VSL sodba II Cp 2937/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 81993/2012 z dne 14.6.2012 ostane v veljavi v delu, s katerim je toženi stranki naložena obveznost plačila glavnice 180.449,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.6.2012 do plačila in izvršilnih stroškov 502,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vročitve sklepa o izvršbi do plačila (I. točka izreka). To obveznost je tožena stranka dolžna plačati solidarno z obveznostjo dolžnika B. d.o.o. iz sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. St 942/12 z dne 12.11.2012 (III. točka izreka). V preostalem delu (za glavnico 2.173,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.6.2012 dalje) je sklep o izvršbi razveljavljen in zahtevek zavrnjen (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 3.094,90 EUR (IV. točka izreka).

2Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno samo glede plačila obrokov, zapadlih od 1.1.2011 do 25.3.2012 v višini 4.324,13 EUR mesečno. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Sklicuje se na načelo dobre vere in poštenja ter opozarja, da je tožeča stranka odškodninsko odgovorna, ker jo je z dejstvom, da glavni dolžnik obveznosti ne izpolnjuje, seznanila šele po odpovedi kreditne pogodbe. Tožena stranka je imela interes da se pogodba ne prekine in bi sama prevzela plačevanje obrokov kredita. V tem primeru ne bi prišlo do zapadlosti celotnega kredita in bi se pogodba izvajala. Tudi do blokade računa, izvedene na podlagi predhodne odredbe, ne bi prišlo; njena likvidnost bi bila ohranjena. Tožeča stranka je bila dolžna varovati pozitivni pogodbeni interes, torej ukrepati tako, da se pogodba vzdrži v veljavi. Ker tožena stranka kot dober strokovnjak tega ni storila, je odškodninsko odgovorna za znesek preostalega kredita in tega zneska posledično ni upravičena terjati v enkratnem znesku. Sklicuje se na pravno teorijo in zatrjuje nepravilno tolmačenje ter nepravilno uporabo 1025. čl. Obligacijskega zakonika. Ker je tožeča stranka o neplačilu glavnega dolžnika ni obvestila takoj po dospelosti posameznega neplačanega obroka, ampak šele po plačilu več obrokov, so se stekli razlogi za odpoved kreditne pogodbe. Ker tožeča stranka ni ravnala v duhu izpolnitve pogodbe, je upravičena le do plačila obrokov, ki so do izdaje sodbe že zapadli v plačilo. To še niso vsi obroki, saj bo zadnji od obrokov zapadel v plačilo šele 1.12.2015. Ker je bil kršen pogodbeni interes in je podana vzročna zveza med tožničinim ravnanjem in prepovedano posledico (takojšnjo zapadlostjo kredita), je tožena stranka dolžna plačati samo toliko, kot znaša njena obveznost po kreditni pogodbi na dan izdaje sodbe. Zaradi krivdnega ravnanja tožeče stranke odpoved ne more imeti negativnih posledic za toženo stranko. Opozarja, da je nasprotovala nepravilnemu obračunu pogodbenih in zamudnih obresti, predloženemu s strani tožeče stranke. Svojega obračuna sicer ni predložila, je pa izrazila nestrinjanje s tožničinim obračunom. Utemeljeno je zahtevala preveritev tožničinega obračuna po izvedencu finančne stroke. Sodišče je sámo preverilo obračun zakonskih zamudnih obresti in ugotovilo napako v obračunu. To dejstvo kaže, da predloženemu obračunu ne gre zaupati. Opozarja, da obračuna pogodbenih obresti sodišče ni preverjalo. Meni, da je njeno nestrinjanje s tožničinim obračunom zadosten razlog za preverjanje izračuna po izvedencu. Nasprotovanje posameznim postavkam obračuna ni potrebno. Ker gre pri izpisku iz poslovnih knjig za listino tožeče stranke, v katere pravilnost tožena stranka dvomi in ji nasprotuje, je potrebno obračun preveriti. Zaradi zavrnjenega dokaznega predloga po postavitvi izvedenca finančne stroke je toženi stranki onemogočeno dokazovanje višine terjatve. Kršena je kontradiktornost, posledično pa dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Podana je kršitev iz prvega odstavka 339. čl. ZPP.

