VSRS Sklep X Ips 235/2015

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka (revident) po odvetniku vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Občinske uprave Občine Razkrižje, št. 430-12/2012/180 z dne 10. 2. 2014, s katero je prvostopenjski občinski upravni organ podelil koncesijo za opravljanje obvezne gospodarske javne službe varstva okolja, zbiranja komunalnih odpadkov ter prevoz komunalnih odpadkov na območju Občine Razkrižje izvajalcu A. za obdobje desetih let (1. točka izreka odločbe), in za isto območje zavrnil revidentovo prijavo na javni razpis (2. točka izreka odločbe) ter odločil, da bo koncesionar navedeno gospodarsko javno službo izvajal v skladu s koncesijsko pogodbo, ki jo mora koncedent najkasneje v roku 14 dni po dokončnosti odločbe poslati koncesionarju v podpis, koncesionar pa jo mora podpisati v roku 14 dni od prejema, sicer se razpis za podelitev koncesije ponovi (3. točka izreka odločbe). Drugostopenjski občinski upravni organ je pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnil z odločbo, št. 430-12/2012-205 z dne 10. 4. 2014.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6V obravnavani zadevi gre za podelitev koncesije za izvajanje gospodarske javne službe. To pa pomeni, da ne gre za pravico ali obveznost stranke, ki bi bila izražena v denarni vrednosti. Enako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v več zadevah, na primer X Ips 143/2010 z dne 19. 5. 2011, X Ips 468/2011 z dne 4. 4. 2012, X Ips 273/2012 z dne 13. 9. 2012 in X Ips 171/2012 z dne 18. 9. 2013. V sklepih U-I-117/09 in Up-501/09 z dne 28. 1. 2010 je tudi Ustavno sodišče navedlo, da gre za izraz denarne vrednosti po naravi stvari pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek. Obravnavani spor torej ni spor, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, zato navedba vrednosti spornega predmeta v tožbi in reviziji in navajanje ovrednotene cene storitev za izvajanje koncesije, za katero je bil z izpodbijano odločbo prikrajšan, ni razlog, da bi bila revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

7Ker revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

8Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).