UPRS sodba II U 165/2015

Tožbi se ugodi. Odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. Bpp 487/2013-16 z dne 13. 4. 2015 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč odločil, da je tožnica neupravičeno prejela brezplačno pravno pomoč, dodeljeno z odločbo organa za brezplačno pravno pomoč št. Bpp 487/2013-3 z dne 19. 8. 2013 (1. točka izreka). Tožnici je bilo naloženo, da na račun stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči, vrne Republiki Sloveniji znesek 279,23 € (2. točka izreka) v 3. točki izreka navedenem roku in na tam naveden račun. Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč kot oprostitev plačila varščine za izvršitelja v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča v Mariboru št. In 798/2012. Po sklepu št. Bpp 487/2013-12 z dne 3. 9. 2014 so bili izvršitelju A.A. za opravljena dejanja izvršbe izplačani nagrada in stroški v skupnem znesku 279,23 €. Izvršba na premičnine dolžnika B.B. je bila s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru št. In 798/2012 z dne 18. 3. 2014 ustavljena, ker upnica v roku treh mesecev od zadnjega neuspešnega rubeža ni predlagala ponovnega rubeža, izvršba pa se nadaljuje na dolžnikova denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet in na njegovo nepremičnino.

Upravni organ je ugotovil, da tožnica kot upnica stroškov izvršitelja ni priglasila pri izvršilnem sodišču, zato to ni izdalo sklepa o naložitvi plačila stroškov dolžniku, katerega pred novelo Zakona o brezplačni pravni pomoči - ZBPP-C (Ur. list RS, št. 19/2015) ni moglo izdati po uradni dolžnosti. Izvršilno sodišče torej ni moglo izdati sklepa, s katerim bi stroške naložilo v plačilo dolžniku, ta sklep pa bi predstavljal izvršilni naslov, na podlagi katerega bi zaradi prehoda terjatve (subrogacije) v smislu 46. člena ZBPP Republika Slovenija imela terjatev do nasprotne stranke (dolžnika). Tožnica je z opustitvijo priglasitve teh stroškov v izvršilnem postopku, na kar je bila v odločbi o dodelitvi brezplačne pravne pomoči izrecno opozorjena, preprečila subrogacijo terjatve, ki bi jo iz naslova stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči, Republika Slovenija imela do nasprotne stranke.

Na osnovi tega organ za brezplačno pravno pomoč zaključuje, da gre v konkretnem primeru za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, katero je tožnica v skladu z drugim odstavkom 43. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) dolžna vrniti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnica v laični tožbi navaja, da je opozorila, naj se ne gre v dražbo, ker ni pri dolžniku ničesar za rubit, vendar so ji predlagali, naj si pridobi brezplačno pravno pomoč, ker je to ne bo nič stalo. Vloženega zneska ne more vrniti, dokler hiša ne bo prodana. Je brezposelna, bolna in že tako težko živi. Tudi sama ima dolgove. Pojasnjuje, da je morala iti od nasilneža v varno hišo, sedaj pa sta z hčerko v najeti hiši. Hči je dijakinja in s socialno podporo komaj shajata. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba je utemeljena.

ZBPP (Ur. list RS, št. 48/2001, 50/2004, 23/2008, 15/2014 in 18/2014), katerega je v skladu s 30. členom ZBPP-C (Ur. list RS, št. 19/2015) treba uporabiti v predmetni zadevi, kaj je neupravičeno prejeta brezplačna pravna pomoč, določa v 43. členu. Ta pravi, da za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč šteje že plačana pravna pomoč, ki je bila upravičencu dodeljena na podlagi lažnega prikazovanja ali zamolčanja podatkov oziroma spremembe podatkov v smislu drugega odstavka 41. člena tega zakona. Upravičenec je dolžan neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč vrniti in plačati vse stroške, ki jih je bil oproščen, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. O načinu in času vračila neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči odloči pristojni organ za BPP.

Za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč torej gre, če je bila brezplačna pravna pomoč prosilcu dodeljena na podlagi lažnega prikazovanja ali zamolčanja podatkov oziroma zamolčanja sprememb, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na pravico do brezplačne pravne pomoči. Sodišče ugotavlja, da v predmetni zadevi ne gre za takšen primer. Dejanska podlaga za odločitev ni lažno prikazovanje ali zamolčanje podatkov niti opustitev obveščanja o za dodelitev brezplačne pravne pomoči pomembnih okoliščinah, kar prosilki nalaga 41. člen ZBPP. Po obrazloženem se ni mogoče strinjati s stališčem iz izpodbijane odločbe, da gre v predmetni zadevi za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč iz 43. člena ZBPP.

Sicer o obveznosti povrnitve izplačane brezplačne pravne pomoči govori 48. člen ZBPP, po katerem je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki je v postopku delno ali v celoti uspel in na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona. V nobenem primeru se od upravičenca do brezplačne pravne pomoči ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil.

48člen ZBPP torej obveznost povrnitve brezplačne pravne pomoči veže na ugotovitev, da je upravičenec do brezplačne pravne pomoči v postopku delno ali v celoti uspel in na tej podlagi pridobil premoženje oziroma dohodke. V tem primeru je dolžan vrniti znesek, izplačan iz naslova brezplačne pravne pomoči (kolikor ni bil ta povrnjen od nasprotne stranke), vendar nikoli več, kot je v postopku dejansko dobil. V obravnavanem primeru tožeča stranka v postopku ni dobila nobenega premoženja ali dohodkov, zato tudi na tej podlagi ne more biti zavezanka za vrnitev stroškov, plačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči.

Ker je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo, je izpodbijana odločba nezakonita, zato jo je moralo sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpraviti in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrniti organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno odločiti o zadevi.