VSRS Sklep I Up 173/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
II. Tožeča stranka sama trpi stroške tega pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče do izdaje pravnomočne odločbe v zadevi zadržalo izvršitev izpodbijane odločbe o razrešitvi tožnika z mesta direktorja sklada ..., št. 01410-23/2015/4 z dne 3. 7. 2015.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče navedlo, da v obravnavani zadevi pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe niso izpolnjeni. Z izpodbijano odločbo je bilo namreč odločeno, da se tožnik z mesta direktorja razreši z dnem 3. 7. 2015, torej je bil razrešen že pred vložitvijo tožbe (vložena 21. 7. 2015), akt o razrešitvi pa tudi ni akt, ki bi se izvrševal po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato odložitev izvršitve ni mogoča. Izdaje ureditvene začasne odredbe sicer ni predlagal, vendar je tudi za njeno izdajo treba izpolnjevati pogoj verjetnosti nastanka težko popravljive škode, tega pa tožnikova vloga ne izpolnjuje, saj v njej ni na zahtevan (konkreten) način navedel ne škode ne morebitnih težko popravljivih posledic, ki bi mu grozile oziroma bi mu lahko nastale. Zgolj pavšalno je navedel, da mu bodo nastale težko popravljive posledice, ker ne bo mogel do konca izpeljati svojih prizadevanj in ne bo imel vpliva na rešitev teh zadev, kar pa ni dovolj. Predložil je sicer številne dokaze, vendar ti ne morejo nadomestiti manjkajoče trditvene podlage.

3Tožnik je v pritožbi poudaril, da je v predlogu za izdajo začasne odredbe izrecno izpostavil, da bo nastala težko popravljiva škoda na dveh ravneh, in sicer tako skladu samemu kot tudi njemu osebno. Skladu bo nedvomno nastala škoda, ki se bo izkazala tudi na poslovnem izidu, ker se je tožnik v okviru svojega dela angažiral in si prizadeval za pravilno, zlasti pa transparentno delovanje sklada. Očitane kršitve, ki jih sicer tožnik ne priznava, so že v celoti sanirane, sklad pa tudi ni utrpel nobene škode, zlasti ne finančne. Tožniku pa nastaja nenadomestljiva škoda, saj je z nezakonitim ravnanjem tožene stranke poseženo v njegove osebnostne pravice, zlasti v čast in dobro ime. Glede na to, da gre za funkcijo, ki je vezana na mandat, si mora stranka, ko ji poteče mandat, poiskati drugo zaposlitev, pri tem pa je zelo pomembno preteklo delo in reference. Ker gre za očitno nezakonito razrešitev, to nanj meče negativno luč in s tem na njegove reference ter očitno zmanjšuje njegovo zaposlitveno zmožnost. Opozoril je še na uporabo načela sorazmernosti, kršitve namreč niso utemeljene in tožnik izkazuje verjetnost uspeha v postopku, tako da bi se do končne odločitve v tem postopku lahko njegova razrešitev odložila in bi lahko nadaljeval z začrtanim delom. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi oziroma podrejeno zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

5Pritožba ni utemeljena.

6Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetno izkaže za potrebno. Tudi za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 je torej pogoj, da tožnik izkaže verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi mu nastala zaradi izvršitve izpodbijanega akta.

7Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 je nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obseg oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot tudi dokazno breme.

8Po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno opozarja, da izpodbijana odločba ni akt, ki bi se izvrševal po ZUP. Vrhovno sodišče je namreč že sprejelo stališče, da odločba – akt o razrešitvi ni akt, ki bi se izvrševal po določbah ZUP, in zato odložitev izvršitve ni mogoča.(1) Poleg tega, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, je bila izpodbijana odločba že izvršena, saj je bil tožnik razrešen z dnem izdaje akta in torej še pred vložitvijo tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe, zato odložitev izvršitve ni mogoča.

9Če pa bi se razlagale tožbene trditve tako, da tožnik zasleduje izdajo ureditvene začasne odredbe (po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1), ki sicer ni bila izrecno predlagana, pa se Vrhovno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnik s svojimi navedbami ni izkazal verjetnosti nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1 in s tem potrebe po izdaji začasne odredbe. Navedbe se v pretežnem delu nanašajo na škodo, ki naj bi nastala skladu, ne pa tožniku samemu, kar je pogoj za izdajo začasne odredbe. V delu, ki se nanaša na zatrjevani nastanek težko popravljive škode tožniku, pa so navedbe splošne in ne zadostijo vsebinskemu pogoju(2) za izdajo začasne odredbe.

10Tožnik tudi v pritožbi ponavlja, da mu zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke nastaja nenadomestljiva škoda, saj mu je zaradi njenega ravnanja poseženo v njegove osebnostne pravice, zlasti v čast in dobro ime. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča s temi splošnimi navedbami ni izkazal potrebe po izdaji začasne odredbe, poleg tega pa z njeno izdajo niti ne bi dosegel želenega učinka - odločba s (za tožnika) sporno vsebino bi še vedno obstajala. V primeru uspeha s tožbo, bo odločba odpravljena in tožnikova čast in dobro ime ne bosta prizadeta, tako tudi ne bodo zmanjšane njegove zaposlitvene zmožnosti. V zvezi s temi navedbami tožnik ni navedel nobenih konkretnih dejstev oziroma okoliščin. Samo s v tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe predloženimi oziroma predlaganimi dokazi ni mogoče nadomestiti trditvenega bremena stranke (stranka mora namreč natančno navesti, katero dejstvo naj se s predlaganim oziroma predloženim dokazom ugotovi - dolžnost substanciranja dokaznega predloga)(3). Kot je že bilo navedeno, mora namreč stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obseg oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva ter jo je mogoče preprečiti z izdajo predlagane začasne odredbe.

11V 32. členu ZUS-1 je res določeno, da mora pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Ker pa je sodišče presodilo, da tožnik ni uspel izkazati težko popravljive škode, nastanek katere bi bilo treba preprečiti, ni potrebe po nadaljnjem ugotavljanju eventualne prizadetosti javne koristi oziroma uporabi načela sorazmernosti, na katero sicer opozarja tožnik v pritožbi.

12Vrhovno sodišče je, ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke temelji na določbah prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

----

(1) Sklep Vrhovnega sodišča I Up 640/2007 z dne 25. 10. 2007.

(2) J. Breznik in ostali: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2008, str. 226 in nasl.

(3) L. Ude in ostali; Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Založba Uradni list, GV Založba, Ljubljana, 2006, 2. knjiga, str. 343 in nasl.