3Pritožba ni utemeljena.

4Dokazni predlog s postavitvijo izvedenca finančne stroke je sodišče prve stopnje zavrnilo z argumentom, da gre za dokaz informativne narave, ker je tožena stranka podala zgolj pavšalen ugovor, da je po tožeči stranki predložen obračun realnih in zamudnih obresti napačen. Ta pavšalen ugovor je bil podan na naroku dne 25.3.2014, drugih ugovorov zoper višino obračunanih zamudnih obresti pa tožena stranka ni podala. Ni mogoče soglašati s pritožnico, da že njeno nestrinjanje s predloženim izračunom terja preveritev pravilnosti izračuna s pomočjo izvedenca ali z izračunom, ki ga izvede sodišče sámo. Izračun bi tožena stranka lahko sama preverila, potem pa na podlagi svojega izračuna argumentirano nasprotovala posameznim postavkam v obračunu ali metodi obračunavanja in posledično višini kapitaliziranih obresti. S pomočjo sodobne tehnologije lahko izračun zamudnih obresti brez posebnih težav izvede tudi laik. Skrbnost, ki se od pravdnih strank pričakuje, pa od stranke terja, da si v primeru, ko izračuna sama ne zmore, preskrbi tudi strokovno pomoč in v postopku argumentirano oporeka dokazu nasprotne stranke. Ker izračun obresti ni izven spoznavnega območja tožene stranke, je sodišče prve stopnje dokazni predlog s postavitvijo izvedenca finančne stroke, ki bi predloženi obračun zakonskih zamudnih obresti preveril, pravilno ocenilo za informativni dokaz, ki ga tako sodna praksa kot pravna teorija štejeta za nedovoljen dokaz. Pritožbeno sklepanje, da nepravilnost obračuna obresti dokazuje že dejstvo, da je prvostopenjsko sodišče poseglo v obračun zakonskih zamudnih obresti, je zavajajoče. Sodišče prve stopnje je bilo zamudne obresti prisiljeno obračunavati zato, da je lahko zavrnilo zahtevek za plačilo obresti od pred pravdo nateklih obresti in na ta način uporabilo 375. čl. in 381. čl. OZ, ki obrestovanje obresti pred vložitvijo zahtevka prepovedujeta.

5V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožena stranka opozorila na tožničino neizpolnitev notifikacijske dolžnosti iz 1025. čl. Obligacijskega zakonika – opustitev obvestila, da (glavni) dolžnik svoje obveznosti ne izpolnjuje. Sodišče prve stopnje je neizpolnitev notifikacijske dolžnosti zanikalo zaradi nespornega dejstva, da je tožeča stranka z nepravočasno izpolnitvijo glavnega dolžnika toženo stranko seznanila obenem z odpovedjo, podano z odpovednim rokom (dopis z dne 5.4.2012). Ker tožena stranka na to obvestilo ni reagirala s plačilom zapadlih obrokov in tekočim plačevanjem v bodoče zapadlih obrokov oz. ukrepala v smeri, da kreditno pogodbo vzdrži v veljavi, ji ni mogoče pritrditi, da obrokov ne plačuje zaradi neizpolnjene notifikacijske dolžnosti. Sicer pa nasprotnega zahtevka za plačilo odškodnine ali pobotnega ugovora zaradi svoje terjatve za nastalo škodo tožena stranka ni postavila. Ker je posledica opustitve upnikove notifikacijske dolžnosti zgolj odškodninska odgovornost upnika – kršitev notifikacijske dolžnosti na pravno veljavnost odstopa od pogodbe ne vpliva – se pritožnica neuspešno zavzema za odločitev, da je dolžna plačati le zapadle obroke kredita.

6Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).