne 17. 6. 2008 ter zavrnil zahtevo za vračilo parc. št. 2520/3, 2520/4 in 2520/5, vse k.o. ... ter upravičencem priznal za objekte – delavnice, stoječe na parc. št. 114/1 k.o. ..., odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. v skupni višini 169.222,44 DEM. Na predlog družb D. d.o.o. in A. d.o.o. pa je zaradi odprave pravnih posledic, ki so nastale z odpravljeno odločbo z dne 17. 6. 2008, z izpodbijano odločbo odločil o potrebni spremembi zemljiškoknjižnega stanja.

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 13. 12. 2013 odpravilo II. točko izreka izpodbijane prvostopenjske dopolnilne odločbe (v 1. točki izreka), v preostalem pa pritožbi tožnika in D. zavrnilo (v 2. točki izreka) ter ugotovilo, da stroški postopka niso bili zaznamovani in njihovo povračilo ni bilo zahtevano (v 3. točki izreka).

Tožnik vlaga tožbo zoper 1. in 3. točko izreka drugostopenjske odločbe ter zoper I. in III. točko izreka prvostopenjske odločbe. Tožbo vlaga zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da sta odločbi organov prve in druge stopnje v izpodbijanih delih v nasprotju z 2., 14., 22. in 26. členom Ustave RS. V nadaljevanju se sklicuje na 8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki upravne organe zavezuje k ugotavljanju materialne resnice. Tožnik se dalje ne strinja s stališči prvostopenjskega organa, s katerimi je ta utemeljil svojo odločitev v odločbi z dne 19. 4. 2013. Do odvzema zemljišč iz posesti je namreč prišlo, upravičenci dejanske posesti na predmetni zemljiščih niso imeli, pač pa jih je uporabljala pravna prednica. Predmetno zemljišče je bilo zazidano stavbno zemljišče že v času podržavljenja ter ima takšen status še danes. Napačna in nezakonita ter v nasprotju z Ustavo je tako že odločba z dne 19. 4. 2013, zoper katero je tožnik tudi sprožil upravni spor. Obstoj izpodbijane dopolnilne odločbe je posledično tako primarno odvisen od tega, kakšno odločitev bo sodišče sprejelo glede odločbe z dne 19. 4. 2013. Poleg tega pa je po mnenju tožnika izpodbijana dopolnilna odločba nepravilna in nezakonita tudi iz razloga, ker upravni organ po njegovem mnenju nima pravne podlage za odrejanje izvršitve vpisov v zemljiški knjigi. Upravni organ je tudi nepravilno navedel, da naj bi bil postopek glede obnove zaključen, kajti revizijski postopek pod opr. št. X Ips 130/2013 je še v teku. Tožnik sodišču predlaga, naj odpravi 1. in 3. točko izreka drugostopenjske odločbe ter I. in III. točko izreka prvostopenjske odločbe oziroma podrejeno, naj odločbi v skladu s predlogom odpravi, zadevi pa vrne v nov postopek.

V pripravljalni vlogi tožnik navaja, da ima novo pooblaščenko ter še opozarja na postopkovno kršitev, ki jo je po njegovem mnenju organ zagrešil v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Organ bi namreč po njegovem mnenju moral razpisati ustno obravnavo in mu omogočiti aktivno udeležbo v postopku, vendar tako ni ravnal.

Toženka na tožbo ni odgovorila, posredovala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

Od strank z interesom so na tožbo odgovorile D. d.o.o. in A. d.o.o., B.B. ter C.C. D. d.o.o. v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter v zvezi z odločitvijo Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 133/2013 z dne 13. 3. 2014 sodišču predlaga, naj tožbo zavrže. Stranke z interesom A. d.o.o., B.B. in C.C. pa v skupnem odgovoru enako prerekajo tožbene navedbe ter sodišču predlagajo, naj tožbo zavrže.

Tožba je delno utemeljena.

Tožnik izpodbija dokončno prvostopenjsko dopolnilno odločbo (v zvezi z 2. točko izreka drugostopenjske določbe), v točkah I. in III. izreka. S I. točko izreka je odločeno o dopolnitvi odločbe z dne 19. 4. 2013 tako, da se v skladu s 1. točko izreka odločbe z dne 19. 4. 2013 (s katero je odločeno, da se odločba prvostopenjskega organa z dne 17. 6. 2008 v celoti odpravi) v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti izvrši izbris oseb, ki so na podlagi odločbe z dne 17. 6. 2008 pridobile lastninsko pravico na zemljišču s parc. št. 2520/5 k.o. ... Kar pomeni, da se s I. točko izreka odloča o odpravi pravnih posledic odprave odločbe z dne 17. 6. 2008. S III. točko izreka pa je ugotovljeno, da stroški postopka niso zaznamovani.

