UPRS sodba II U 188/2014

Tožba se zavrne.

Mestna občina Maribor je z odločbo z dne 7. 10. 2013 zavrnila zahtevo prosilca – A.A. (novinarja X.), za dostop do informacije javnega značaja, do poravnalnega sporazuma, sklenjenega med Mestno občino Maribor in Federation Internationale du Sport Universitare (FISU) z dne 3. 9. 2013 in hkrati odločila, da stroški postopka niso nastali.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pritožbi (uvodoma navedenega) prosilca ugodila, odločbo Mestne občine Maribor z dne 7. 10. 2013 odpravila in odločila, da mora organ-sedaj tožnik prosilcu v 31-ih dneh od vročitve te odločbe posredovati kopijo celotnega poravnalnega sporazuma (settlement agreement), sklenjenega dne 3. 9. 2013 med tožnikom, FISU in Slovensko univerzitetno športno zvezo, v angleškem jeziku in da v postopku stroški postopka niso nastali. V svoji obrazložitvi navaja, da je organ dne 10. 9. 2013 vloženo zahtevo prosilca za pridobitev navedenega dokumenta zavrnil z utemeljitvijo, da je podana izjema iz 8. točke prvega odstavka 6. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ). Navedel je, da pred Arbitražnim sodiščem za šport v Lozani (CAS) teče sodni postopek med njim in FISU, zaradi plačila odškodnine zaradi odpovedi zimske olimpijade. Med tožnikom in FISU je bila sklenjena izvensodna poravnava z namenom prenehanja sodnega postopka in poravnalni sporazum v 5. členu določa, da je vsebina sporazuma zaupna in da ne bo razkrita niti arbitražnemu sodišču, niti tretjim osebam, razen če bi razkritje vsebine predpisoval kakšen predpis ali sodna odločba. Razkritje podatkov iz poravnalnega sporazuma bi namreč tožniku povzročilo nepopravljivo škodo, saj bi bilo ogroženo v januarju 2014 predvideno končanje sodnega postopka pred CAS.

Prosilec je dne 21. 10. 2013 zoper odločbo organa vložil pritožbo in v njej pojasnil, da gre za vprašanje porabe javnih sredstev. Tožena stranka je po prejemu prosilčeve pritožbe opravila ogled in camera in prosilcu tudi posredovala kopijo zapisnika o ogledu, o čemer se prosilec ni posebej opredelil. Potem, ko je ugotovila, da zahtevani dokument obstaja in da ni sporno, da gre za informacijo javnega značaja, je ugotavljala, ali je podana zatrjevana izjema iz 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ugotavlja, da ta izjema ni podana, kar tudi utemeljuje. Navaja, da se arbitražno reševanje sporov po svojih učinkih približa sodnemu reševanju sporov, vendar pa arbiter oziroma arbitražni senat ni sodišče v smislu, kot ga ima v mislih ZDIJZ. CAS kot stalno arbitražno telo ni državni ali mednarodni organ z močjo sodišča in tudi ni del organizacijske strukture rednih ali specializiranih sodišč. Poravnalni sporazum je bil sklenjen izven okrilja CAS, brez sodelovanja CAS in tudi ni bil namenjen posredovanju CAS, saj gre za prostovoljni dogovor (poravnavo) strank v postopku in torej ni nastal zaradi vključitve v arbitražni postopek.

Kljub temu, da se organ v izpodbijani odločbi ni skliceval na druge izjeme iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, pa je v nadaljevanju preverjala tudi, ali je podana izjema po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ugotavlja, da tudi izjema po tej točki ni podana, kar tudi utemeljuje. Organ je dne 16. 12. 2013 v celoti izpolnil, s poravnalnim sporazumom z dne 3. 9. 2013 dogovorjeno obveznost plačila, o čemer je bil CAS obveščen in so zato po tem izplačilu, obveznosti udeleženih strank sporazuma prenehale. Arbitražni postopek pred CAS je zaključen, kar izhaja iz njegove odločbe (Consent Award) z dne 28. 4. 2014. Poleg tega je organ dne 7. 10. 2013 tudi sam pojasnil, da ne bo zadržkov po razkritju zahtevanega dokumenta po končanju arbitražnega postopka. Kot dodaten argument za razkritje zahtevanega dokumenta je tudi izpolnjen element porabe javnih sredstev po 1. alineji tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ in poudarja, da je bil ta pogoj podan tudi že v času pred izplačilom dogovorjenega zneska oziroma v času izdaje izpodbijane odločbe. Tožnik je dne 16. 12. 2013 dogovorjeni znesek poravnal iz občinskega proračuna. Poleg tega pa 5. člen poravnalnega sporazuma določa, da je razkritje dokumenta dopustno, če je to določeno z zakonom ali sodno odredbo.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja in je zato v posledici tega tudi napravila napačen sklep o dejanskem stanju. Ugotovitev tožene stranke, da ne gre za poravnavo, ki bi bila prevzeta v arbitražno odločbo ali sklenjena pod okriljem CAS, pač pa za poravnavo, ki je bila sklenjena povsem avtonomno in izven arbitražnega postopka, je napačna, saj je bila poravnava sklenjena v okviru arbitražnega postopka in pod okriljem CAS. Tudi navedba tožene stranke, da arbitražnega sodišča ni mogoče enačiti s sodiščem, je napačna. CAS je mednarodno sodišče za šport, ki rešuje spore s področja športa, če sta stranki v sporu sklenili dogovor, da bo njune spore reševal CAS in če je zadeva sposobna biti predmet arbitraže. Poravnalni sporazum je bil sklenjen v okviru arbitražnega postopka in je bil vključen v arbitražno odločbo, s katero je CAS zaključil postopek. Poleg tega iz poravnalnega sporazuma izhaja, da se določb ne sme razkriti javnosti, razen če bi se stranke dogovorile drugače. V konkretnem primeru pa so se stranke dogovorile drugače in med njimi ni bilo doseženo soglasje o razkritju. Sodišču predlaga, da izpodbijani akt tožene stranke odpravi in zahtevo prosilca zavrne.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo izpostavlja, da je bila poravnava sklenjena v času odprtega arbitražnega postopka, vendar ne v samem arbitražnem postopku in ne pod okriljem CAS, temveč avtonomno, kar tudi dodatno utemeljuje in poudarja, da je bilo vse to ugotovljeno že v pritožbenem postopku. Po izplačilu obveznosti dne 16. 12. 2013 ni bilo več spora, redni arbitražni postopek se tudi ni nadaljeval, ampak se je zaključil s Consent Award. Zato ni izpolnjen pogoj škode. Arbitražni postopek je tekel pred arbitražnim tribunalom CAS in ne pred nacionalnim ali tujim ali mednarodnim sodiščem. Zato tudi ni podana izjema po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Podana tudi ni nobena druga izjema iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Razen tega v obravnavanem primeru prevlada inštitut porabe javnih sredstev. Prav tako je v 5. členu zahtevanega dokumenta jasno določeno, da se podatki lahko razkrijejo, če to zahteva zakon ali sodna odredba. Sodišču predlaga, da tožbo tožnika zavrne.