Izpodbija pa tožnik tudi drugostopenjsko odločbo z dne 13. 12. 2013, v točkah 1 in 3 izreka, s katerima je odločeno o odpravi II. točke izreka izpodbijane dopolnilne odločbe (s katero je odločeno, da odločba prvostopenjskega organa z dne 19. 4. 2012 v ostalem ostane v veljavi) ter da stroški postopka niso bili zaznamovani.

V zvezi z izpodbijano I. točko izreka dopolnilne prvostopenjske odločbe pa sodišče ugotavlja, da se sklicuje (v novi točki 7) na 1. točko odločbe z dne 19. 4. 2013 (s katero je odločeno, da se odločba z dne 17. 6. 2008 odpravi), ki pa je bila v pritožbenem postopku odpravljena. Taki odločitvi v I. točki izreka dopolnilne prvostopenjske odločbe, ki se sklicuje na neobstoječo (naknadno odpravljeno) odločitev 1. točke izreka odločbe z dne 19. 4. 2013, pa sodišče že iz tega razloga ne more pritrditi. Navedena odpravljena 1. točka izreka odločbe z dne 19. 4. 2013 je bila sicer s pritožbeno odločbo z dne 13. 12. 2013 z odločitvijo v njeni točki 1.1. nadomeščena (z vsebinsko drugačno odločitvijo, in sicer da se odločba z dne 17. 6. 2008 razveljavi), kar pa na podano presojo sodišča ne more vplivati. Gre namreč za nejasen izrek izpodbijane dopolnilne odločbe v navedenem delu I. točke izreka, zaradi katerega odločbe ni mogoče preizkusiti. To pa je razlog za odpravo izpodbijane odločbe v navedenem delu, iz razloga po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP ter na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

V zvezi z izpodbijanimi III. točko izreka dopolnilne prvostopenjske odločbe (po kateri stroški postopka niso bili zaznamovani) ter 1. in 3. točko izreka drugostopenjske odločbe (s katerima je bilo odločeno, da se odpravi dopolnilna prvostopenjska odločba v II. točki izreka, s katero je bilo zgolj ugotovljeno, da odločba z dne 19. 4. 2013 v ostalem ostane v veljavi nespremenjena, in da stroški pritožbenega postopka niso bili uveljavljani) pa sodišče ugotavlja, da tožba zoper njih ni utemeljena. Gre za pravno korektne odločitve, ki so logično pravilno argumentirane in tudi tožnik ne podaja drugačnih dejstev od tistih, ki so bila podlaga navedenim odločitvam, pa tudi ne navedb, zaradi katerih bi bila presoja sodišča lahko drugačna.

Tožnikove navedbe, ki se nanašajo na odločbo z dne 19. 4. 2013, pa ne morejo biti predmet presoje v obravnavanem upravnem sporu, katerega predmet je odločba z dne 17. 5. 2013. Odločbo z dne 19. 4. 2013 je tožnik namreč lahko izpodbijal s samostojnimi pravnimi sredstvi (in je tako tudi ravnal; njegovo tožbo zoper navedeno odločbo je to sodišče rešilo s sodbo I U 159/2013 z dne 30. 9. 2014).

V zvezi z navedbami strank z interesom, da tožnik zaradi sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 133/2013 z dne 13. 3. 2014 (s katero je bila za nično izrečena delna odločba prvostopenjskega organa z dne 17. 6. 2008) ne izkazuje več pravnega interesa za tožbo, sodišče odgovarja, da se z njimi ne strinja. Ni namreč ugotovilo, da bi izrek odločbe z dne 17. 6. 2008 za nično za tožnika v tem upravnem sporu očitno imel take posledice.

Na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) je sodišče tožbi delno ugodilo ter izpodbijano dopolnilno odločbo v I. točki izreka (pod)točka 7 odpravilo in zadevo v tem obsegu na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo v organu v ponovni postopek. Ob tem ko sodišče tožniku pritrjuje, da prvostopenjski (upravni) organ z odločbo o denacionalizaciji ni pristojen odrejati vpisov v zemljiško knjigo, bo v ponovnem postopku, če bo glede na stanje denacionalizacijske zadeve tega vodil (v nasprotnem primeru bo odločil o ustavitvi postopka), v izreku odločbe lahko le ugotovil, katere so spremembe zemljiškoknjižnega stanja, ki so potrebne za odpravo pravnih posledic, ki so nastale iz odpravljene oziroma za nično izrečene odločbe. V ostalem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožniku odmerilo (glede na uspeh s tožbo v bistvenem delu) stroške postopka na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, povečane za 22 %-ni DDV, ker je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV.

Sodišče je stroškovni zahtevek strank z interesom zavrnilo, ker so nastopale na strani tožene stranke (in zagovarjale izpodbijano odločitev), ta pa v tem upravnem sporu v bistvenem ni uspela (154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).