Tožba je bila, v skladu z 19. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-), poslana tudi prosilcu A.A. - sedaj stranki z interesom, ki na tožbo ni odgovoril.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet spora dostop do informacije javnega značaja in sicer do zahtevanega konkretnega dokumenta, to je poravnalnega sporazuma sklenjenega med FISU, Mestno občino Maribor in Slovensko univerzitetno športno zvezo dne 3. 9. 2013, v angleškem jeziku. Tožena stranka je po pritožbi prosilca glede navedenega dokumenta odločila tako, da mu mora organ-sedaj tožnik predložiti kopijo zahtevanega dokumenta v roku 31-ih dni.

Po določbi prvega odstavka 4. člena ZDIJZ je informacija javnega značaja tista informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. Po določbi prvega odstavka 5. člena ZDIJZ so informacije javnega značaja prosto dostopne pravnim ali fizičnim osebam. V prvem odstavku 6. člena ZDIJZ so določene izjeme, v primeru katerih lahko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije javnega značaja. Po določbi tretjega odstavka istega člena (6. člena ZDIJZ), pa se, ne glede na določbe prvega odstavka, dostop do zahtevane informacije javnega značaja dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače (1. alineja tretjega odstavka).

Tožena stranka je svojo odločitev, da mora tožnik prosilcu izročiti kopijo zahtevanega dokumenta, sprejela na podlagi ugotovitev, da tožnik zahtevani dokument poseduje in da gre za informacijo javnega značaja in da v konkretnem primeru ni podana, s strani tožnika, zatrjevana izjema po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, niti ne izjema po 11. točki navedenega člena, niti nobena druga izjema iz prvega odstavka navedenega člena in na podlagi ugotovitve, da gre v konkretnem primeru za situacijo iz 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, ker je prosilec zahteval dokument, ki se nanaša na podatek o porabi javnih sredstev.

Ob upoštevanju zgoraj navedenih zakonskih določb in podatkov v spisu, je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Podatki v spisu namreč pravilnost njene odločitve potrjujejo. Sodišče se strinja z ustrezno in razumno utemeljitvijo tožene stranke, da v konkretnem primeru ne gre za izjemo po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, niti ne za nobeno drugo izjemo iz prvega odstavka navedenega člena (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Sodišče tudi soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da gre v konkretnem primeru za situacijo iz 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, ker je prosilec zahteval dokument, ki se nanaša na podatek o porabi javnih sredstev (o znesku višine odškodnine zaradi odpovedi zimske olimpijade). Čim pa gre za podatek o porabi javnih sredstev, je po presoji sodišča že tretji odstavek 6. člena ZDIJZ zadostna zakonska podlaga za to, da mora tožnik prosilcu izročiti zahtevani dokument. Takšno stališče je sodišče zavzelo že v več svojih sodbah (npr. sodba I U 1003/2010).

Glede na navedeno je tožbeni ugovor o nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in v posledici tega napravljen napačen sklep o dejanskem stanju (glede obstoja izjem iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ), neutemeljen. Po presoji sodišča je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Pravilen je zaključek tožene stranke, da v konkretnem primeru ne gre za nobeno od zakonsko določenih izjem. Sodišče le še dodaja, da je že tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno poudarila, da je v 5. členu zahtevanega predmetnega poravnalnega sporazuma navedeno, da je vsebina sporazuma sicer striktno zaupna, vendar pa se določbe sporazuma lahko razkrijejo javnosti, če to zahteva zakon ali sodna odločba, kar pa sodba tega sodišča nedvomno je. Zato ni upoštevna tožbena navedba, da se stranke poravnalnega sporazuma niso dogovorile o razkritju njegove vsebine. Zato je tožena stranka pravilno odločila, da je tožnik dolžan prosilcu, A.A. - sedaj stranki z interesom, predložiti kopijo zahtevanega poravnalnega sporazuma, s katerim tudi dejansko razpolaga.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.